Jedro

V obravnavani zadevi predstavlja izpodbijani sklep odločitev, da se tretji osebi prizna lastnost stranskega udeleženca v upravnem postopku, začetem na podlagi tožnikove vloge, to pa je odločitev procesne narave. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Zato ta sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je Ministrstvo za zdravje koncesionarki A.A., Lekarna A., ..., Ljubljana, priznalo lastnost stranskega udeleženca v postopku izdaje soglasja k ustanovitvi poslovne enote Lekarne B., ..., Ljubljana, s čimer se tožnik ne strinja. V tožbi navaja, kako je podal vlogo za verifikacijo preseljene Lekarne B., toženka pa je po njegovih trditvah navedeni koncesionarki neutemeljeno priznala lastnost stranskega udeleženca v tem postopku. Med drugim razlaga, da naj bi bila presoja toženke v izpodbijanem sklepu materialno- in procesnopravno zmotna, saj naj bi A.A., Lekarna A. toženka podelila status stranskega udeleženca na podlagi zgolj potencialnega poslovno-ekonomskega interesa, ne pa zaradi morebitne ugotovitve pravnega interesa, ki bi lahko bil prizadet z izdajo soglasja k odprtju nove lekarne, tudi sicer pa izdaja soglasja k odprtju nove lekarne tožnika naj ne bi mogla vplivati na pravni položaj A.A., Lekarna A. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče tožbe drugim strankam upravnega postopka ni vročalo, saj je sklenilo, kot sledi v nadaljevanju (prvi odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

3. Tožba ni dovoljena.

4. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

5. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

6. V obravnavani zadevi predstavlja izpodbijani sklep odločitev, da se tretji osebi prizna lastnost stranskega udeleženca v upravnem postopku, začetem na podlagi tožnikove vloge, to pa je odločitev procesne narave. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Zato ta sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. 7. Zgoraj citirani drugi odstavek 5. člena ZUS-1 sicer opredeljuje sklepe, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak sklep. Z izpodbijanim sklepom postopek odločanja pred pristojnim organom (na podlagi tožnikove vloge) namreč ni bil končan (tudi ne obnovljen oziroma ustavljen), zato ta nima samostojnega varstva v upravnem sporu. Tožnik lahko v skladu z ZUS-1 ugovarja priznani pravici stranskega udeleženca v pravnem sredstvu zoper končno odločitev organa, s katero je upravni postopek za tožnika končan.

8. Enako je sodišče že presodilo v primerljivi zadevi, III U 227/2014 z dne 23. 1. 2015. 9. Sodišče še dodaja, da tožnik tudi sicer v tožbi ne pojasni, v čem konkretno bi bil njegov pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Zgolj ugovarjanje objektivni nezakonitosti izpodbijanega sklepa v tem pogledu ne zadostuje.

10. Ker izpodbijani sklep po zgoraj citiranih določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Gre za procesno predpostavko za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11. V pouku o pravnem sredstvu v izpodbijanem sklepu je bilo sicer navedeno, da je zoper sklep dovoljen upravni spor, vendar pa tak pouk stranki ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu.

12. Ker torej niso podani zakonski pogoji za vsebinsko odločanje, sodišče tožbenih navedb ne presoja, saj za odločitev niso relevantne.

K II. točki izreka

13. Stroškovni del tega sklepa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.