Jedro

Vsekakor je bil izklop elektrike za tožečo stranko dejanska sila, ki je ogrožala obstoj njene dejavnosti, kar izhaja že iz narave poslovanja trgovine z živili, saj tožeča stranka brez elektrike ne more poslovati oziroma je zaradi pokvarljivosti izdelkov ogroženo njeno premoženje. Dejstvo je, da ji je tožena stranka dne 22. 12. 2008 elektriko dejansko odklopila v posameznih poslovalnicah, zato je razumljivo, da je še istega dne zato, da bi ji tožena stranka ponovno priklopila elektriko in iz bojazni, da ji ne bi odklopila elektrike še v drugih poslovalnicah, vtoževani znesek, čeprav ga je dolgovala druga družba, plačala.

Ni utemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do plačila kilometrine pooblaščenca tožeče stranke, saj bi lahko tožnik izbral pooblaščenca na območju sedeža sodišča. Vsaka stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika. V navedeni zadevi gre za precej zapleteno zadevo, zaradi česar je razumljivo, da si je tožeča stranka posebej izbrala odvetnika, ki ji ustreza po strokovnosti, ne pa na osebo, ki ima sedež v okviru območja prvostopnega sodišča.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.549,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku navedenega roka do plačila; v ostalem delu, glede 1. odstavka izreka pa se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 1.589,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10 z dne 09. 02. 2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 133.898,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2008 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške v znesku 7.095,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka dve pritožbi in sicer obe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njenima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni glede odločitve glavnega zahtevka, sta pa delno utemeljeni glede povrnitve višine pravdnih stroškov, določenih v 2. odstavku izreka prvostopne sodbe.

Uveljavljani pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o tožbenem zahtevku niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne materialnopravne določbe, niso pa podane tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in so v skladu z vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, na posamezne navedbe v obeh pritožbah pa še odgovarja: Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je pravilna podlaga, ki jo uveljavlja tožeča stranka za povrnitev plačanega zneska napram toženi stranki neupravičena pridobitev po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ), saj ni sporno, da tožeča stranka ni bila v nobenem pravnem razmerju s toženo stranko, vendar ji je kljub temu vtoževani znesek plačala po tem, ko ji je tožeča stranka v posameznih poslovalnicah odklopila elektriko. Prvostopno sodišče tako gornjo določbo materialnega prava ni uporabilo nepravilno.

Tožena stranka se v prvi pritožbi tudi nepravilno sklicuje na 589. člen OZ torej, da bi morala tožeča stranka kot zakupnik poslovalnic uveljavljati svoj zahtevek od zakupodajalca in dejanskega dolžnika M. d.d.. Ker je plačala stroške vzdrževanja namesto njega, bi jih po gornjem določilu lahko od njega tudi zahtevala nazaj. Predvsem pomenijo te navedbe, ki jih uveljavlja tožena stranka nova dejstva, ki jih tekom prvostopnega postopka ni navajala, zaradi česar jih že iz tega razloga pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati. Tudi sicer navedeno določilo ne pride v poštev, saj se dolg za dobavo električne energije s strani tožene stranke napram zakupodajalcu - družbi M. d.d. nanaša na čas, preden je tožena stranka s to družbo sklenila najemno pogodbo (ta je bila sklenjena dne 10. 11. 2008; priloga A10). V času, ko je nastal dolg na račun električne energije s strani družbe M. d.d. napram toženi stranki, torej tožeča stranka z dejanskim dolžnikom še ni bila v najemnem razmerju.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo 191. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, ki je ugotovilo, da je tožeča stranka plačala celoten dolg elektrike, ki je obstojal med toženo stranko in M. d.o.o. v višini 133.898,62 EUR zato, da bi se izognila sili. Vsekakor je bil izklop elektrike za tožečo stranko dejanska sila, ki je ogrožala obstoj njene dejavnosti, kar izhaja že iz narave poslovanja trgovine z živili, saj tožeča stranka brez elektrike ne more poslovati oziroma je zaradi pokvarljivosti izdelkov ogroženo njeno premoženje. Dejstvo je, da ji je tožena stranka dne 22. 12. 2008 elektriko dejansko odklopila v posameznih poslovalnicah, zato je razumljivo, da je še istega dne zato, da bi ji tožena stranka ponovno priklopila elektriko in iz bojazni, da ji ne bi odklopila elektrike še v drugih poslovalnicah, vtoževani znesek, čeprav ga je dolgovala druga družba, plačala. Vsa razglabljanja tožene stranke v zvezi s tem, da sile ni bilo, po oceni pritožbenega sodišča niso sprejemljiva. Odklop elektrike na ta način, kot ga je storila tožena stranka in to v poslovalnicah z živili, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča dejansko silo. Razumljivo je, da je tožeča stranka dolg poravnala zato, da bi se škodi, ki ji je z odklopom elektrike v poslovalnicah grozila, izognila. Navedbe toženke, da bi si lahko tožeča stranka pred izklopom elektrike zagotovila pridobitev lastnega soglasja za priključitev na električno omrežje, glede na ugotovljeno dejansko stanje niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da si je tožeča stranka prizadevala za sklenitev nove pogodbe o dobavi električne energije, do katere pa ni prišlo ravno zaradi že obstoječih starih dolgov druge družbe M. d.d.. Vsekakor ne drži, da tožeča stranka do dejanskega odklopa ni storila prav ničesar, da bi zadevo uredila. Sicer pa navedeno ne vpliva na dejstvo, da je tožeča stranka plačala toženi stranki dolg brez pravnega temelja.

Pritožba (druga) se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo izpolnitve s subrogacijo po 274. členu OZ. Tožena stranka namreč ni izkazala prav nobenega pogodbenega razmerja tako med toženo stranko kot upnikom in tožečo stranko kot izpolniteljem kot tudi med tožečo stranko kot izpolniteljem in glavnim dolžnikom M. d.d.. Predlagani priči S.T. in A.Z.M. takšnega razmerja nista potrdili. A.Z.M. je izrecno izpovedala, da takšnega pogodbenega odnosa ni bilo. Zato navedeni temelj, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ni podan. V zvezi s tem tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki je bila dana možnost obravnavanja, obe predlagani priči sta bili zaslišani, prvostopno sodišče pa se je do njunih izpovedb tudi opredelilo. Dejstvo, da se prvostopno sodišče posebej ni opredelilo še do razlogov, ki se nanašajo na določbo 274. člen OZ ne pomeni omenjene kršitve postopka, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne pogodbe izpolnitve s subrogacijo tožena stranka ni izkazala.

Neutemeljen je tudi ugovor, da je odklop električne energije opravila druga družba S. d.o.o. v skladu s svojimi pristojnostmi, ne pa tožena stranka. Tožena stranka je tista, ki na podlagi pogodbe dobavlja električno energijo in ki je v tem primeru, ko plačilo električne energije ni bilo poravnano, obvestila S. d.o.o., da električno energijo tožnici odklopi. Omenjena družba dela zgolj po nalogu tožene stranke. Zato samo dejstvo, da je odklopila in ponovno priklopila električno energijo druga družba, na drugačno odločitev ne more vplivati. Prav tako tudi ne dejstvo, da je bila lastnica merilnih mest druga družba, M. d.d., ne pa tožeča stranka. Ravno zato je pravna podlaga za povrnitev plačanega zneska 190. in 191. člen OZ podana.

Vsekakor drži ugotovitev, da je tožeča stranka plačala vtoževani znesek toženi stranki na račun električne energije, ki ga je dolgovala druga pravna oseba družba M. d.d.. Iz tega razloga, ker je plačala znesek za tretjo osebo, je tožeča stranka za omenjeni znesek prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Kot je bilo že povedano, je tožeča stranka vedoma plačala tuji dolg, da bi se izognila sili in sicer škodi, ki bi ji nastala zaradi odklopa električne energije v njenih poslovalnicah.

Pritožba neutemeljeno očita tožeči stranki, da je imela številne zakonite možnosti, da se izvede priključitev električne energije v posameznih poslovalnicah nanjo. Zaslišane priče so izpovedale, da do podpisa nove pogodbe med strankama ni prišlo ravno zaradi obstoječih starih dolgov M. d.d., da je bil zato postopek pridobitve novega soglasja in odkupa merilnih mest dolgotrajnejši in dražji. Že sam način, kako je ravnala tožena stranka, ko je pred božičem dne 22. 12. 2008 odklopila električni tok v štirih poslovalnicah tožeče stranke in ga takoj priklopila nazaj, ko je prejela plačilo celotnega zneska, izkazuje, da je tožena stranka pogojevala priklop in dobavo električne energije ravno na plačilu celotnega dolgovanega zneska. Vsi očitki tožene stranke v pritožbi so zato v zvezi s tem neizkazani in neprepričljivi.

Sodišče se opredeli le do tistih navedb strank, ki so odločilnega pomena in v zvezi s tem navede potrebne razloge, ni pa mu treba odgovoriti prav na vse navedbe strank, kot očita pritožba prvostopnemu sodišču. Zato tudi ni podana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ta nanaša na nezmožnost obravnavanja pred sodiščem. Možnost obravnavanja pa je bila toženi stranki vsekakor dana.

Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na višino zahtevka. Tožeča stranka je dne 22. 12. 2008 plačala toženi stranki celotni dolg dolgovane električne energije, ki ga je imela M. d.d. in je znašal 133.898,62 EUR. Zato samo dejstvo, da je tožena stranka del tega zneska plačala S d.o.o., na drugačno odločitev ne more vplivati. Vtoževano višino zahtevka je tožeča stranka plačala toženi stranki kot celoten dolg glavnega dolžnika M. d.d., zato je njen zahtevek po 190. členu OZ utemeljen.

Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, tako niso podani. V tem delu pritožbi nista utemeljeni.

Pač pa pritožbi utemeljeno opozarjata na napačno odločitev o stroških postopka v 2. odstavku izreka. Prvostopno sodišče je namreč nepravilno tožeči stranki po tarifni št. 3100 priznalo nagrado kar dvakrat, enkrat za tožbo, enkrat pa za pripravljalno vlogo, čeprav se omenjena nagrada v skladu z 2. odstavkom 14. člena Odvetniške tarife plačuje le enkrat. Ni pa utemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do plačila kilometrine pooblaščenca tožeče stranke, saj bi lahko tožnik izbral pooblaščenca na območju sedeža sodišča. Vsaka stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika. V navedeni zadevi gre za precej zapleteno zadevo, zaradi česar je razumljivo, da si je tožeča stranka posebej izbrala odvetnika, ki ji ustreza po strokovnosti, ne pa na osebo, ki ima sedež v okviru območja prvostopnega sodišča. Tako sodna praksa kot Odvetniška tarifa priznavata potne stroške odvetnika do razdalje 400 km. Navedeni stroški torej so potrebni v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP, zaradi česar jih je prvostopno sodišče upravičeno priznalo. Ne gre prezreti, da bi morala navedeno zadevo glede na pristojnost in glede na vloženo tožbo obravnavati Okrožno sodišče Maribor, pa je bila zadeva po sklepu predsednika Višjega sodišča v Mariboru dne 17. 06. 2009 prenesena na Okrožno sodišče v Murski Soboti. Takšna odredba ne more iti v breme tožeče stranke. Sicer pa je tudi tožena stranka priglasila potne stroške kilometrine.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožene stranke delno, glede povrnitve pravdnih stroškov ugodilo in izpodbijano sodbo po 358. členu ZPP spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.549,40 EUR. Že dosojene stroške je zmanjšalo za nagrado za pripravljalno vlogo v znesku 1.288,30 EUR in za pripadajoči 20 % DDV, ki znaša 257,66 EUR, torej skupaj 1.545,96 EUR manj, kot je bilo dosojeno v prvostopni sodbi. Ugovor tožene stranke v pritožbi glede plačila kilometrine pa je pritožbeno sodišče, kot je razvidno iz obrazložitve zgoraj zavrnilo kot neutemeljenega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v navedeni zadevi tožena stranka uspela s pritožbo le glede plačila pravdnih stroškov v višini 1.545,96 EUR. Zato ji je priznalo po uspehu stroške nagrade za postopek po tarifni št. 3210 v višini 139,20 EUR, z 20 % DDV po tarifni št. 6007 v višini 27,84 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, skupaj 187,04 EUR, poleg tega pa še takso za pritožbo po uspehu v višini 150,00 EUR, torej skupaj 337,04 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki zgolj stroške ene pritožbe, saj sta bili po oceni pritožbenega sodišča dve pritožbi nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožeči stranki pa je priznalo stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado za postopek po tarifni št. 3210 v višini 1.585,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR in davek na dodano vrednost po tarifni št. 6007 v višini 321,12 EUR, kar znese skupaj 1.926,72 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v višini 1.589,68 EUR. Odločitev temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.