Jedro

Ker se je tožena stranka z nastankom poslovnega razloga lahko seznanila šele tedaj, ko je prejela pravnomočno sodbo, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico do reintegracije v delovno razmerje (in ne že tekom sodnega postopka, ko je njegovo delovno mesto ukinila), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana v roku trideset dni od prejema pravnomočne sodbe, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 11. 2006 ter ugotovitve, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Toženi stranki je naložilo, da tožnika vrne na delo, mu čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše v delovno knjižico ter ga za isti čas prijavi v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje in mu izplača plače, v višini plače dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi ter od posameznih mesečnih neto plač izplača zakonske zamudne obresti, od mesečnih prikrajšanj do plačila ter od bruto zneskov plač odvede prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da razveljavi sodbo in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da Zakon o delovnih razmerjih v 5. odstavku 88. člena jasno določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Gre za zakonski rok, ki ga zaradi pravne varnosti ni mogoče podaljševati. V obravnavanem primeru, pa je bila tožena stranka s poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, seznanjena že 3. 9. 2004. Zakonski rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tako potekel 3. 10. 2004, tožena stranka pa je tožeči stranki podala odpoved šele 24. 11. 2006 in s tem prekoračila zakonski rok, v katerem bi morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta rok je prekluziven, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2006 nezakonita. Prav tako se tožeča stranka ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je ugotavljanje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga in torej delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, vključno z roki za podajo odpovedi, v sodnem sporu ne more uveljavljati. Taka obrazložitev sodišča prve stopnje je povsem nepravilna in tudi nezakonita, saj delavcu odreka pravno varstvo z zakonom določenih pravic.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in navedla, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zgolj sledila napotkom Višjega delovnega in socialnega sodišča. Tožena stranka je s pozivom z dne 24. 11. 2006, tožečo stranko zgolj pozvala nazaj na delo. Ker je bilo prejšnje delovno mesto tožnika ukinjeno je lahko tožena stranka tožnika pozvala le na drugo delovno mesto, to pa je lahko storilo le tako, da mu je odpovedala dotedanjo pogodbo o zaposlitvi in hkrati ponudila v podpis novo. Takšno ravnanje toženi stranki izrecno nalaga 2. odstavek 47. člena zakona o delovnih razmerjih, ki govori, da če se spremenijo pogoji iz 3. alineje (ko se spreminja delovno mesto oz. vrsta dela, za kar tudi gre v konkretnem primeru) se sklene nova pogodba o zaposlitvi. Kadar gre torej za spremembo delovnega mesta zakon nalaga, da se tudi formalno sklene nova pogodba o zaposlitvi. Prenehanje zaposlitve je povzročila tožeča stranka s tem, ko ni sprejela ponujene spremembe pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da tožeča stranka po eni strani zahteva vrnitev na delo, po drugi pa ravno to izpodbija, se utemeljeno postavlja vprašanje, kakšen interes tožeča stranka sploh zasleduje. Interes po ohranitvi zaposlitve vsekakor ne, saj bi v nasprotnem primeru sprejela ponujeno pogodbo o zaposlitvi in v skladu z 90. členom ZDR izpodbijala le utemeljenost odpovednega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem je po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 96/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko sklenil 1. 6. 2003 pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "vodje prodajnega področja III" in da je tožena stranka navedeno delovno mesto ukinila z sklepom z dne 3. 9. 2004. O ukinitvi delovnega mesta je bil seznanjen tožnik z dopisom z dne 6. 9. 2004. Dejstvo ukinitve delovnega mesta je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi predloženih sistemizacij in tožena stranka je tožniku v letu 2004, prav zaradi ukinitve delovnega mesta "vodje prodajnega področja III", odpovedala pogodbo o zaposlitvi in v zvezi z odpovedjo je tožnik vložil tožbo pri delovnem sodišču pod opr. št. I Pd 1284/2004. Tožnikovemu zahtevku po razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je sodišče prve stopnje ugodilo in sodba sodišča je postala pravnomočna 5. 10. 2006. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka v skladu s pravnomočno sodbo pozvala tožnika nazaj na delo in da se je tožnik oglasil pri toženi stranki v mesecu novembru 2006. Nesporno je bilo tudi, da je tožnik, takoj po vzpostavitvi delovnega razmerja, nastopil redni letni dopust in v času trajanja letnega dopusta je z pisno vlogo dne 22. 12. 2006 zavrnil ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "trgovski predstavnik - pospeševalec prodaje". Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi zavrnil zaradi nižje plače in ker je to delo pri toženi stranki opravljal na začetku zaposlitve, sicer pa je delo dejansko ustrezalo stopnji tožnikove izobrazbe.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi 1. alineje 1. točke 88. člena ZDR, zaradi ukinitve delovnega mesta "vodja prodajnega področja III". Na podlagi 3. točke 88. člena ZDR mora delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokavlificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, sočasno z odpovedjo (1. odstavek 90. člena ZDR).

Tožnik napačno tolmači, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi že dne 3. 9. 2004, ko je ukinila delovno mesto in da je zakonski rok 30 dni za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potekel že dne 3. 10. 2004 in da je zato tožena stranka prekoračila zakonski rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je odpovedalo šele 24. 11. 2006. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je bila tožena stranka seznanjena z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele takrat, ko je prejela pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 5. 2005, s katero je tožnik pridobil pravico do reintegracije. Sodba je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1274/2005 z dne 5. 10. 2006. Iz sprejemnega žiga na sodbi VDSS je razvidno, da je sodbo sodišče prve stopnje prejelo dne 9. 11. 2006. Po vročitvi sodbe strankam je nato tožena stranke dne 24. 11. 2006, tožniku poslala pisni poziv na delo, v katerem ga je opozorila, na tožniku že znano dejstvo, da je delovno mesto "vodja prodajnega področja III" bilo ukinjeno že dne 3. 9. 2004, zato mu skupaj z dopisom pošilja odpoved pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto s ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "trgovski predstavnik pospeševalec prodaje", za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot za prejšnje delovno mesto tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta "vodja prodajnega področja III", imela utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in da je odpoved podala v roku iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6. mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka se je torej seznanila z razlogom za odpoved takrat, ko ji je bila vročena pravnomočna sodna odločba, s katero je tožnik pridobil pravico do reintegracije in zaradi ukinitve delovnega mesta je tožena stranka takrat vedela, da delo tožnika po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "vodja prodajnega področja III", ni več možno. Glede na to, da je tožena stranka bila seznanjena z pravnomočno odločbo po 9. 11. 2006 in je že 24. 11. 2006 pozvala tožnika na delo in mu vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je tožena stranka vsekakor upoštevala zakonski rok. Tožena stranka pa je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tudi določbo 3. odstavka 88. člena ZDR, po kateri mora delodajalec preveriti ali je možno delavca, pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugih delih ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo in če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi sočasno z odpovedjo (1. odstavek 90. člena ZDR). V skladu z navedenim je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi in sicer za delovno mesto "trgovski predstavnik - pospeševalec prodaje", za katero so se zahtevali enaki pogoji, kot za prejšnje delovno mesto, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku ponudilo ustrezno delovno mesto in s tem izpolnila zakonski pogoj iz 3. točke 88. člena ZDR. V skladu z 2. odstavkom 90. člena ZDR se mora delavec izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, v roku 30 dni, od prejema pisne ponudbe in v sporni zadevi je tožnik dne 22. 12. 2006 sporočil toženi stranki, da ne bo sprejel njene ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je tožena stranka torej tožniku ponudila ustrezno zaposlitev, torej zaposlitev za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, torej v skladu z 3. odstavkom 90. člena ZDR in tožnik ni sprejel ponudbe tožene stranke za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, so nastopile posledice, ki jih določa 1. odstavek 90. člena ZDR, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje za kar je imelo podlago v določbi 323. člena ZPP.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je ugotavljanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, zoženo le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga in da tožnik drugih razlogov, vključno z roki za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v sodnem sporu ne more uveljavljati. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal in bi obrazloženo veljalo le, če bi tožnik ponujeno pogodbo podpisal. Namreč v primeru, da delavec podpiše novo pogodbo o zaposlitvi in se ta začne izvajati, je zakonodajalec, v 3. odstavku 90. člena ZDR predvidel, da delavec pred pristojnim sodišče obdrži le pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga in ne odpovedi v celoti. V konkretnem primeru pa je tožnik odklonil podpis nove pogodbe ter ni nadaljeval z delom na drugem delovnem mestu, zato je lahko zahteval ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi v celoti, kar je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo. Sicer pa navedeno na samo zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni imelo nobenega vpliva, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.