Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je bila drugotožena stranka v poslovnem razmerju s prvotoženo stranko, s katero je sklenila zavarovalno pogodbo, iz neposlovne odgovornosti pa tožeča stranka ni oškodovanka in zato iz naslova uporabe osebnega avtomobila kot nevarne stvari ne more zahtevati plačila odškodnine, saj ima to pravico le neposredni oškodovanec. Škodni dogodek je namreč nastal med udeležencema nezgode, na zavarovalnico pa, po določilu čl. 963 OZ, z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Zavarovalnica lahko ima torej do svojega zavarovanca odškodninski zahtevek le zaradi kršitve pogodbe o zavarovanju. Tožeča stranka pa nima upravičenja, da zahteva odškodnino iz neposlovne odškodninske odgovornosti

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Drugotožena stranka Š. V. je dolžna plačati tožeči stranki Z. T. d.d. L., O. e. C. 133.379,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.2003 dalje do plačila ter ji nerazdelno s prvotoženim Š. P.povrniti 44.580,00 SIT pravdnih stroškov, samostojno pa nadaljnjih 65.450,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.04.2004 dalje do plačila, vse v 8. dneh in pod izvršbo;" zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugotoženi stranki naložilo plačilo zneska 133.379,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.2003 dalje, ki predstavlja znesek plačane škode, ki jo je zavarovalnica izplačala tretjemu in ki jo je z vozilom drugotožene stranke povzročil prvotoženi P. Š.. Kot pravno podlago odškodninskega zahtevka je navedlo odgovornost za nevarno stvar, saj je štelo, da je avto nevarna stvar, da za škodo od nevarne stvari po čl. 149 in 150 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja njen imetnik in da je toženkina odgovornost objektivna. Štelo je tudi, da toženkino sklicevanje na izključitev njene odgovornosti, ker je vozil prvotoženec, ne vpliva na njeno odgovornost, pri tem pa se je oprlo na določbo čl. 152/IV OZ. Ker je toženo stranko obsodilo na plačilo zneska ji je tudi naložilo povrnitev stroškov, delno solidarno s prvotoženo stranko, del pa v celoti.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki v laični pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in sodišče sprašuje, zakaj mora odgovarjati, če tretji nima vozniškega dovoljenja. Prosi za razumevanje in zmanjšanje oz. opravičitev kazni in navaja tudi svoje slabo zdravstveno stanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega zneska 200.000,00 SIT. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ne more spuščati, saj se lahko sodba v sporih v postopku majhne vrednosti izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: Drugotožena stranka je lastnica osebnega avtomobila, ki ga je 18.08.2002, to je v času, ko je že veljal Obligacijski zakonik, vozil prvi toženec in povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil poškodovan osebni avtomobil N. R.. Tožeča stranka je oškodovanki izplačala škodo na avtomobilu na podlagi Zakona o obveznem zavarovanju in splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, ki je bila sklenjena med tožečo in drugotoženo stranko (obvezno zavarovanje). Ker je prvotožena stranka v času nezgode vozila brez vozniškega dovoljenja, je po splošnih pogojih izgubila kritne pravice, zato je tožeča stranka od prvotožene stranke z regresnim zahtevkom zahtevala plačilo tega, kar je izplačala oškodovanki. Zoper prvotoženo stranko, ki ni vložila odgovore na tožbo, je sodišče na podlagi čl. 277 in 318 ZPP izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna.

Od drugotožene stranke pa je tožnica zahtevala plačilo odškodnine, kot pravno podlago pa navedla ne pogodbe o obveznem zavarovanju, kot pri prvotoženi stranki, ampak splošno odškodninsko odgovornost, čl. 176/IV ZOR, ki ureja objektivno odgovornost v primeru, kadar se stvar izroči tretji osebi in ki določa, da je imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati, odgovorne za škodo, ki nastane od nje. Torej je tožeča stranka zahtevala odškodnino izključno iz neposlovne odškodninske odgovornosti in ne na podlagi pogodbene zaveze zavarovanca in zavarovalnice.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je bila drugotožena stranka v poslovnem razmerju s prvotoženo stranko, s katero je sklenila zavarovalno pogodbo, iz neposlovne (odškodninske) odgovornosti pa tožeča stranka ni oškodovanka in zato iz naslova uporabe osebnega avtomobila kot nevarne stvari ne more zahtevati plačila odškodnine, saj ima to pravico le neposredni oškodovanec. Škodni dogodek je namreč nastal med udeležencema nezgode, na zavarovalnico pa, po določilu čl. 963 OZ, z izplačilom odškodnine iz zavarovanja, preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Ker gre zahtevek, ki izvira iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (čl. 1 ZOZP), ima po II. odst. 7 člena tega zakona zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu pravico uveljavljati izplačilo plačanih zneskov od sklenitelja zavarovanja in odgovorne osebe. Le na tej pravni podlagi in takšnega dejanskega stanja bi lahko tožeča stranka tudi od drugotožene stranke zahtevala plačilo tistega kar je plačala tretjemu. Zavarovalnica lahko ima torej do svojega zavarovanca odškodninski zahtevek le zaradi kršitve pogodbe o zavarovanju. Tožeča stranka pa nima upravičenja, da zahteva odškodnino iz neposlovne odškodninske odgovornosti. Ker je tožnica zahtevala plačilo škode le iz neposlovne odškodninske odgovornosti, do česar ni upravičena, je bilo potrebno njen zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrniti. Pritožbeno sodišče je dolžno po uradni dolžnosti gledati na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, določbo 7. člena ZOZP in 963. čl. OZ, zato je bilo potrebno sodbo v skladu z določbo 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, sama nosi stroške tega postopka. Tožena stranka pa stroškov ni priglasila.