Jedro

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 5.odst. 168.čl. ne postavlja nobene razlike glede taksnih oprostitev (oziroma odloga taksnega plačila) za vloge iz 105.a čl. ZPP med tistimi pravnimi osebami, ki niso v stečaju, in tistimi, nad katerimi je bil začet stečajni postopek. Prav tako v tej zvezi ne obstaja noben poseben predpis, ki bi opravičeval oprostitev plačila sodne takse za pravne osebe zgolj iz razloga, ker se nahaja v stečajnem postopku, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrže predlog tožeče stranke za oprostitev oziroma odložitev plačila sodne takse za tožbo, v preostalem delu, ki se nanaša na sodne takse za druge vloge, pa je bil predlog tožeče stranke za oprostitev oziroma odlog plačila sodnih taks zavrnjen.

Proti temu sklepu se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki odloži obveznost plačila sodne takse za vse vloge do zaključka konkretne pravde. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka v stečajnem postopku in ne v rednem delovanju, pri čemer je stečajni upravitelj ob pregledu listinske dokumentacije ugotovil, da ima stečajni dolžnik terjatve, ki pa jih ne more izterjati, ker je bil transakcijski račun stečajnega dolžnika pred uvedbo stečaja povsem izpraznjen. Zato je stečajni dolžnik vložil preko 30 tožb in enako število predlogov za oprostitev sodnih taks, pri čemer so bili vsi njegovi predlogi, razen v konkretnem primeru, ugodno rešeni. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko obravnavalo kot družbo z omejeno odgovornostjo z vsemi pravicami v pravnem prometu, ne pa kot družbo v stečaju. Prav to pa je ključno dejstvo, zato je njena statusna ureditev povsem brez teže. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Z začetkom stečaja nad določeno pravno osebo se ne spremeni pravno organizacijska oblika tega subjekta, marveč gre zgolj za to, da mora stečajni upravitelj pri poslovanju v stečaju poleg firme stečajnega dolžnika označiti, da je stečajni dolžnik v stečaju. Začetek stečaja je namreč okoliščina, ki je pomembna za pravni promet, zato je treba začetek stečaja označiti tudi v firmi stečajnega dolžnika (člen 110 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL). Vendar gre v statusnem pogledu (ne glede na začetek stečaja) za eden in isti pravni subjekt. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 5.odst. 168.čl. ne postavlja nobene razlike glede taksnih oprostitev (oziroma odloga taksnega plačila) za vloge iz 105.a čl. ZPP med tistimi pravnimi osebami, ki niso v stečaju, in tistimi, nad katerimi je bil začet stečajni postopek. Prav tako v tej zvezi ne obstaja noben poseben predpis, ki bi opravičeval oprostitev plačila sodne takse za pravne osebe zgolj iz razloga, ker se nahaja v stečajnem postopku, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba tožeče stranke. Odločitev o oprostitvi teh stroškov temelji zgolj na presoji osebnih okoliščin konkretne pravne osebe, to je, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja lastne dejavnosti.

Kar zadeva odločitev prvostopnega sodišča glede oprostitve (odloga) plačila sodne takse za tožbo, se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je bil v tem delu predlog vložen prepozno, saj stranka lahko doseže le oprostitev tistih stroškov postopka, ki bodo nastali v prihodnje, oziroma vsaj istočasno, kot je bil vložen predlog za oprostitev oziroma odlog. Odlog plačila ali obročno odplačevanje je le podvrsta taksne oprostitve. Pritožbeno sodišče se načeloma lahko strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bo o taksni oprostitvi (odlogu plačila) za druge vloge iz 105.a čl. ZPP mogoče odločati takrat, ko jih bo tožeča stranka dejansko vložila. Sodišče druge stopnje je namreč preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zgolj v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. v zvezi s 366.čl. ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP).