Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 1. 4. 2016 in št. ... z dne 16. 6. 2015 v drugem odstavku izreka in da je toženec dolžan tožniku odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 2. 8. 2007 v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) s tem, ko ni odločalo o mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Očita pa tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da za zavrnitev tožbenega zahtevka ni pravne podlage in trdi, da interpretacija V. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ni pravilna. Ustavno sodišče s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi toženca v letu 2007 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožnikova pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojevanostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in lastninske pravice, ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države. Pravica iz pokojninskega zavarovanja ne zastara in je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in je o njej mogoče kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine, niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 2007 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan tudi za nazaj. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del prihodkov pri obračunu osnove ni bil upoštevan, tožniku prikrito. Poudarja, da mora biti odločba obrazložena in da je obrazložitev obvezni sestavni del upravnega akta. Citira 156. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in poudarja, da mu je bila v letu 2007 starostna pokojnina odmerjena v skladu z 39. členom tega zakona. Vztraja, da mu od 2. 8. 2007 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bil upravičen ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V danem primeru je bila z odločbo toženca iz leta 2007 očitno kršena določba Zakona in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v škodo tožnika in v korist toženca. Zato bi toženec nezakonito odločbo o napačni odmeri pokojnine moral odpraviti ter mu povrniti škodo, ki mu je s tem nastala. Nadalje navaja, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine z odločbo z dne 13. 7. 2007 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo, za obdobje od 2. 8. 2007 do 30. 6. 2015 še ni bilo odločeno. Pravnomočna odločba iz leta 2007 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. Zato je zahteva tožnika po izplačilu razlike med pokojnino, odmerjeno z odločbo v letu 2007 in novo odmerjeno pokojnino z odločbo v letu 2015, materialnopravno utemeljena. Poudarja, da bi se kršitev pravic pri izdaji odločbe iz leta 2007 lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočim zneskom na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj. Tožencu očita različno prakso v podobnih primerih in poseg v ustavno načelo enake obravnave vseh zavarovancev. Gre za odgovor na vprašanje, ali je tožnik z vidika plačila prispevkov za obvezno zavarovanje in iz tega izhajajočih pravic izenačen z drugimi zavarovanci v bistveno enakem položaju. Predlaga ugoditev pritožbi in priznanje stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave Republike Slovenije.

5. Iz tožbe izhaja, da je tožnik uveljavljal odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 1. 4. 2016 in v drugem odstavku odločbo št. ... z dne 16. 6. 2015. Nato je še pred vročitvijo tožbe tožbo popravil tako, da je uveljavljal celotno odpravo odločb toženca št. ... z dne 1. 4. 2016 in št. ... z dne 16. 12. 2015, v ostalem pa je tožbeni zahtevek v 2. in 3. točki ostal nespremenjen. S tem, ko je sodišče povzelo odločbo navedeno v tožbi, ne pa iz popravljene tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek, ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride v primeru, če sodišče stranki prizna drugače ali več kot je zahtevala, medtem ko zavrnitev tožbenega zahtevka nikoli ne more pomeniti prekoračitev tožbenega zahtevka. Tudi sicer v konkretnem primeru, ko gre za redni postopek, sta predmet sodne presoje lahko edino dokončna odločba toženca z dne 1. 4. 2016 ter prvostopna odločba, ki se na to dokončno odločbo nanaša in ne pravnomočna odločba z dne 16. 6. 2015. 6. V konkretnem primeru tudi ni podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih in se tudi lahko preizkusi. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi navedlo, da je toženec tožniku ponovno odmeril starostno pokojnino z odločbo z dne 25. 8. 2015, čeprav iz dokumentacije izhaja, da jo je na novo odmeril z odločbo z dne 16. 6. 2015. Vendar to dejstvo v obravnavanem primeru ni ključnega pomena za samo odločitev, enako kot ni ključnega pomena obrazložitev sodbe v točki 11, na katero se sklicuje pritožba.

7. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 1. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 12. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe, s katero bi bilo odločeno, da je upravičen do ponovno odmerjene starostne pokojnine v višjem znesku tudi za čas od 2. 8. 2007 dalje in od tega dne izplačana tudi razlika. Toženec se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in poudaril, da tožnik zoper odločbo z dne 13. 7. 2007 ni vložil pritožbe in da tudi ni nikoli zahteval ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem delov plač za notranji odkup delnic.

8. Iz dokumentacije izhaja, da je bila z odločbo št. ... z dne 13. 7. 2007 tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 900,19 EUR na mesec od 2. 8. 2007 dalje. Na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 je toženec po uradni dolžnosti tožniku starostno pokojnino ponovno odmeril z odločbo št. ... z dne 16. 6. 2015 in sicer od 1. 7. 2015 dalje. Zoper citirano odločbo toženec ni vložil pritožbe, ampak je dne 9. 12. 2015 predlagal izdajo odločbe o višji starostni pokojnini vse od upokojitve dalje, to je od 2. 8. 2007. Sporno v tej zadevi je torej vprašanje, ali ima tožnik pravico do višjega zneska starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 2. 8. 2007 dalje.

9. V zvezi s vprašanjem ponovno odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, tožencu pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. do IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

10. Med strankama ni sporno, da tožnik pred odločitvijo toženca o novi odmeri pokojnine z odločbo z dne 16. 6. 2015 ni vložil zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine in da je toženec po uradni dolžnosti začel postopek ponovne odmere starostne pokojnine. V postopku je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo je toženec tožniku ponovno odmeril starostno pokojnino z odločbo z dne 16. 6. 2015 od 1. 7. 2015 dalje.

11. Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo z dne 13. 7. 2007 že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče Republike Slovenije, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je ustavno sodišče presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Vse navedeno pomeni, da je ključnega pomena za samo odločitev v obravnavanem primeru dejstvo, da je odločba o odmeri starostne pokojnine od 2. 8. 2007 že pravnomočna, drugačno stališče pritožbe pa je pravno zmotno.

12. V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru je to vse od 2. 8. 2007, to je od dneva, ko je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine. Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v 3. odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V konkretnem primeru pa je za obdobje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (zahteva dana 9. 12. 2015) bilo o višji starostni pokojnini že odločeno z odločbo z dne 16. 6. 2015. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, tožniku v nobenem primeru ni mogoče priznati več pravic, kot mu gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do višje starostne pokojnine vse od upokojitve dalje.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. V primeru, da bo predsednik senata sodišča prve stopnje ugotovil, da je prišlo v sodbi do napake, lahko kadarkoli v skladu z določbo 328. člena ZPP le to popravi in o tem izda poseben sklep.