Jedro

S to določbo (34. člen ZDSS-1) je v delovnih sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2010 in sklepa Komisije za pritožbe z dne 12. 1. 2011. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) v zvezi z 20. členom KZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene očitke o bistvenih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava. Ugotovilo je, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih in da izvedba dokaza po uradni dolžnosti (vpogled v zahtevo za preiskavo) pred izvedbo vseh predlaganih dokazov ne pomeni nepravilnosti, ki bi vplivala na zakonitost sodbe. Tudi ugovor, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je pričel rok zanjo teči, ko je za odpovedni razlog izvedel generalni direktor policije.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja, da je bila odpoved podana prepozno, saj ne more biti odločilno, kdaj je za odpovedni razlog izvedel direktor policije. Pomembno je, da so za odpovedni razlog znatno prej izvedele osebe, podrejene generalnemu direktorju. Sodiščema očita bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi z uporabo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Meni, da je ta kršitev podana, ker je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz po uradni dolžnosti (pridobilo zahtevo za preiskavo), preden je izvedlo vse predlagane dokaze. Procesno kršitev je v skladu z 286. b členom ZPP pravočasno uveljavljal. Tožena stranka namreč niti v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni predlagala nobenega dokaza o tem, da je tožnik storil očitana dejanja. Sodišče je dokaz, na katerem temelji sodba, izvedlo posredno, z vpogledom v zahtevo za preiskavo in glede obstoja odpovednega razloga neposredno ni izvedlo nobenega dokaza. Ni se prepričalo, ali zapisano v zahtevi za preiskavo drži. Šele, če bi se o tožnikovem ravnanju samo prepričalo, bi lahko presodilo, ali je storil, kar se mu očita in ali ima to ravnanje znake kaznivega dejanja. Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi morala dokazati tožena stranka, ki pa dokazov za to ni predlagala. Zato revident predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To splošno načelo o trditvenem in dokaznem bremenu v delovnih sporih dopolnjuje prvi odstavek 34. člena ZDSS-1. Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. S to določbo je v delovnih sporih realizirano preiskovalno načelo, ki pa ga ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva (in za njihovo potrditev izvaja dokaze), ki jih stranke sploh niso navajale. Primarna dolžnost strank je, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev. Šele, če dokazi, ki so jih ponudile, ne zadoščajo za ugotovitev dejstev, sledi izvedba dokazov po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s citiranimi določbami. Zahtevo za preiskavo kot dokaz je po uradni dolžnosti pridobilo za ugotovitev dejstev, ki jih tožena stranka ni navajala. V odgovoru na tožbo je navedla le, da se sklicuje na sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožnik, „kot izhaja iz zbranih dokazov, posredoval pri prevzemu in nastanitvi druge osebe za prostitucijo“. Drugega dokaza, razen tega sklepa (in sklepa Komisije za pritožbe) v potrditev svojih navedb ni predlagala, niti ni pojasnila, iz katerih dejstev naj bi izhajalo, da je posredoval pri prevzemu in nastanitvi druge osebe za prostitucijo, čeprav je tožnik v tožbi izrecno opozoril, da iz sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, s katerimi konkretnimi dejanji naj bi kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstev, ki jih je na podlagi po uradni dolžnosti izvedenega dokaza ugotovilo sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje): da je tožnik O. G. v juliju 2010 po 22. uri pripeljal v bar R. kot „novo“, da izpisi kontrole telefona razgovorov obsegajo veliko količino prestreženih pogovorov in sms sporočil med tožnikom in N. K. o tem, da pride O. G. 30. 7. 2010 na ogled, da iz vsebine posnetih pogovorov izhaja, da je tožnik vedel, da se O. G. ukvarja s prostitucijo, da je tožnik z N. K. usklajeval njen prihod v bar itd., tožena stranka ni navajala. Sklicevanje na „zbrane dokaze“ in na obrazložitev sklepa o izredni odpovedi ne zadošča, saj niti tam ni pojasnjeno, kateri konkretni dokaz potrjuje posamezno tožniku očitano ravnanje.

8. Revizija ima prav, da izvedba dokaza po uradni dolžnosti lahko pride v poštev šele, ko so izvedeni vsi predlagani dokazi, pa sodišče še vedno ne more ugotoviti relevantnega dejstva. V obravnavanem primeru je sodišče ne le, da je izvedlo dokaz po uradni dolžnosti, preden je izvedlo vse predlagane dokaze, ta dokaz je v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1 v povezavi s 7. in 212. členom ZPP izvedlo za ugotavljanje dejstev, ki jih tožena stranka ni navajala. Celotna sodba je oprta na ta dokaz, zato je kršitev vplivala na njeno zakonitost. 9. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, brez upoštevanja nepravilno izvedenega dokaza, o zadevi ponovno odloči. 10. V izogib nadaljnjim ugovorom glede pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi revizijsko sodišče poudarja, da je stališče sodišča druge stopnje o tem pravilno. Za pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilnega pomena trenutek, ko za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izve delodajalec. To pa je v konkretnem primeru glede na določbo drugega odstavka 18. člena ZDR generalni direktor Policije.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.