Jedro

Štiriletni absolutni zastaralni rok ne sme preteči, preden odločba o prekršku ne postane pravnomočna.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. A. D. je bil dne 11. 11. 2010 s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 647/2007 spoznan za odgovornega storitve prekrška po d) točki četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1. Sodišče mu je za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije izreklo globo v višini 500,75 EUR in stranski sankciji 10 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za en mesec.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je pregon za očitani prekršek na podlagi tretjega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) absolutno zastaral. Iz spisnega gradiva namreč izhaja, da je storilec prekršek storil dne 27. 1. 2007, pravnomočnost izpodbijane sodbe pa je nastopila dne 28. 1. 2011, torej dan po preteku štiriletnega absolutnega zastaralnega roka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da glede na ugotovitev zastaranja postopek o prekršku ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o zahtevi ni izjavil. B.

4. ZP-1 v prvem odstavku 42. člena določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje), po določbi tretjega odstavka istega člena pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Zastaranje postopka o prekršku teče le do pravnomočnosti odločbe o prekršku, kar posledično pomeni, da štiriletni absolutni zastaralni rok ne sme preteči, preden odločba o prekršku ne postane pravnomočna. Zastaranje pregona namreč logično ne more teči še v času, ko pregona ni več (enako sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 9/2006 z dne 21. 6. 2007 in IV Ips 4/2006 z dne 21. 6. 2007).

5. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je A. D. prekršek po d) točki četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 storil dne 27. 1. 2007. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je v predmetni zadevi odločilo s sodbo PR 647/2007 dne 11. 11. 2010. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da se je storilcu po neuspeli osebni vročitvi citirane sodbe dne 4. 1. 2011, istega dne v predalčniku pustilo obvestilo o prispelem pismu z opozorilom o posledicah, če pisma ne bi prevzel v roku. Glede na to, da storilec prispelega pisma ni prevzel v zakonskem 15 dnevnem roku, se je glede na četrti odstavek 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravilno štelo, da je bila sodba storilcu vročena dne 19. 1. 2011. Osemdnevni zakonski pritožbeni rok zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni je pričel teči naslednji dan po fiktivni vročitvi, to je dne 20. 1. 2011 (drugi odstavek 100. člena ZUP) in se je iztekel dne 27. 1. 2011 ob 24.00 uri. Storilec ni pravočasno vložil pritožbe zoper izpodbijano sodbo, zato je pravnomočnost sodbe nastopila dne 28. 1. 2011 (prvi odstavek 199. člena ZP-1).

6. Absolutno zastaranje postopka o prekršku iz tretjega odstavka 42. člena ZP-1 je nastopilo dne 27. 1. 2007, torej še preden je izpodbijana odločba postala pravnomočna. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima vložnik prav, ko navaja, da je pregon za prekršek absolutno zastaral. 7. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi četrte točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper storilca prekrška A. D. ustavilo. Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun.