Jedro

Ker so poškodbe nastale v domačem okolju, lahko pritožbeno sodišče le pritrdi ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je deklica v tem okolju zelo ogrožena, bodisi zaradi (neustreznega) ravnanja staršev bodisi kot posledica njihove opustitve. Dodatno težo prispevajo ugotovitve o nestrpnosti in nesočutnosti nasprotne udeleženke do mld. hčerke ter slabšalno drugačen odnos do nje kot do sinov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Nasprotna udeleženca sta starša treh mladoletnih otrok, ki so jima bili 26. 4. 2022 s sklepom II Z 36/2022 začasno odvzeti in nameščeni v krizni center za otroke - A. Na podlagi začasne odredbe s 23. 6. 2022 so bili otroci premeščeni iz A. v rejniško družino B. B., sestre nasprotne udeleženke.

2.Z izpodbijanim sklepom je bil nasprotnima udeležencema izrečen ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ki jo CSD izvaja preko poročil vrtca (najmanj enkrat na pol leta), poročil pediatra (enkrat na pol leta) in z nenapovedanimi obiski na domu, ki jih CSD izvaja najmanj enkrat na dva meseca (I. in II. točka izreka). Predlagatelju je bilo v III. točki izreka naloženo, da o opravljenih dejanjih nadzora sproti poroča sodišču, ukrep pa traja eno leto (IV. točka izreka). Sodišče je ugotovilo, da so otroci v svoji družini še vedno ogroženi, vendar pa zadošča ukrep omejitve starševske skrbi in spremljanje stanja v družini preko pridobivanja poročil ustreznih institucij ter nenapovedanih obiskov na domu.

3.Nasprotna udeleženca odločitve sodišča ne sprejemata in zoper njo vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog v celoti zavrne. Podredno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4.Izpodbijanemu sklepu očitata nepravilnost in nezakonitost; izpostavljata ustavne določbe, ki zagotavljajo pravice in dolžnosti staršev, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic. Poudarjata dolžnost države, izhajajočo iz prej navedenih predpisov, da svojim državljanom omogoča vzpostavitev družinskega življenja in vanj ne posega.

5.V pritožbi povzemata potek postopka in poudarjata, da njegovo vodenje predstavlja hud poseg v njune pravice, kot tudi pravice mladoletnih otrok. Sodišču očitata, da je določena dejstva obravnavalo povsem izolirano in jih razlagalo v njuno škodo. Deklico sta ob sumu poškodbe noge takoj peljala k zdravniku, kar dokazuje njuno ustrezno skrb. Ob urgentnem pregledu dekličini poškodbi rok nista bili prepoznani, ampak šele s slikanjem obeh zgornjih okončin. Zato je neutemeljen očitek, da bi morala zaznati in pojasniti nastanek teh poškodb. Tudi patronažna sestra ob rednih obiskih ni ugotovila nobenih posebnosti; modrice pa so pri otrocih v starosti manj kot dve leti nekaj povsem običajnega. Mld. C. C. je bil odpeljan k zdravniku takoj, ko je bila zaznana dihalna stiska. V pritožbi poudarjata, da sta z vsemi institucijami zgledno sodelovala. Pravno nedopustno je, da je sodišče z izvedenko za področje psihiatrije preverjalo njune osebnostne/intelektualne sposobnosti oziroma, če sta sposobna biti starša. Za izdajo sklepa ni niti dejanske niti pravne podlage, ker otroci niso bili nikoli ogroženi. Tudi ob premestitvi otrok v rejniško družino so stiki zgledno potekali. Pravica do družinskega življenja je tako v Ustavi RS kot tudi v mednarodnih dokumentih povzdignjena na najvišji nivo pravne zaščite. Bojazen sodišča, ali bosta otrokom zagotovila obravnave zaradi govornih/razvojnih pomanjkljivosti, presega dovoljeno poseganje v njuno družinsko sfero. Za odločanje o tem, ali bosta otroke peljala na ustrezno obravnavo, sta pristojna starša.

6.V izpodbijani odločitvi ni konkretizirano vzpostavljena verjetnost obstoja ogrožanja zdravja vsakega posameznega otroka, marveč se domnevna ogrozitev mld. D. D. posplošeno širi tudi na njena brata ter se predpostavlja enotno ravnanje obeh staršev pri ogrožanju.

7.Na pritožbo sta podala odgovora predlagatelj in kolizijska skrbnica otrok. Oba izpostavljata, da je treba vse ugotovljene okoliščine presojati skupaj kot celoto. Posamezen dokaz morda sam po sebi ne omogoča sklepanja o ogroženosti, njihova skupna ocena pa pripelje do zaključkov, sprejetih v izpodbijanem sklepu. Oba predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je odločitev izčrpno obrazložilo in se pravilno oprlo na določbo 171. člena Družinskega zakonika (DZ), ki ureja omejitev starševske skrbi. Pravilno je zapolnilo (tudi) pravni standard ogroženosti otroka iz 157. člena DZ. V prepričljivi in jasni dokazni oceni je predstavilo vse ključne okoliščine, ki utemeljujejo sprejeto odločitev. Prav tako tudi ni zagrešilo kršitev določb postopka.

9.Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev, da starša za otroke nista ustrezno skrbela. V aprilu 2022 je bilo pri še ne dveletni D. D. ugotovljenih več zlomov (zlomljen gleženj, spiralni zlom leve nadlahti in zlom desnega komolca), pri čemer poškodbe rok niso bile sveže. Deklica je imela podplutbe po celotnem telesu in kri na ustnicah ter ni mogla stopiti na desno nogo. Starša vzroka poškodb nista znala pojasniti. Dekličine poškodbe so nastale v obdobju nekaj tednov pred hospitalizacijo in so se po odvzemu deklice staršem prenehale pojavljati. Pediatrinja vidnih poškodb pri deklici ob sistematskem pregledu 7. 3. 2022 ni zaznala, deklica pa je bila v vrtcu nazadnje 28. 3. 2022, kar je skoraj mesec dni pred sprejemom v bolnišnico.

10.Pritožbeni očitek o izolirani obravnavi dejstev in okoliščin ni utemeljen. Kvečjemu ga je moč pripisati pritožbi. Povsem neverjetno je, da starša dekličinih zlomov rok ne bi zaznala. Dejstvo, da je deklica roki ob urgentnem pregledu aprila 2022 lahko uporabljala, ju nikakor ne razbremenjuje. Zlomi okončin so nastali v časovnem obdobju enega do dveh tednov pred hospitalizacijo; oba zloma rok sta starejša kot zlom goleni. Zato sta bila že delno zaceljena. Zloma okončin sta posledica delovanja večje sile, pri zlomih leve nadlahti pa je bila poškodba zelo verjetno posledica rotacijske sile kot npr. zvina okončine. To pomeni, da jo je povzročila druga oseba, saj so takšne poškodbe pri otrocih izredno redke in ne nastanejo pri padcih ali igri. Tudi modrice na dekličinem telesu ne morejo biti nekaj povsem običajnega, kot želi prikazati pritožba. Številne podplutbe so se pojavile predvsem v mesecu aprilu 2022, ko deklica vrtca sploh ni obiskovala. Ker so poškodbe nastale v domačem okolju, lahko pritožbeno sodišče le pritrdi ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je deklica v tem okolju zelo ogrožena, bodisi zaradi (neustreznega) ravnanja staršev bodisi kot posledica njihove opustitve. Dodatno težo prispevajo ugotovitve o nestrpnosti in nesočutnosti nasprotne udeleženke do mld. hčerke ter slabšalno drugačen odnos do nje kot do sinov.

11.Sodišče je prepričljivo pojasnilo zanemarjanje najmlajšega C. C., ki mu ni bila pravočasno nudena zdravniška oskrba. Mati je o dečkovih težavah ambulanto obvestila dan prej, kot je bil pripeljan na pregled. Takrat je bil otrok že v dihalni stiski, zato je bil hospitaliziran. Pritožba teh ugotovitev ne ovrže.

12.Procesno gradivo izkazuje, da sta bila starša nekritična do potrebnih obravnav otrok. Odklonila sta obiskovanje razvojne ambulante, v katero sta bila napotena zaradi dekličine razvojno nevrološke obravnave. Stanovanjski prostori niso bili prilagojeni potrebam otrok. V stanovanju je bilo polno preprek, oblačila otrok so imela močan vonj po vlagi in cigaretnem dimu, čeprav ima najmlajši C. C. bronhialne težave. Sodišče je prepričljivo pojasnilo ogroženost vseh treh otrok. Ta se je kazala tudi v neprepoznavanju razvojnih posebnosti otrok in zavračanju pomoči pri premagovanju teh posebnosti. Vsi trije otroci imajo govorno jezikovno motnjo ekspresivno receptivnega tipa. Brez ustrezne obravnave bodo v šoli zelo težko sledili ter bodo imeli izrazite težave z branjem in pisanjem, tako da ne bodo mogli slediti učnemu procesu; izobraževali pa se bodo lahko le v šoli z nižjim izobrazbenim standardom. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o posplošenem širjenju ogrožanja z D. D. na bratca, pa tudi sklicevanje na prepoved posegov v družinsko sfero. Zavračanje ustrezne pomoči ima pri tako pomembnih zadevah že znake zanemarjanja otroka.

13.Klinično psihološko izvedensko mnenje in psihiatrično mnenje sta usmerjeni (predvsem) v prepoznavanje in oceno starševskih kapacitet nasprotnih udeležencev. Okoliščine konkretnega primera so nedvomno narekovale izdelavo podrobnejšega psihološkega profila z namenom zaznave odklonov v njuni osebnosti oz. kontraindikacij za ustrezno starševstvo. Zato je tudi oceno osebnostnih/intelektualnih sposobnosti nasprotnih udeležencev treba razumeti v tem kontekstu. Nikakor pa ni izpodbijani sklep iz tega razloga neutemeljen ali nezakonit. Za njegovo izdajo so obstajale zgoraj nanizane dejanske okoliščine in pravna podlaga, na katero je bilo že opozorjeno.

14.Oba starša sta odgovorna za varstvo in vzgojo otrok. Svoje obveznosti morata ustrezno prilagoditi in poskrbeti, da sta v vzgojo in varstvo vključena oba. Še toliko bolj, ker nasprotna udeleženka - tudi zaradi svojih posebnosti - sama skrbi za otroke ne zmore. Pritožbeni očitek o nepravilnem enačenju vlog obeh staršev pa je (najmanj) neprimeren. Nobenega prepričljivega razloga ni, da bi njuno vlogo pri opustitvi ustrezne skrbi oz. nedopustnih aktivnih ravnanjih kakor koli razmejevali. Za kaj takega pritožba niti ne ponudi ustrezne podlage.

15.Pritožnika zatrjujeta, da sta z institucijami sodelovala in imela zgledne stike ob premestitvi otrok v rejniško družino. Vendar pa to ne drži povsem. Starša sta bila nekritična do potrebnih obravnav otrok in jih nista vozila v razvojno ambulanto, kljub njihovim zdravstvenim težavam. Ko so bili otroci nameščeni v rejništvo k teti B. B., sta jih obiskovala le ob sredah, ko je bil na stikih prisoten tudi predlagatelj. Mama je celo sama pojasnila, da ne zmore biti cele dneve z otroki, ker ima tudi sama težave. Šele na pobudo predlagatelja sta se začela pogosteje in bolj aktivno vključevati v skrb zanje; oče je prilagodil svoje službene obveznosti, izboljšala sta sodelovanje s predlagateljem, mati se je vključila v trening starševskih veščin, pripravljena pa sta bila sprejeti tudi pomoč pri skrbi za otroke.

16.Pritožba ni uspela z ničemer izpodbiti izčrpnih in prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje. Celotno procesno gradivo nudi prepričljivo podlago za izrek ukrepa nadzora nad izvajanjem starševske skrbi. Sodišče je pravilno upoštevalo določbo 156. člena DZ, ki mu nalaga, da izreče ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. Ta ukrep je tudi po presoji pritožbenega sodišča v korist otrokom in bo omogočil pravočasno zaznavo (morebitnih) neustreznih starševskih praks.

17.Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

18.Na podlagi 101. člena ZNP-1 v zvezi z 2. odstavkom 55. člena in 1. odstavkom 40. člena istega zakona nosijo udeleženci vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 156, 157, 171

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.