Jedro

Upnik oz. v konkretnem primeru tožnik bi za utemeljitev predlagane začasne odredbe moral izkazati, v čem je torej ravnanje dolžnika (drugotožene stranke), ki meri na to, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Tožnik se v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe s tem v zvezi sklicuje zgolj na dosedanje ravnanje tožencev, pri čemer ne pojasnjuje, kaj naj bi predstavljalo ravnanje drugotožene stranke v smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem, ki bi opravičevalo izdajo začasne odredbe, da se prepreči kasnejša nemožnost uveljavitev terjatve tožeče stranke.

Zgolj abstraktno zatrjevanje možnosti, da bodo toženci prenesli poslovanje na novo družbo, v tem smislu ne zadošča. Res je sicer, da sodišče lahko v skladu z ZIZ odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe že pred vročitvijo predloga dolžniku. V kolikor pa je sodišče vzpostavilo kontradiktornost postopka s tem, da je predlog vročilo v odgovor toženi stranki, je stroške sestave tovrstne vloge šteti kot potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se tožeči stranki naloži povrnitev stroškov drugotoženi stranki v znesku 99.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, s katero naj bi Banki d.d. prepovedalo izplačati drugotoženki ali komu drugemu po nalogu drugotožene stranke izplačilo s transakcijskega računa drugotoženke št. 02430-0018113872 do zneska 237.554.000,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo povrniti stroške postopka tožene stranke v višini 302.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 do plačila.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožnika, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve predlagane začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopnega sodišča, ko je ugotovitev o neizkazani verjetnosti terjatve tožeče stranke utemeljevalo zgolj na ugotovitvi, da tožeča stranka ni predložila dokaza, da so tretje do šestotožena stranka ustanovile podjetje A d.o.o. v nevednosti tožeče stranke, oz.

na ugotovitvi, da je tožnik za ustanovitev podjetje A d.o.o. vedel in mu ni nasprotoval. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko med drugim utemeljevala tudi na odškodninski podlagi zaradi kršitve dobrih poslovnih običajev, ki predstavlja element protipravnega ravnanja v smislu nelojalne konkurence (1. odst. 13. čl. Zakona o varstvu konkurence). V smislu navedene podlage pa je izključitev odškodninske odgovornosti zgolj v posledici vedenja tožeče stranke za ustanovitev drugotožene stranke pravno zmotna. V posledici tega pa se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala predpostavke odškodninske odgovornosti drugotožene stranke.

Ne glede na navedeno napačno materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča pa se na podlagi materialnopravnega preizkusa samega predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe izkaže odločitev prvostopnega sodišča kot materialnopravno pravilna. Poleg izkazane verjetnosti terjatve je materialnopravna predpostavka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve tudi izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ). Upnik oz. v konkretnem primeru tožnik bi za utemeljitev predlagane začasne odredbe moral izkazati v čem je torej ravnanje dolžnika (drugotožene stranke), ki meri na to, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Tožnik se v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe s tem v zvezi sklicuje zgolj na dosedanje ravnanje tožencev, pri čemer ne pojasnjuje kaj naj bi predstavljalo ravnanje drugotožene stranke v smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem, ki bi opravičevalo izdajo začasne odredbe, da se prepreči kasnejša nemožnost uveljavitev terjatve tožeče stranke. Zgolj abstraktno zatrjevanje možnosti, da bodo toženci prenesli poslovanje na novo družbo, v tem smislu ne zadošča. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika glede obstoja okoliščin iz 3. odst. 270. čl. ZIZ, to je, da drugotožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode. Onemogočanje razpolaganja s sredstvi drugotožene stranke kot gospodarskega subjekta v višini predlagane začasne odredbe zagotovo ne more pomeniti okoliščine, ki ne bi imela škodnih posledic za drugotoženo stranko.

Iz navedenih razlogov se tako izkaže, da tožeča stranka v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni ponudila trditvene podlage glede obstoja pogojev v smislu 270. čl. ZIZ, zato je njen predlog nesklepčen, v posledici česar se tako izkaže odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga kot materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka tožene stranke, ki jih je prvostopno sodišče naložilo v povrnitev tožeči stranki. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožbenimi trditvami, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe zgolj iz razloga, ker niti ZIZ niti ZPP ne predvidevata tovrstne vloge, oz. tovrstna vloga ni posebej ovrednotena v okviru odvetniške tarife. Res je sicer, da sodišče lahko v skladu z ZIZ odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe že pred vročitvijo predloga dolžniku. V kolikor pa je sodišče vzpostavilo kontradiktornost postopka s tem, da je predlog vročilo v odgovor toženi stranki, je stroške sestave tovrstne vloge šteti kot potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP. Res je, da odvetniška tarifa ne predvideva v okviru tarifne št. 27 posebne postavke za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, vendar v 7. tč. tarif. št. 27 ureja ovrednotenje drugih obrazloženih vlog, kar predstavlja podlago za odmero stroškov tudi odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke, pri čemer je iz uvoda izpodbijanega sklepa razvidno, da so kot tožene stranke navedene vseh šest toženih strank, zoper katere tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek v tožbi. Ker pa je tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe naperila zgolj zoper drugo toženo stranko, je v tem postopku stranka, ki je upravičena do povrnitve nastalih stroškov, lahko le drugotožena stranka. Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče tako v skladu s tč. 7 a tarif. št. 27 Odvetniške tarife drugotoženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške v višini 750 točk, povečane za 20 % DDV, kar znaša

99.000,00 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, temveč zgolj deloma glede stroškov postopka, pri čemer tožeči stranki zgolj glede tega dela pritožbe niso nastali posebni stroški. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena tožena stranka, saj stroški odgovora na pritožbo glede na določbo 366. čl. ZPP ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka.