Jedro

V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da za sojenje v tej pravdni zadevi ni podana sodna pristojnost v Republiki Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbi tožene stranke ugodilo, sklep sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v obravnavani odškodninski zadevi. Zato je tožbo tožeče stranke zavrglo, vsa že opravljena procesna dejanja sodišča pa razveljavilo. O stroških postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 26.600,00 SIT.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po 1. odstavku 53. člena ZUKZ je slovensko sodišče pristojno za odločanje v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije. Ta pogoj je v obravnavanem primeru brez dvoma izpolnjen. Škoda in škodno dejanje sta dva različna pojma, pri čemer za odločanje o pristojnosti sodišča ni pomembno, kje je bilo škodno dejanje, ampak kje je nastala škoda. Sodišče druge stopnje je določbo 1. odstavka 53. člena ZUKZ razlagalo preveč restriktivno, napačno in v škodo tožnika. Tudi določbe 52. člena ZPP pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo. Pristojnost slovenskega sodišča je podana na podlagi 27. člena ZPP in 53. člena ZUKZ.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za odločanje o tem, ali je slovensko sodišče pristojno odločati v tem odškodninskem sporu, je potrebno uporabiti 53. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ). Nanj napotuje ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena v zakonu ali pa z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona (ZUKZ), ali, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (1. odstavek 53. člena ZUKZ). Sodišče druge stopnje je pristojnost slovenskega sodišča presojalo po tej določbi in zato ravnalo pravilno, glede na revizijske očitke pa seveda ostaja odprto vprašanje, ali je določbo 53. člena ZUKZ tudi pravilno uporabilo. Ker določbe 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ostaja pomembno le vprašanje, kje je škoda nastala.

V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.

Revizijski očitek, da je taka razlaga določbe 53. člena ZUKZ preozka, ni utemeljen. Tudi širša razlaga določbe o tem, kje je škoda nastala, namreč pripelje do enakega rezultata. Dejstvo, da je škoda nastala tudi tam, kjer je nastala škodljiva posledica, se v sodni praksi in pravni teoriji namreč razlaga tako, da je ta dodatna navezna okoliščina v resnici zgolj navidezna, saj rešuje tiste situacije, ki nastanejo zaradi kombinacije več vzrokov za nastalo škodo. Gre za škodo, ki nastaja s sredstvi komuniciranja (npr. žalitev po telefonu iz ene države v drugo), z opustitvami, ki se zgodijo na teritoriju ene države, ta opustitev pa potem povzroči škodo na teritoriju druge države (npr. poškodovano ali ne dovolj vzdrževano letalo eksplodira v letu nad drugo državo) oziroma v drugih primerih, ko prihaja do tega, da se vzrok za bodočo škodo začne nekje drugje. V takšnih primerih gre za to, da se pristojnost lahko določi tudi po kraju oz. državi, kjer je do opustitve prišlo oziroma kjer je bila npr. izdelana bomba, ki je eksplodirala drugje oz. kjer je bilo emitirano določeno sporočilo ali drugo sredstvo, ki je povzročilo škodo drugje. Nikoli pa se ta navezna okoliščina ne razlaga v pomenu, ki ga uveljavlja revizija.

Po povedanem revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP).