Jedro

Obravnavano stanovanje je bilo, na predlog tožnice, po razvezi zakonske zveze, vknjiženo v zemljiško knjigo kot solastnina pravdnih strank z enakim deležem. Tožničina trditev, da je po razvezi zakonske zveze sama odplačevala kredite, tudi če bi bila dokazana, ne bi vplivala na velikost toženčevega solastninskega deleža. Po razvezi zakonske zveze in po vknjižbi solastninskih deležev v zemljiško knjigo sta namreč oba bivša zakonca obdržala obveznost odplačevanja kreditov v sorazmerju s svojim deležem na pridobljenem skupnem stanovanju. Zato tistemu, ki plača tudi za drugega, pripada le obligacijski zahtevek, nikakor pa ne zahtevek na spremembo solastninskega deleža.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka solastnica do nadaljnje 1/10 (skupaj 6/10) štirisobnega stanovanja v K., V. št. 3, s površino 81,30 m2 ter garaže in shrambe s površino 18,35 m2, vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku etažne lastnine E 31 in v listu B 12 k.o. S. ter toženi stranki naložilo, da to tožeči stranki prizna in ji izstavi listino za vpis njenega navedenega deleža v zemljiško knjigo. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica še nadaljnje 1/10 obravnavanega stanovanja in na izstavitev listine za vpis navedene solastninske pravice v zemljiško knjigo. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ali pa v višjem deležu ugodi, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je moralo tako sodišče v K. kot tudi sodišče v N., kjer je tekel postopek za ugotovitev solastninskega deleža na tam zgrajeni hiši, upoštevati vlaganja pri vsem skupnem premoženju pravdnih strank. Sodišče v N. je strankama priznalo enaka deleža na hiši kljub temu, da je bilo zemljišče, na katerem hiša stoji, toženčevo posebno premoženje, saj je štelo, da je tožnica pri gradnji prispevala več. Pod predpostavko, da se premoženje obeh pravdnih strank obravnava kot celota, je na navedeno okoliščino vezano tudi sodišče v K. Tožnica je po upokojitvi delala v T. in tako poleg pokojnine prispevala še en dohodek. Po razvezi pravdnih strank je tožnica izključno iz svojih dohodkov plačevala kredite. Toženec bi moral dokazati, koliko denarja je prinesel iz Nemčije. Tožnica je tudi skrbela za oba sinova. Glede na navedeno bi moral biti njen solastninski delež na premoženju večji kot toženčev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Tožnica je temeljila svoj tožbeni zahtevek na določilu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR), po katerem se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa lahko vsak od zakoncev dokaže, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Izpodbijana odločitev, da tožnica ni uspela dokazati večjega prispevka k pridobitvi obravnavanega stanovanja, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje: - da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo leta 1953 in da je bila ta leta 1983 razvezana, - da sta obravnavano stanovanje kupila oba, dne 17.9.1970, za kupnino 217.000 takratnih DIN, - da je bilo stanovanje kupljeno s prihranjeno gotovino v znesku 50.000 DIN, preostali znesek pa poplačan s krediti, - da je toženec do svojega odhoda v N. v letu 1973 vso svojo plačo, ki jo je zaslužil v L. K., in dodatne prejemke, ki jih je zaslužil pri R., v celoti prispeval v družinski proračun in tako v enaki meri prispeval k pridobivanju skupnega premoženja, - da je skupno premoženje pravdnih strank tudi hiša s parcelo št. 883, vpisana v vl. št. 3007 k.o. N., za katerega je pravnomočno ugotovljeno, da imata pravdni stranki na njem solastninski delež vsaka do 1/2, - da je bilo po razvezi zakonske zveze, na predlog tožnice, sporno stanovanje vknjiženo v zemljiško knjigo kot solastnina pravdnih strank z enakim deležem.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP) in ob materialnopravnem izhodišču, da je potrebno pri določanju deležev zakoncev na skupnem premoženju upoštevati celotno skupno premoženje, ne pa ugotavljati deležev glede na njegove posamezne dele, je izpodbijana odločitev pravilna.

Tožnica v reviziji sprejema navedeno materialnopravno izhodišče, vendar pa šteje, da v izpodbijani sodbi ni bilo dosledno upoštevano. Po njenem mnenju izhaja iz pravnomočne sodbe sodišča v N. o enakem deležu na tamkajšnjih nepremičninah in iz ugotovitve, da je bila zemlja, na kateri hiša stoji, toženčevo posebno premoženje, njen večji prispevek pri gradnji, ki bi se moral upoštevati tudi pri ugotovitvi njenega večjega prispevka k pridobitvi stanovanja. Takšno tožničino sklepanje ne more biti upoštevno že zato, ker razmerje med vrednostjo hiše v N. in vrednostjo stavbišča, na katerem hiša stoji, ni del dejanske podlage izpodbijane odločitve, temveč del dejanske podlage pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v N., opr. št. P 169/90. Pa tudi če bi bilo, na pravilnost izpodbijane odločitve ne bi vplivalo, saj tako iz navedene odločitve Občinskega sodišča v N., kot tudi iz revizijske odločbe hrvaškega vrhovnega sodišča izhaja, da predstavlja vrednost stavbišča natanko 5,20 % vrednosti hiše (stavbišče 229,5 DIN, hiša pa 4.405,5 DIN).

Tudi ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na večji tožničin prispevek k pridobitvi obravnavanega stanovanja, ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve. Pri tem je odločilna ugotovitev, da je bilo obravnavano stanovanje, na predlog tožnice, po razvezi zakonske zveze, vknjiženo v zemljiško knjigo kot solastnina pravdnih strank z enakim deležem. Tožničina trditev, da je po razvezi zakonske zveze sama odplačevala kredite, tudi če bi bila dokazana, ne bi vplivala na velikost toženčevega solastninskega deleža. Po razvezi zakonske zveze in po vknjižbi solastninskih deležev v zemljiško knjigo sta namreč oba bivša zakonca obdržala obveznost odplačevanja kreditov v sorazmerju s svojim deležem na pridobljenem skupnem stanovanju. Zato tistemu, ki plača tudi za drugega, pripada le obligacijski zahtevek, nikakor pa ne zahtevek na spremembo solastninskega deleža. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, prav tako pa tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba revizijo obeh tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).