Jedro

Morebitna odmera oziroma neodmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more vplivati na namembnost zemljišča, opredeljeno v prostorskih aktih, oziroma kako drugače posegati v tožnikovo nepremično premoženje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2011 v višini 53,20 EUR, in sicer za zazidani stavbni zemljišči, na katerih se nahajata objekta s stanovanjskimi prostori na naslovih A. in B., v izmerah 39 m2 in 73 m2, in zazidano stavbno zemljišče, na katerem se nahaja garaža z naslovom B. v izmeri 18 m2. Iz obrazložitve je razvidno, da je NUSZ odmerjen na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Žirovnica (Uradni vestnik Gorenjske, št. 26/03 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je iz pojasnila Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Kranj z dne 31. 1. 2013 razvidno, da je bilo po arhivskih podatkih ugotovljeno, da je bila hišna številka C. ukinjena, ker je bil objekt dne 23. 4. 1984 porušen, in da ima sedaj stavba na parceli št. 540 k.o. ... naslov A. Pripominja še, da hišna številka na zakonitost oziroma višino nadomestila ne vpliva.

Pritožbeni ugovor, da znaša neto površina stanovanjskih prostorov na naslovu A. 74,70 m2 in ne 39 m2, zavrača s sklicevanjem na uradne evidence. Ugotavlja še, da sporna površina ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi glede na to, da tožnik zatrjuje prenizko odmerjeno obveznost, ki je dejansko v njegovo korist. Da bi prenizko odmerjena nadomestila kako drugače vplivala na njegove pravice, pa iz pritožbe ni razvidno.

Pritožbeni ugovor, da ni zavezanec za plačilo nadomestila za stanovanjsko stavbo in garažo na naslovu D., ker gre za zaščiteno kmetijo, katere lastnik je še vedno njegov pokojni oče, pa pritožbeni organ zavrača z navedbo, da je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe, poslovnega prostora oziroma površine. Primarni zavezanec za plačilo nadomestila je uporabnik, in šele v primeru, ko takega uporabnika ni, lastnik nepremičnine. Da tožnik ne bi bil neposredni uporabnik predmetnih nepremičnin, pa ne navaja. Tožnikov ugovor, da bi morala toženka odmeriti nadomestila tudi od zemljišča parc. št. 539/1 k.o. ..., zavrača in se pri tem sklicuje na prvi odstavek 14. člena Odloka, po katerem lahko tožnik sam vloži prijavo za odmero, na kar bodo za to pristojni občinski organi in toženka presojali oziroma ugotavljali, ali za tako odmero obstajajo z davčnimi predpisi predvideni pogoji oziroma ali to zemljišče izpolnjuje z omenjenimi predpisi določena merila in kriterije.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je nenavadna sprememba naslova iz C. na A. Poleg tega je tudi nenavadno, da se je površina navedenega objekta spremenila iz 31 m2 in 39 m2, navaja pa še, da toženka ignorira dejstva in dokaze, ki jih je priložil, po katerih meri površina navedenega objekta 74,70 m2. Meni, da mu tudi ne bi smelo biti odmerjeno nadomestilo za nepremičnino na naslovu B., saj jo samo uporablja, zapuščinski postopek po pokojnem očetu – lastniku pa še vedno ni končan. Tožnik ne more ugotavljati dejanskega stanja stavb in s tem preverjati pravilnosti odmere NUSZ, ker ni zemljiškoknjižni lastnik. Navaja, da je v odločbi NUSZ iz leta 2012 navedena pravilno neto površina navedenega objekta v izmeri 74 m2, zoper katero se ni pritožil. Sodišče naj preuči, ali obstajajo dejanja, ki bi kakorkoli posegala v tožnikovo nepremično premoženje oziroma bi bila celo opredeljena kot kazniva dejanja. Kar se tiče parcele št. 539/1 k.o. ... tožnik navaja, da že listine ob nakupu zemljišč iz leta 1994 dokazujejo, da gre za nezazidano stavbno zemljišče, na katerem ima tožnik pravico do nadomestne gradnje. Zato meni, da mu ni treba vlagati nikakršne prijave za odmero NUSZ. Meni, da če pridejo kakršnekoli spremembe (status stavbnega zemljišča, spremembe hišne številke), mora toženka imeti podlago za takšno spremembo, ki je nato podlaga za odmero davčne obveznosti. Predlaga, naj sodišče po uradni dolžnosti preveri, ali se z odmerjenim NUSZ za leto 2011 dejansko posega v nepremičnine pokojnika oziroma ali se poskuša posegati v dedni postopek po pokojnem E.E. Uveljavlja kršitev ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave oziroma drugih ustavnih določil. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in razglasi za nično, obenem pa naj preizkusi tudi očitke glede kršenja človekovih temeljnih osnovnih pravic. Priglaša tudi stroške postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost plačevanja NUSZ je opredeljena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se uporablja na podlagi 5. točke petega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) v zvezi s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97. V členih 218 do 218.d Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je bila dodana opredelitev stavbnih zemljišč, za katera se odmerja NUSZ. Navedena ureditev plačevanja NUSZ ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 103. členu ne predvideva prenehanja uporabe in prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje nadomestila.

Glede na prvi odstavek 218. člena ZGO-1 velja obveznost plačevanja NUSZ za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen. Po drugem odstavku istega člena se za zazidana stavbna zemljišča z dnem uveljavitve ZGO-1 (to je s 1. 1. 2003) štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in prej omenjenih gradbenih inženirskih objektov. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oz. poslovne površine stavbe. Tako je v 12. členu Odloka določeno, da se višina nadomestila po merilih iz 5. do 11. člena Odloka določi tako, da se skupno število točk pomnoži s čisto tlorisno površino prostorov in z vrednostjo točke za izračun nadomestila.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil NUSZ odmerjen za zemljišči, na katerih stojita stavbi s stanovanjskimi prostori z naslovoma C. in B., ter za zemljišče, na katerem stoji garaža z naslovom B., torej za zazidano stavbno zemljišče. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Tožnik posega v svoje pravice ne zatrjuje s trditvijo, da bi moral upravni organ pri odmeri upoštevati večjo površino objekta, to je 74,40 m2 namesto 39 m2, saj s tem, ko navaja, da mu je bilo nadomestilo odmerjeno od premajhne površine objekta, dejansko zatrjuje prenizko odmerjen NUSZ. To pomeni, da je v tem obsegu izpodbijana odločba v njegovo korist, zaradi česar ni razloga za odpravo izpodbijane odločbe. Da bi prenizko odmerjeno nadomestilo kako drugače vplivalo na tožnikove pravice, pa iz tožbe ni razvidno.

Enako velja tudi za tožbeni ugovor, da bi mu morala toženka odmeriti NUSZ tudi za zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ... iz naslova nezazidanega stavbnega zemljišča. Sodišče pri tem še pripominja, da morebitna odmera oziroma neodmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more vplivati na namembnost zemljišča, opredeljeno v prostorskih aktih, oziroma kako drugače posegati v tožnikovo nepremično premoženje.

Ker je drugostopenjski upravni organ natančno obrazložil, kako je prišlo do spremembe naslova objekta na parceli 240 k.o. ... (iz C. v A.) in ker tožnik v tožbi ugotovitvi toženke, da ima objekt na navedeni parceli naslov A., ne ugovarja, hkrati pa iz njegovih navedb izhaja, da natančno ve, za kateri objekt gre, ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da gre za „nenavadno zadevo“. Poleg tega sodišče pritrjuje toženki, da navedba hišne številke ne vpliva na odmero davčne obveznosti ter tudi drugače ne more vplivati na tožnikovo lastninsko pravico na nepremičnini.

Po prvem odstavku 62. člena ZSZ/84 je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Ker tožnik ni ugovarjal ugotovitvi toženke, da je edini uporabnik predmetnih zemljišč prav on, je pravilna tudi ugotovitev toženke, da je zavezanec za plačilo nadomestila, ne glede na to, da je na stavbnem zemljišču zemljišču na naslovu B. še vedno vpisana lastninska pravica na njegovega pokojnega očeta in da zapuščinski postopek še ni končan. Kot uporabnik predmetnih zemljišč pa ima tudi možnost preveriti dejansko stanje, ki je relevantno pri odmeri nadomestila. Dejstvo, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila za odmero stavbnega zemljišča pa ne vpliva na določitev dedičev v zapuščinskem postopku oziroma tudi drugače ne more vplivati na tek zapuščinskega postopka, česar se očitno boji tožnik.

Ker niti ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).