Jedro

Sodna praksa je večkrat razsodila, da verbalno izzivanje ne more upravičiti telesnega napada oziroma poškodovanja. Vendar je konkretni primer drugačen, saj je iz sedanjih kakor iz preteklih dogodkov toženec sklepal, da ga bo tožnik napadel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu delno spremeni tako, da se v izreku pod točko I znesek 2.400,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 4.900,00 EUR in da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka), v delu o pravdnih stroških tako, da se v točki III izreka znesek 224,69 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 458,74 EUR in v točki IV izreka se znesek 4.022,80 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 3.755,40 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna pritožbene stroške tožeče stranke v višini 142,74 EUR v roku 15 dni nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic ... in v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu, a nespremenjenem, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in obsodilo toženo stranko na plačilo 2.400,00 EUR odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2005 dalje do plačila. V presežku za znesek 37.600,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je tožeča stranka imela Bpp, je naložilo toženi stranki plačilo 224,49 EUR teh stroškov v korist transakcijskega računa Okrožnega sodišča v Novem mestu, tožeča stranka pa mora plačati 4.022,88 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in sicer za znesek 29.000,00 EUR iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je prisodilo tožniku 6.000,00 EUR in 40% sokrivde tožeče stranke. Matematični izračun pokaže, da bi tedaj moralo 60% od 6.000,00 EUR znašati 3.600,00 EUR in ne 2.400,00 EUR. Pritožuje se tudi, da je 40% sokrivdna odgovornost neutemeljena. Sodišče bi lahko prisodilo, če bi toženec ravnal v silobranu, pa ni. Toženec je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje poskusa uboja. Če bi bil silobran, toženec ne bi bil obsojen. In zato ni deljene odgovornosti. Okoliščine iz preteklosti pa ne morejo vplivati k tej odločitvi. Tožeča stranka ni izzivala tožene stranke in je fizično ni ogrožala, verbalni konflikt pa ne upravičuje telesnega napada z nožem, ne glede na izpovedbo policista J., da je tožeča stranka sama tekla proti skupini ljudi in imela agresivni videz. Pritožuje se tudi za prenizko prisojeno odškodnino. Tožnik je prejel le 4,6 povprečnih plač v RS za fizične bolečine. Sodišče nepravilno sklepa, da so telesne bolečine bile lajšane z analgetiki in da jih tožnik ni trpel toliko časa, kot je zatrjeval. Intenzivnost bolečine je subjektivna kategorija in ne more izhajati le iz objektivnih dejstev. Sodišče arbitrarno ugotavlja, da je daljšemu trajanju bolečin in zapletu v času zdravljenja botroval predčasen odhod iz bolnišnične oskrbe. Zato nima podlage v izvedenih dokazih. Zato bi bila pravična odškodnina 20.000,00 EUR, torej še 15.000 EUR več. Tožnik bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine pri napenjanju trebušne stene in imel nevšečnosti, kar je sodišče prezrlo. Tudi odločitev za odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR ni pravilna. Prizadet je bil z nožem in je bil v smrtni nevarnosti in strahu vse do pregleda in oskrbe v bolnišnici. Ta smrtni strah je nato izzvenel, ostal pa je strah pred tožencem kot napadalcem. Sodišče pa upošteva okoliščine primera, ki za ta predmet ni pravno pomembno. Zato bi tožniku šel še preostali del odškodnine za strah. Pritožuje se tudi glede stroškov, saj je tožnik pretežno uspel. 3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala zavrnitev. Sodišče je opisalo okoliščine delovanja tožnika, kako je vpil in odrival policiste. Pritožba graja višino nematerialne škode, ki jo je sodišče obširno obrazložilo v točki 12. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev glede odgovornosti za nastanek škode tožeče stranke na določbo o krivdni odgovornosti. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka bila kaznovana s pravnomočno kazensko sodbo za poskus uboja in obsojena na kazen zapora eno leto in štiri mesece. Tožena stranka je sicer najprej ugovarjala silobran, podrejeno pa tudi soprispevek tožnika in to najmanj do višine 90%. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženi stranki, da bi bilo dejanje toženca storjeno v silobranu. Pravilno je tudi ugotovilo, da je vezano po 14. členu ZPP na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožene stranke. Vendar je moralo še presojati ugovor tožene stranke, da je tožnik sokriv za nastalo škodo in se pri tem oprlo na 171. člen OZ.

6. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do samo sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ). Toženec je trdil, da ga je konkretnega dne toženec ves dan izzival, streljal v zrak in mu grozil, da ga bo ubil s strelnim orožjem in mu zažgal stanovanjski objekt in zato je poklical policijo. Sodišče je ugotovilo, da je kljub prisotnosti policistov, ki jih je klicala H. Š., tožnik policista odrinil, govoril, da se ne boji policistov niti K. in se pričel spuščati od svoje hiše proti bratovi baraki in vpil. Sodišče je po zaslišanju policistov ugotovilo, da so prišli v naselje zato, ker je prišlo do spora med tožnikom in ostalimi Romi, da so slišali kričanje in izzivanje. Nato je tožnik stekel proti ostalim Romom in se sam postavil proti celi skupini in je bilo videti, kot da se želi spopasti z njimi. Tudi policistka S. Z. je podobno izpovedala, da je tožnik stekel proti skupini zaradi konflikta, kot da se hoče tepsti. Policist J. pa je tožnika opisal, da je deloval kot filmski lik "Rambo", ko je tekel proti skupini. Bil je sam in šel proti skupini, ki se je nahajala pri K. hiši, z agresivnim načinom z rokami navzven in z vpitjem, nato je tudi množica kričala in klonila proti njemu, toženec pa ga je zabodel. 7. Sodišče prve stopnje je cel dogodek in tožnikov strah povezalo tudi s preteklimi dogodki med pravdnima strankama. Tožnik je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ker je proti tožencu 5 do 6 metrov naperil pištolo in nekajkrat ustrelil v zrak, leta 2010 pa je razbil šipo na stanovanjski hiši toženca in vstopil vanjo in zanetil požar ter bil zato pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Upoštevaje neposredne dogodke pred napadom toženca z nožem, kakor tudi toženčev utemeljeni strah pred tožnikom zaradi konkretnih dogodkov kritičnega dne in zaradi preteklih dogodkov, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je podana tudi odgovornost tožnika za nastalo škodo. Pritožba nima prav, ko trdi, da je šlo za verbalno izzivanje brez konkretne nevarnosti. Res je sodna praksa večkrat razsodila, da verbalno izzivanje ne more upravičiti telesnega napada oziroma poškodovanja. Vendar je konkretni primer drugačen, saj je iz sedanjih kakor iz preteklih dogodkov toženec sklepal, da ga bo tožnik napadel. Tokrat se je odločil, da bo on napadel tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo ravnanje tožnika kot neskrbno ravnanje, saj gre za odraslega človeka, ki mora računati s škodljivimi posledicami, če se zažene proti skupini ljudi, odrine policiste, ki so bili klicani, ker je tožnik grozil tožencu in jasno kaže, da bo ravnal agresivno. Ker pa se je v tem trenutku toženec odločil, da ga bo zabodel, je delež toženca vsekakor večji, kot tožnikov. Pritožbeno sodišče je zato tehtalo merila za določitev deleža odgovornosti1. Ugotovilo je, da je delež tožnika kot oškodovanca nekoliko nižji, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer 30%. Res je, da se je toženec tokrat odločil prvi napasti, vendar to še ne upravičuje napade z nožem, saj tožnik ni imel orožja, ampak se je golorok zagnal proti skupini in tožencu in pred tem odrinil policista. Pritožbi pa je treba odgovoriti, da zmotno meni, da je šlo za le verbalni konflikt. Ravnanje toženca je treba presojati tudi skozi luč konkretnih groženj tožnika in tudi skozi njegove izkušnje s tožnikom, ki ga je že večkrat napadel, mu povzročal škodo in bil zato tudi pravnomočno obsojen. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi tako, da se delež odgovornosti tožnika zniža na 30%, delež odgovornosti toženca pa znaša 70%.

8. Delno je treba pritrditi pritožbi, da je prisojena odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin nekoliko prenizka. Sodišče prve stopnje je naredilo tudi matematično napako v izračunu. Skupaj je prisodilo tožniku iz naslova prestanih fizičnih bolečin 5.000,00 EUR odškodnine, za strah pa 1.000,00 EUR, skupaj 6.000,00 EUR. Nato pa izračunalo glede temelja odškodnino, in prisodilo tožniku 40%, namesto 60%. Tako, da je treba sodbo že v tem delu popraviti, saj je matematični izračun del materialnega prava. Vendar je preizkus pritožbe pokazal, da je sodišče prve stopnje nekoliko prenizko prisodilo odškodnino za prestane fizične bolečine in s tem zmotno presojalo določbo 179. člena OZ. Pritožba sicer trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in brez podlage v dokaznem postopku ugotovilo, da si je tožnik delno sam kriv za tisti del škode, ki je nastala zaradi predčasnega in na lastno željo odhoda tožnika, ko je zapustil bolnico že po treh dneh po škodnem dogodku in operaciji (zdravil se je od 7. 10. 2013 do 10. 10. 2013). Izvedenec medicinske stroke dr. S. K. je ugotovil, da je ob kontrolnem pregledu 14. 10. 2013 kirurg ugotovil vnetje v distalnem delu rane po eksploraciji trebušne votline. Nato so mu predpisali še pomirjevala in zdravila proti bolečinam in zdravljenje je trajalo do 29. 10. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno sklepalo, da tožnik ni mogel imeti tako hudih bolečin, kot je trdil, saj je samovoljno zapustil bolnišnico že četrti dan po škodnem dogodku in je to sodišče ocenilo, kot objektivni kriterij. Vendar je tudi upoštevalo izvedeniško mnenje, da četrti dan po operaciji po resni vbodni rani rana ni mogla biti še zaceljena do te mere, da bi tožnikov odhod oziroma aktivnost, rana prenesla brez poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. Tako se izkaže, da sodišče ni ocenilo tožnikovega ravnanja brez dokaznega postopka (točka 12 obrazložitve). Res izvedenec ni mogel z gotovostjo oceniti in to tudi sodišče ugotavlja, da se je zaradi pretirane telesne aktivnosti in neustrezne nege, rana vnela. Vendar je sodišče upoštevalo objektivno ugotovljene fizične bolečine, ki jih je ugotovil izvedenec (1 dan hude, trajanje srednje hude 4 dni, občasno srednje hude 2 tedna po poškodbi in v pojemajoči intenziteti 3 tedne po poškodbi). Lažje telesne bolečine so se pojavljale torej skupaj 3 tedne po prenehanju trajanja srednjih bolečin in izvedenec je ugotovil, kar je tudi sodišče povzelo, da telesne bolečine občasno še vedno trpi in je pričakovati, da jih bo pri naprezanju tudi občasno imel v bodoče. Upoštevaje vse ugotovljene fizične bolečine, pa tudi občasne bodoče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina za takšno škodo 6.000,00 EUR. Zato je iz tega naslova prisojena odškodnina zvišana za 1.000,00 EUR. Ni pa sodišče moglo mimo dejstva, da je tožnik tako hitro zapustil bolnico in torej ni imel tako hudih bolečin, kot trdi.

9. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je prisojena odškodnina iz prestanega strahu prenizka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je res bil tožnik v življenjski nevarnosti, kar je potrdil tudi izvedenec. Ustrašil se je tudi primarno, saj se mu je približevala skupina Romov in toženec je zamahnil z nožem proti njemu. Gre tudi za primarni strah in za strah za izid zdravljenja. Glede zdravljenja pa je izvedenec ugotovil, da je pri bolnikih, ki jih manj boli, zaskrbljenost za težje poškodbe manjša in da je zato tožnik bolečino ob zabodenju doživel v manj intenzivni obliki. Vse dogajanje v zvezi z zdravljenjem je namreč pokazalo, da tožnik ni pretirano občutljiv za bolečine, saj je tudi bolnico po operaciji zapustil že po treh dneh. Zato je izvedenec zapisal, da trideset minut po prejetju zdravila Tramadol, je nastopil protibolečinski učinek in je tudi zmanjšan sekundarni strah. Posebno zato, ko je kirurg ocenil tožnikovo zdravstveno stanje za stabilno, zdravljenje pa je bilo zaključeno 29. 10. 2013. Sodišče pravilno sklepa, da ko bi bil tožnik v strahu za izid zdravljenja, ne bi bolnice zapustil že 10. 10. 2013. Zapleta v zvezi z zdravljenjem pa sodišče pravilno ni moglo naprtiti tožencu, ampak je bil tožnik dolžan storiti vse, da bi zdravljenje potekalo vsaj običajno oziroma škoda čim manjša (compensatio lucri cum damno). Glede na dejstvo, da tožnik ni dokazal, da bi bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno tako, da bi iskal pomoč psihiatrične stroke, pa ni mogoče slediti tožniku, da se sedaj tako boji toženca, da ne more spati. Na podlagi vsega dogajanja pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za primarni in sekundarni strah odškodnina v višini 1.000,00 EUR primerna. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar nekoliko zmotno uporabljenega materialnega prava in 358. člena ZPP, je bilo treba pritožbi delno ugoditi, odpraviti matematično napako in na podlagi znižanja soodgovornosti tožnika za 10% in prisojene višje odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin za 1.000,00 EUR, sodbo spremenilo tako, da znaša tožnikova odškodnina ob 100% odgovornosti toženca 7.000,00 EUR in ob 30% sokrivde tožnika 4.900,00 EUR.

10. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, je moralo tudi odločiti o pravdnih stroških na prvi stopnji glede na uspeh pravdnih strank (154. člen ZPP in 155. člen ZPP). Ker je imel tožnik brezplačno pravno pomoč, je izrek ostal tak, kot na prvi stopnji in sicer, da tisti del pravdnih stroškov, s katerimi je tožnik uspel, mora toženec plačati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu. Tisti del, s katerim pa tožnik ni uspel, mora povrniti tožencu, saj je tožnikov uspeh ob upoštevanju celotnega tožbenega zahtevka le 12,25%. Stroški tožeče stranke so tako znašali 3.744,86 EUR in ob upoštevanju 12,25% uspeha, izračun pokaže, da mora toženec plačati proračunu RS 458,74 EUR. Stroški tožene stranke pa so 4.279,66 EUR, uspeh je 87,75%, zato mora tožnik plačati toženi stranki 3.755,40 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Pritožnik se je pritožil za 29.000,00 EUR. Uspel je z 2.500,00 EUR. Upoštevaje 165. člen in 154. člen ZPP, je pritožbeno sodišče priznalo tožniku pravdne stroške od priznanega zneska, to je 2.500,00 EUR. Tožnik je tudi za pritožbo prejel brezplačno pravno pomoč, zato je bilo treba te stroške odmeriti po 17. členu ZODV oziroma upoštevati polovico zneska, ki bi pripadlo odvetniku po Odvetniški tarifi. Stroški za pritožbo od 2.500,00 EUR so 375 točk x 0,60 EUR vrednosti točke v času odločanja, kar znese 225,00 EUR in polovica tega zneska je 137,25 EUR. Pritožniku je bilo treba priznati zaznamovanih 2% materialnih stroškov, to je 5,49 EUR in skupaj to znese (upoštevaje tudi DDV) 142,74 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka je sicer odgovorila na pritožbo, vendar navedbe iz pritožbe niso prispevale k rešitvi te zadeve, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo (165. člen in 156. člen ZPP).

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, uveljavljana kršitev matematičnega izračuna pa je kršitev materialnega prava, je bilo treba pritožbo delno ugoditi, v ostalem pa zavrniti.

1 Primerjaj N. Plavšak, Komentar Obligacijskega zakonika (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 965-968.