Jedro

Onemogočanje sodelovanja delavca v ugovornem postopku oziroma onemogočanje sodelovanja sindikata v zadevi, v kateri delodajalec odloča o dolžini letnega dopusta delavca, je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Za odločanje o višini letnega dopusta za zahtevnost dela je relevantno, na katero delovno mesto je delavec razporejen (36. člen ZDDO).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma spremembo sklepa tožene stranke št. 103/01-5 z dne 7.2.2001 o dolžini letnega dopusta in s tem v zvezi odločbo št. 103-02/01-5 z dne 19.3.2001 in sicer tako, da se glede na zahtevnost dela namesto 4 dni določi letni dopust v trajanju 5 dni in za delovno uspešnost namesto 1 dneva 3 dni. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 103/01-5 z dne 7.2.2001 in odločbe št. 103-02/01-5 z dne 19.3.2001, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku zaradi nepriznanega dopusta v letu 2001 plačati odškodnino v znesku 50.000,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik toženi stranki povrne stroške postopka v višini 52.020,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2003 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da se strankama povrnejo stroški za prihod na narok dne 13.5.2003 v Novo mesto.

Tožnik je pravočasno vložil laično pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko se je postavilo na stališče, da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker toženec ni bil vabljen na sejo organa, ki je odločal o pritožbi na drugi stopnji in ker ni bilo zahtevano mnenje sindikata. Nadalje opozarja, da bi morala imeti tožena stranka izdelane kriterije za določitev delovne uspešnosti, ki bi morali biti skladno z veljavno zakonodajo določeni v aktu organa. Kriterije za določanje delovne uspešnosti določa tudi 68. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91, 4/93, 70/97, 38/99 - v nadaljevanju: ZDDO), katerega pa predstojnik pri odločanju o dopustu ni upošteval, temveč je odločal po subjektivnih kriterijih in odločal arbitrarno. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo citiranega člena, temveč je svojo odločitev oprlo le na določbo 37. člena ZDDO, ki pa kriterijev ne določa. Poleg tega predstojnik tožene stranke glede na svojo izpoved, da se ne spozna na farmacevtsko delo, po mnenju tožnika ni mogel oceniti zahtevnosti tožnikovega dela in posledično tudi delovne uspešnosti ne. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati Uredbo o skupnih osnovah in kriterijih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v organih državne uprave, ki natančno določa, kaj so dela inšpektorja I in kaj so dela višjega upravnega delavca. Predstojnik ni znal organizirati dela in kljub potrebam delovnega procesa ni zaposlil dodatnih inšpektorjev. Iz tega razloga je tožnik v pretežni meri opravljal dela višjega upravnega delavca (česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo) in bi mu moral predstojnik tožene stranke za takšno delo dodeliti tudi ustrezno plačilo (upoštevaje določbo 31. a člena ZDDO), kamor spada tudi plačani dan letnega dopusta za zahtevnost dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati in ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka in je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva ter nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - v nadaljevanju: ZPP), na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetim pravnim stališčem, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da je tožena stranka absolutno bistveno kršila določbe pravdnega postopka, ker tožniku ni omogočila sodelovanja na ugovornem postopku oziroma, ker pri odločanju o pravicah tožnika tožena stranka ni omogočila sodelovanja sindikata. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana v primeru, če bi bil zoper delavca uveden disciplinski postopek zaradi kršenja delovnih obveznosti, ne pa tudi v primeru, kot je predmetna zadeva, v kateri je tožena stranka odločala o dolžini letnega dopusta. V takem primeru je lahko onemogočanje sodelovanja delavcu v ugovornem postopku oziroma onemogočanje sodelovanja sindikata le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), za katero pa je potrebno ugotoviti, ali bi taka kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve delodajalca. V predmetni zadevi nesodelovanje delavca v postopku, v katerem je pritožbeni organ tožene stranke odločal o tožnikovem ugovoru, ni taka kršitev, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost njene odločitve, saj je odločitev predstojnika v skladu z ZDDO.

Le-ta namreč v 36. členu ZDDO med drugim določa, da za zahtevnost dela pripada višjim upravnim delavcem (nazivi višjih upravnih delavcev so navedeni v 15. členu ZDDO) pet dni letnega dopusta, delavcem na drugih delovnih mestih, za katera se zahteva visoka strokovna izobrazba, pa štiri dni letnega dopusta. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik razporejen na delovno mesto inšpektor I, za katero se zahteva visoka strokovna izobrazba. Ker tožnik ni razporejen na delovno mesto višjega upravnega delavca v smislu 15. člena ZDDO, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu pripadajo za zahtevnost dela skladno z 2. alinejo 36. člena ZDDO 4 dnevi letnega dopusta in ne 5 dni. Za odločanje o višini letnega dopusta za zahtevnost dela je namreč relevantno, na katero delovno mesto je delavec razporejen.

Iz 37. člena ZDDO pa izhaja, da pripadajo delavcu glede na delovno uspešnost največ trije dnevi letnega dopusta. Ker ZDDO ne predpisuje kriterijev za določanje delovne uspešnosti in posledično števila dni letnega dopusta zaradi delovne uspešnosti, določi kriterije delodajalec v splošnem aktu. Tožena stranka takih kriterijev ni imela določenih. O višini dopusta zaradi delovne uspešnosti je pri toženi stranki odločal predstojnik. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je delovno uspešnost zaposlenih ugotavljal na podlagi vsakotedenskih poročil o njihovem delu, upošteval je kvaliteto in obseg dela ter odnos do dela. To pomeni, da je dejansko pri odločanju izhajal iz določbe 68. člena ZDDO. Upošteval je tudi morebitne pritožbe oziroma pripombe strank. Neutemeljen je tožnikov očitek, da predstojnik tožene stranke ni pristojen za ocenjevanje zahtevnosti dela, ker sam ni farmacevt. Predstojnik je sam povedal, da za to res ni usposobljen. Iz tega razloga je ravno v ta namen (in v posledici pritožb strank na delo zaposlenih) ustanovil komisijo, katere namen ni bil uvajanje disciplinskih postopkov zoper delavce, temveč obravnavanje pritožb strank na delo zaposlenih. Povedal je tudi, da izsledki komisij niso bistveno vplivali na odločitev o višini letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti, ni pa jih mogel pri odločanju popolnoma zanemariti. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je imel predstojnik tožene stranke na podlagi načina spremljanja obsega dela v toženi stranki dovolj osnove za objektivno odločanje o dolžini letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o dolžini letnega dopusta z dne 7.2.2001 ter s tem v zvezi odločbe z dne 19.3.2001. Ker niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).