Jedro

Določba 56. člena Stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) - tako kot se glasi - ne daje v najemni pogodbi navedenemu ožjemu družinskemu članu najemnika stanovanja (6. člen SZ) apriornega upravičenja, da z lastnikom po najemnikovi smrti sklene najemno pogodbo.

Skupno življenje z najemnikom v stanovanju je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko ožji družinski član po najemnikovi smrti od lastnika stanovanja utemeljeno zahteva, da z njim sklene najemno pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni izprazniti dvosobno stanovanje v stanovanjski hiši Z., I. nadstropje desno ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

Istočasno je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi toženk, s katerim sta zahtevali, da tožeča stranka z njima sklene najemno pogodbo za isto stanovanje za neprofitno najemnino. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata toženki revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagata njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbo 56. člena stanovanjskega zakona je treba tolmačiti tako, kot se glasi. Toženki sta bili navedeni v najemni pogodbi, ki jo je za sporno stanovanje dne 12.3.1992 sklenila L. Č. z Občino L. - C. kot tedanjo lastnico. Ko je postala lastnica stanovanja tožeča stranka, bi zato morala najemno pogodbo po smrti Č. skleniti s toženo L. V. Bivši lastnik je namreč imel možnost, da je preveril, ali sta toženki stanovali skupaj s Č., preden je s slednjo sklenil najemno pogodbo. Očitno je, da ta okolnost ob sklepanju najemne pogodbe ni bila sporna. S tem v zvezi je lahko oceniti izpovedi stanovalcev sosednjih stanovanj s stališča, da ti nimajo poguma povedati resnice, ker se boje tožeče stranke kot lastnice in najemodajalke. Odločitev v izpodbijani sodbi je tudi v nasprotju z določbo 7. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje v celoti povzelo nepravilno dokazno oceno prvega sodišča. To se nanaša tudi na ugodnosti pokojnega dr. Č. v zvezi z zaračunavanjem porabljene elektrike. Kot uslužbenec E. L. je te ugodnosti imel, vendar niso bile javno objavljene. Nenadno povečanje porabe elektrike po smrti L. Č. je tako mogoče pojasniti. Tudi porabo vode - bodisi v spornem stanovanju, bodisi v stanovanju na G. v L. - je mogoče razlagati povsem drugače, kot je to storila izpodbijana sodba.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določba 56. člena stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91) - tako kot se glasi - ne daje v najemni pogodbi navedenemu ožjemu družinskemu članu najemnika stanovanja (6. člen SZ) apriornega upravičenja, da z lastnikom po najemnikovi smrti sklene najemno pogodbo. To sledi iz sočasne razlage ostalih določb SZ, posebej določbe 41. člena. Skupno življenje z najemnikom v stanovanju je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko ožji družinski član po najemnikovi smrti od lastnika stanovanja utemeljeno zahteva, da z njim sklene najemno pogodbo. Brez dokazane poprejšnje uporabe stanovanja ožji družinski član ni upravičen do sklenitve take najemne pogodbe. Če bi temu ne bilo tako, bi SZ v 41. členu pri navajanju ožjih družinskih članov najemnika ne navajal uporabe stanovanja.

Kadar so namreč v najemni pogodbi navedeni tudi ožji družinski člani, se mora besedilo najemne pogodbe glasiti tako, da bodo ti ožji družinski člani skupaj z najemnikom stanovanje uporabljali. Uporaba stanovanja pa pomeni bivanje v njem za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. Zato ima sodišče druge stopnje prav, da je treba določbo 56. člena SZ razlagati v povezavi z določbo 41. člena istega zakona.

Pravna podlaga, na kateri je zgrajena izpodbijana sodba, je torej pravilna.

Vse ostalo pa je stvar dejanskih ugotovitev. Dokazni postopek je potekal prav v smeri raziskovanja okoliščin o načinu uporabe spornega stanovanja. Postavljeni sta bili namreč dve trditvi: na tožeči strani, da toženki v stanovanju bivata šele po smrti Č., na toženi pa, da živita v njem že od leta 1982. Glede na zapis v najemni pogodbi, ki jo je dne 12.3.1992 sklenila pokojna Č. z bivšim lastnikom, da bosta stanovanje skupaj z njo uporabljali toženki, je dokazno breme o nasprotnem bilo na tožeči stranki. Po ugotovitvah nižjih sodišč pa je ta dokazala, da navedeni zapis ni v skladu z dejansko rabo stanovanja. O., ki je kot bivši lastnik v pogodbi navedla toženki kot uporabnici, po teh ugotovitvah s tem ni priznala ničesar, saj je kasneje celo vložila proti njima tožbo na izselitev. Izpovedi sosednjih stanovalcev so bile ocenjene, rezultat te ocene pa daje prav tožeči stranki. V reviziji ponujena drugačna ocena spada v sklop graje dejanskih ugotovitev, ki na revizijski stopnji ni dopustna (tretji odstavek 385. člena ZPP). To velja tudi za drugačen revizijski pogled na oceno nenadnega povečanja porabe elektrike v spornem stanovanju po smrti Č. (z oceno vsebine dopisa podjetja E. L.) ali za drugačno oceno podatkov o porabljeni vodi v tem stanovanju in v stanovanju na G. v L. Revizijski očitek obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi (z navedbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP) po povedanem meri na sprejeto dokazno oceno, ki tožeči stranki ni po volji. V tem obsegu revizija ne pove razumljivo, katere naj bi bile tiste pomanjkljivosti ali nekonsistentnosti v razlogih izpodbijane sodbe, ki bi mogle pogojevati razpravo o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Očitka, da je sodišče druge stopnje v celoti povzelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, "ki ni bila pravilna", pa ni mogoče niti pojmovno uvrstitvi v obseg izpodbijanja s stališča bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti napak, ki jih uveljavlja revizija, niti tistih, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije sama, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa do povrnitve stroškov odgovora na revizijo ni upravičena, ker z navedbami v njem k odločitvi o reviziji ni prispevala.