Jedro

Presojo, ali je oporoko napisala in podpisala zapustnica, je sodišče pravilno prepustilo izvedencu za preiskave pisav in dokumentov, saj gre za strokovno vprašanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede stroškovne odločitve spremeni tako, da se dosojeni znesek pravdnih stroškov zniža za 13,09 EUR, sicer se pritožba zavrne ter v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnice same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic na ugotovitev, da oporoka M. S., umrle 20. 10. 2010, iz Č., ni veljavna. Tožnicam je naložilo, da so dolžne toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.092,39 EUR.

2. Zoper sodbo vlagajo pritožbo tožnice iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Menijo, da je sodišče nekritično sprejelo kot prepričljivo in verodostojno izpovedbo toženke, istočasno pa ni sledilo izpovedi tožnice D. S. Iz dejstev, da se ta določenih dogodkov ni spominjala, ni mogoče sklepati, da ni poznala pisave M. S. Izkustveno je nesprejemljivo, da bi se lahko toženka spomnila dogodka izpred 10-tih let v zvezi z zapisom oporoke pokojne. Izvedenec K. je zatrdil, da sporna oporoka ni nastala na dan, ko je nastal zapis datuma, saj je ta napisan z večjo tresavico. Oporočiteljica tudi ni napisala parc. št. 2385 in 300/2 ter sta bili ti kasneje pripisani. V primeru takšnih okoliščin ni mogoče govoriti, da je sporna oporoka pravilna, zakonita in odraža pravo oporočno voljo. Sodišče bi prišlo do drugačnih ugotovitev, če bi zaslišalo vse tri tožnice in J. S., ki bi sodišču lahko povedala veliko odločilnih dejstev, zlasti pa, da sporne oporoke ni lastnoročno napisala M. S. Tožnice so tudi predlagale zaslišanje izvedenca medicinske stroke glede sposobnosti za razsojanje s strani M. S., s tem dokazom pa niso bile prekludirane. Šele s sprejemom izvedeniškega mnenja grafologa so tožnice namreč izvedele za okoliščine, zaradi katerih bi bil izvedenec medicinske stroke potreben. Parcele, navedene v oporoki, so last J. S., zato jih oporočiteljica v oporoko ni pripisala. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj sodišče ni upoštevalo kilometrine v višini 0,37 EUR/km, temveč 0,445 EUR/km.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi so bile tožnice v zapuščinskem postopku po pok. M. S. zoper toženko kot oporočno dedinjo napotene na pravdo zaradi ugotovitve neveljavnosti lastnoročno zapisane oporoke zapustnice. V pravočasni trditveni podlagi so navedle, da oporoke ni lastnoročno zapisala pokojna, saj poznajo njeno pisavo.

5. Veljavnost lastnoročne oporoke ureja določilo 63. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki v prvem odstavku določa, da je oporoka veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal, v drugem odstavku pa še, da je oporoka veljavna, čeprav v njej ni naveden datum, kdaj je bila napisana.

6. Presojo, ali je oporoko napisala in podpisala zapustnica, je sodišče pravilno prepustilo izvedencu za preiskave pisav in dokumentov dr. D. K., saj gre za strokovno vprašanje. Po izvedbi tega dokaza ni razumnega dvoma, da predstavlja v tem postopku sporna oporoka zapustničino lastnoročno oporoko. Na to ne more vplivati drugačen zapis datuma na oporoki, saj ta na veljavnost oporoke ne vpliva, iz izvedeniškega mnenja pa tudi ne izhaja, da pripis datuma ne bi bil oporočiteljičin. Izvedenec je ugotovil le, da zapis datuma ni nastal hkrati s samo oporoko. Enako velja za zapis parc. št. 2385 in 300/2, saj tudi za ti iz mnenja ne izhaja, da jih ne bi zapisala sama zapustnica. Omenjena navedba parcel tudi ni ključna, saj že iz prvega odstavka oporoke izhaja, da je bil namen oporočiteljice, da za dedinjo po svoji smrti določa toženko glede vsega njenega premičnega in nepremičnega premoženja.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno izpovedb zaslišanih strank v postopku. Sodišče namreč ocene pristnosti oporoke ni oprlo na izpovedbe strank, temveč na mnenje izvedenca, ki je edini lahko na podlagi primerjalnega gradiva podal strokovno oceno, ali je oporoko dejansko napisala pok. M. S. 8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve ostalih dokaznih predlogov kot nepotrebnih. Tožnice so same predlagale, da se zasliši le ena izmed njih, kar je sodišče storilo. Iz trditvene podlage tudi ne izhaja, da bi bila katera od tožnic ali priča J. S. prisotna ob sestavi oporoke oziroma bi bila seznanjena s kakšnimi konkretnimi okoliščinami, zaradi katerih pokojna ne bi mogla napisati takšne oporoke, kar bi lahko vzbudilo dvom v sedanje ugotovitve sodišča prve stopnje. Prav tako sodišče ni bilo dolžno postaviti izvedenca medicinske stroke, saj tožnice niso postavile trditev, da pokojna ne bi bila sposobna za razsojanje v času sestave oporoke. Tudi iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca grafologa kaj takega ne sledi.

9. Tožnice v pritožbi zatrjujejo, da sta parc. št. 300/2 in 2385, k. o. X., v lasti J. S. To na samo veljavnost oporoke ne vpliva, če pa oporočiteljica ob smrti ni bila več lastnica omenjenega premoženja, tega oporočna dedinja ne bo mogla dedovati.

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno odmero kilometrine pri obračunu prevoznih stroškov pooblaščenke toženke. Po določilu tar. št. 6003 Odvetniške tarife lahko pooblaščenec potne stroške za poslovno potovanje pri uporabi lastnega motornega vozila zaračunava največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, všteva v davčno osnovo. V skladu z uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ta znesek znaša 0,38 EUR/km. Pritožbeno sodišče je zato zgolj v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi spremenilo tako, da je dosojeni znesek potnih stroškov 87,90 EUR znižalo za 13,09 EUR, tako da skupaj odmerjeni pravdni stroški, ki jih morajo tožnice povrniti toženki, znašajo 1.078,49 EUR. V preostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker so tožnice s pritožbo uspele zgolj v minimalnem obsegu (tudi upoštevajoč samo stroškovno odločitev), same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.