Jedro

Invalidnina se ne upošteva pri določitvi rente, saj je namen invalidnine omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je ni moč upoštevati pri odmeri premoženjske škode. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati: odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (iz naslova tuje pomoči) v višini 12.156,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 3), odškodnino za premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek) v višini 489,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 4a) ter mesečno rento v višini 155,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 4b), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 6). S sklepom opr. št. P 1090/2003-III z dne 26. 6. 2008 je prvo sodišče odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 8.583,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbo izpodbija le v delu, kjer je bila tožniku priznana renta (točko 4b) ter predlaga, da se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodba v tem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glede priznanja rente zavrne. Sodišče prve stopnje je določilo rento, ne da bi upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema. Invalidnina se mora upoštevati pri določitvi rente kot izguba dohodka, ravno tako, kot se upošteva invalidska pokojnina ali drugo trajno nadomestilo po določilih Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Nepravilen je zaključek prvega sodišča, da tožena stranka ni ugovarjala izvedeniškemu mnenju, saj mu je nasprotovala v pripravljalnih vlogah, ker je bil izračun rente opravljen glede na povprečno plačo v gradbeništvu. Renta je vedno konkretna in jo plačuje delodajalec, zato je obrazložitev sodišča v navedenem delu nepravilna in jo tudi ni moč preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP; pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodba vsebuje vse odločilne razloge, na podlagi katerih je prvo sodišče tožniku priznalo mesečno rento za izgubo na zaslužku, upoštevaje določbo drugega odstavka 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z 1060. in 1062. členom Obligacijskega zakonika.

Sodišče prve stopnje pri določitvi višine rente ni upoštevalo izvedeniškega mnenja, v katerem je izvedenka določila bodočo izgubo na zaslužku tožnika na podlagi povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji za primerljiv poklic, kot ga je opravljal tožnik (glej tretji odstavek stran 13 sodbe). Sodišče prve stopnje je kot podlago za izračun tožnikove bodoče izgube zaslužka in pri določitvi rente upoštevalo plačo, ki jo prejema zidar zaposlen pri toženi stranki, saj je takšno delo pri toženi stranki opravljal tožnik pred škodnim dogodkom. Prvo sodišče je upoštevalo podatke, ki jih je posredovala tožena stranka (glej prilogo B 16) ter izračunalo povprečno mesečno neto plačo (obračunsko obdobje od oktobra do septembra 2006; podrobneje glej prvi odstavek na strani 17 sodbe), ki bi jo prejemal tožnik, če bi bil še zaposlen pri toženi stranki. Od navedenega zneska je odštelo pričakovane mesečne prihodke tožnika ter na ta način določilo mesečno rento. Sodišče prve stopnje je pri izračunu rente uporabilo le enako metodologijo kot izvedenka, višino izgube bodočega zaslužka pa je izračunalo na podlagi podatkov o pričakovani neto plači, ki jih je posredovala tožena stranka.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo invalidnine pri določitvi rente, saj je namen invalidnine omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato jo ni moč upoštevati pri odmeri premoženjske škode. Pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče upošteva tudi nadomestilo za telesno okvaro, do katerega ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju, in na podlagi vseh okoliščin primera po prostem preudarku ugotovi, v kolikšni meri nadomestilo za telesno okvaro vpliva na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode (Načelno pravno mnenje zvezne skupne seje, Poročilo VSS 2/85, stran 2). Navedeno načelno mnenje upošteva tudi novejša sodna praksa (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 91/2003, II Ips 267/99, II Ips 587/2008).

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka.