Jedro

Vrhovna državna tožilka v zvezi z razlogi sodbe, ki se tičejo pravilne kvalifikacije prekrškov, opozarja, da se je višje sodišče v svoji odločbi sklicevalo na določbe ZJN-2 in ZJN-3. S stališčem, da takšne navedbe v odločbi pritožbenega sodišča predstavljajo kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker da izrek nasprotuje razlogom sodbe, slednji pa so nerazumljivi, vložnica zahteve ne more uspeti. Drži, da je višje sodišče v točki 1 napačno povzelo izrek prvostopenjske odločbe in navedlo, da je sodišče obdolžence spoznalo za odgovorne storitve prekrška po določbah ZJN-2. Napačno se na določbe ZJN-2 sklicuje tudi v 7. in 8. točki svoje odločbe. Takšno očitno zmotno povzemanje določb ZJN-2 pa ne pomeni, da je podana kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. Bistveno je namreč, da je iz odločbe višjega sodišča kot celote mogoče razumeti, da sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, ki je kot kasnejši milejši zakon uporabilo ZJN-3.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženo pravno osebo A. spoznalo za odgovorno storitve prekrška po 2. točki prvega dostavka 111. člena Zakona o javnem naročanju-3 (v nadaljevanju ZJN-3) in ji na podlagi navedene določbe ter 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo globo v znesku 28.000,00 EUR. Pravni osebi je naložilo plačilo sodne takse v višini 2.800,00 EUR in stroške priče v znesku 9,60 EUR. Obdolženi odgovorni osebi A. A. in B. B. je spoznalo za odgovorni storitve prekrška po petem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 111. člena ZJN-3. Na podlagi navedene določbe in 26. člena ZP-1 je A. A. izreklo 500,00 EUR, B. B. pa 600,00 EUR globe. B. B. je na podlagi določbe sedmega odstavka 111. člena ZJN-3 izreklo še stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja po tem zakonu in zakonu, ki ureja javno naročanje na področju obrambe in varnosti, in sicer tri leta ne sme voditi, odločati ali kakorkoli drugače sodelovati v teh postopkih. Obdolženemu A. A. je sodišče naložilo plačilo 50,00 EUR sodne takse, obdolženi B. B. pa 110,00 EUR sodne takse in stroške priče v višini 9,60 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo pravne osebe in B. B. ter pritožbo A. A. Kot stroške pritožbenega postopka je pravni osebi naložilo plačilo 4.200,00 EUR, A. A. 75,00 EUR, B. B. pa 165,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravni osebi, odgovornima osebama in zagovornikom pravne osebe ter B. B. Slednji so se o zahtevi izjavili in se strinjali s predlogom vrhovne državne tožilke.

B.

4. V času izvršitve prekrškov, za katere so bile pravna in odgovorni osebi spoznane za odgovorne, je veljal Zakon o javnem naročanju-21 (v nadaljevanju ZJN-2). Okrajno sodišče je pri odločanju o obdolžilnem predlogu skladno z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 presojalo, ali se po izvršitvi prekrškov relevantne zakonske odločbe spremenile tako, da so za storilca milejše. S 1. 4. 2016 je namreč v veljavo stopil ZJN-32. Presodilo je, da se materialne določbe niso spremenile, predvsem zato ker ZJN-3 med naročnike uvršča iste pravne osebe ter določa iste mejne vrednosti blaga ali storitev, nad katerimi mora biti izveden postopek javnega naročila. Za obravnavano zadevo relevantne kazenske določbe je prej vseboval 109. člen ZJN-2. Ta je v 5. točki prvega odstavka določal, da se pravna oseba, ki v zadnjih dveh zaporednih poslovnih letih na bilančni presečni dan bilance stanja izkazuje prihodke, ki presegajo 8.800.000,00 EUR, ali pravna oseba, ki je v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, srednja ali velika gospodarska družba, kaznuje za prekršek z globo od 25.000,00 do 100.000,00 EUR, če kot naročnik odda naročilo brez izvedbe ustreznega postopka, razen v primerih, ko zakon to dopušča. Četrti odstavek istega člena je določal, da se odgovorna oseba pravne osebe za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje z globo od 500,00 do 2.000,00 EUR. Po šestem odstavku 109. člena ZJN-2 se za prekršek iz 5. točke prvega odstavka tega člena odgovorni osebi, ki je storila dejanje, ki se šteje za ta prekršek, izreče tudi stranska sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja po Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev, Zakonu o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti in tem zakonu, in sicer ta oseba tri leta ne sme voditi, odločati ali kakor koli drugače sodelovati v teh postopkih.

5. Identično kazensko določbo glede pravnih oseb vsebuje ZJN-3 v 2. točki prvega odstavka 111. člena. Po petem odstavku istega člena se s kaznijo od 500,00 do 2.000,00 EUR za tak prekršek kaznuje tudi odgovorno osebo pravne osebe. Glede razpona predpisanih glob sta ZJN-2 in ZJN-3 kar se tiče pravnih in odgovornih oseb torej enaka. Drugače kot ZJN-2 pa sedmi odstavek 111. člena ZJN-3 predpisuje, da se odgovorni osebi lahko izreče tudi stranska sankcija izločitve iz postopkov javnega naročanja po tem zakonu in zakonu, ki ureja javno naročanje na področju obrambe in varnosti. Okrajno sodišče je zato kot kasnejši milejši zakon uporabilo ZJN-3, ker za odgovorno osebo predpisuje le še fakultativno, ne pa več obveznega izreka stranske sankcije.

6. Vrhovna državna tožilka v zvezi z razlogi sodbe, ki se tičejo pravilne kvalifikacije prekrškov, opozarja, da se je višje sodišče v svoji odločbi sklicevalo na določbe ZJN-2 in ZJN-3. V 1. točki obrazložitve je pri povzemanju izreka prvostopenjske sodbe tako navedlo, da je okrajno sodišče pravno in odgovorni osebi spoznalo za odgovorne prekrška po 5. točki prvega odstavka 109. člena ZJN-2. V 7. točki je pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe o uporabi določb ZJN-3, čeprav je v času izvršitve prekrškov veljal ZJN-2, hkrati pa je ocenilo, da je sodišče dejansko stanje pravilno subsumiralo pod določbo 5. točke prvega odstavka 109. člena ZJN-2. Nazadnje pa je v 8. točki obrazložitve, v kateri se je opredelilo do izrečenih sankcij, navedlo, da je sodišče glede na predpisan razpon v ZJN-2 pravni in odgovornima osebama izreklo primerne globe.

7. S stališčem, da takšne navedbe v odločbi pritožbenega sodišča predstavljajo kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker da izrek nasprotuje razlogom sodbe, slednji pa so nerazumljivi, vložnica zahteve ne more uspeti. Drži, da je višje sodišče v točki 1 napačno povzelo izrek prvostopenjske odločbe in navedlo, da je sodišče obdolžence spoznalo za odgovorne storitve prekrška po določbah ZJN-2. Napačno se na določbe ZJN-2 sklicuje tudi v 7. in 8. točki svoje odločbe. Takšno očitno zmotno povzemanje določb ZJN-2 pa ne pomeni, da je podana kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. 8. Bistveno je namreč, da je iz odločbe višjega sodišča kot celote mogoče razumeti, da sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, ki je kot kasnejši milejši zakon uporabilo ZJN-3. To izhaja iz 7. točke obrazložitve, v kateri je višje sodišče pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je pri odločanju o prekršku uporabilo določbe ZJN-3, in to kljub temu, da je v času izvršitve prekrškov veljal ZJN-2. Takšno stališče višjega sodišča izhaja tudi iz obrazložitve v 8. točki, kjer ocenjuje primernost in zakonitost izrečenih sankcij. Višje sodišče je izrek stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja odgovorni osebi B. B. ocenilo kot utemeljeno, čeprav je ta po ZJN-3 le še fakultativno predpisana. Iz celotne odločbe je torej jasno razvidno, da višje sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča o uporabi ZJN-3 kot kasnejšega milejšega zakona, ker v njem v primerjavi z ZJN-2 izrek stranske sankcije ni več obligatoren. Navedbe vložnice, da so razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča nejasni in da so v nasprotju z izrekom odločbe, so zato neutemeljene.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi ni ugotovilo zatrjevane kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zakon o javnem naročanju (ZJN-2), Uradni list RS št. 128/2006, Uradni list Evropske unije, št. 317/2007, Uradni list RS, št. 16/2008, 34/2008, Uradni list Evropske unije, št. 314/2009, Uradni list RS, št. 19/2010, 18/2011, Uradni list Evropske unije, št. 319/2011, Uradni list RS, št. 43/2012 - odl. US, 90/2012 - ZJNPOV, 90/2012, Uradni list Evropske unije, št. 335/2013, Uradni list RS, št. 19/2014, 32/2014 - ZPDZC-1, 90/2014 - ZDU-1l, Uradni list Evropske unije, št. 330/2015. 2 Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), Uradni list RS, št. 91/2015, Uradni list Evropske unije, št. 307/2015, 307/2015, 337/2017, 337/2017, Uradni list RS, št. 14/2018.