Jedro

J. I. je nekritičen do svojega stanja, odklanjal je tudi zdravljenje, kar vse ob poteku njegove duševne motnje, ki se stopnjuje, predstavlja hujšo nevarnost za njegovo življenje in zdravje, te nevarnosti pa z milejšo obliko zdravljenja ni mogoče odpraviti, kar sta potrdila tako izvedenka kot tudi lečeči zdravnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za podaljšanje pridržanja J. I., rojenega 26. 11. 1967 in odločilo, da se zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. za čas do petih tednov. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširnega dokaznega postopka zaključilo, da je v tej fazi zdravljenja po presoji sodišča edini koristni način zdravljenja zadržanega v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice še za dobo pet tednov, pri tem pa se je oprlo tako na mnenje izvedenke kot tudi na medicinsko dokumentacijo in na ostale podatke v spisu. Sodišče je tudi zaključilo, da je nadaljnjo zdravljenje potrebno tudi zaradi izjemno previdnega doziranju sedanjega zdravila, ki bi po oceni izvedenke v dobi, za katero je pridržanje podaljšano, tudi ustrezno učinkovalo.

Pridržani se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi sodišču očita, da bi se sodišče in izvedenka, preden sta odločila o podaljšanju zadržanja, morala seznaniti z izdelanim individualnim načrtom zdravljenja, na podlagi katerega bi lahko utemeljeno sklepala, da bo nadaljnjo zdravljenje doseglo kakršnekoli spremembe. Meni, da dosedanjo pettedensko bivanje v bolnici ni prineslo nekih sprememb v zdravstvenem stanju pritožnika. Zato bi morala biti izdelana jasna, strokovna izhodišča za nadaljnjo zdravljenje. V pritožbi omenja, da je bil pridržani tudi nerazumljivo dolgo oviran, z nejasno obrazložitvijo, zdravnik pa bi moral v skladu z določbo šestega odstavka 29. člena Zakona o duševnem zdravju v roku 12-ih ur o teh ukrepih obvestiti zadržančevega odvetnika. Zato meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ustreznost načina in postopkov zdravljenja niso bili ustrezno predstavljeni niti izvedenki, še manj pa sodišču. Ostalo je tudi nejasno, kaj je povzročilo dva izbruha tekom zdravljenja. V zadnjem delu pritožbe pa izpostavlja dogodek, zaradi katerega je bil pridržani pripeljan v bolnišnico in sodišču očita, da o tem ni dovolj raziskalo dejanskega stanja, še posebno, ker pridržani pred tem dogodkom ni počel česa takšnega, kar bi kazalo na to, da huje ogroža sebe in druge. Zato predlaga, da sodišče sklep razveljavi in da ne ugodi predlogu za podaljšanje zadržanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob obširno izpeljanem dokaznem postopku in v skladu z določbo 70. člena ZDZdr, ki ureja podaljšanje zadržanja brez privolitve, pravilno zaključilo, da obstajajo pogoji za zdravljenje, kot so določeni v členih 53. do 68 in v prvem odstavku 39. člena ZDZdr.

Sodišče prve stopnje je za odločanje o pogojih za podaljšanje pregledalo vse dosedanje nepravdne zadeve, vso medicinsko dokumentacijo, zaslišalo pridržanega kot tudi zdravnika in izvedenko. Vse te dokaze je ocenilo in v sklepu tudi obširno obrazložilo, zakaj je nujno, da se zdravljenje in s tem povezan prisilni odvzem svobode še podaljšata. S temi razlogi se tudi pritožbeno sodišče strinja. Dejstvo je namreč, da se tožnik že dalj časa zdravi zaradi duševne motnje – paranoidne shizofrenije kot kot tudi, da se njegovo stanje slabša, na kar kaže tudi dejstvo, da je bilo ob pridržanju, uvedenem s sklepom Pr 53/2012 z dne 12. 7. 2012 ugotovljeno, da je huje ogrožal tako sebe kot druge. Pritožnik s pritožbo sicer te zaključke izpodbija in sodišču očita, da je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje v prvotnem sklepu, vendar to ne drži. Skakanje po prometni cesti in še v vinjenem stanju, vsekakor pomeni lastno ogrožanje kot tudi hudo ogrožanje drugih.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ravno zaradi terapije potrebno zdravljenje podaljšati še za pet tednov in se pri tem pravilno oprlo na dosedanji potek zdravljenja in na mnenje izvedenke psihiatrinje. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče spregledalo, da za pridržanega ni načrta zdravljenja kot je to predpisano v 35. členu ZDZdr. Sodišče prve stopnje sicer izrecno tega ni napisalo, vendar pa iz dokaznega postopka izhaja, na kak način so v ustanovi zdravili pridržanega kot tudi, kako je reagiral na zdravila in zakaj so mu ena zdravila ukinili ter nato predpisali druga zdravila, kot tudi, kar je potrdila izvedenka, so mu zdravila začeli dajati v manjših odmerkih ter da bodo odmerke postopoma večali. Vse to pa kaže na to, da zdravljenje pridržanega poteka po načrtih. Sodišče prve stopnje je v sklepu takšen potek zdravljenja natančno opisalo in tudi obrazložilo, zakaj so bile potrebne spremembe in kakšna je bila reakcija pridržanega. Pri tem se je pravilno oprlo na medicinsko dokumentacijo, izpovedbo zdravnika in mnenje izvedenke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da zaenkrat težav pridržanega ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot z zdravljenjem na zaprtem oddelku. To je tudi obrazložilo. Pri tem je tudi ustrezno tehtalo na eni strani pravico posameznika do svobodnega odločanja tako o zdravljenju kot tudi o načinu življenja ter do svobode gibanja, po drugi strani pa dejstvo, da se lahko le na takšen način ščitijo pravice pridržanega, ki je zaradi duševne motnje nujno potreben zdravljenja (ZDZdr čl. 13). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da pridržana oseba ni zadosti kritična do nujnosti jemanja zdravil, saj so mu morali tudi v instituciji dajati zdravila v zdrobljeni obliki, ker jih je sam odklanjal. To pa tudi pomeni, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da zaenkrat še ni dovolj kritičen do svojega stanja in do posledic svojega ravnanja in da je še nujno nadaljevati s terapijo, zato je potrebno še prisilno zdravljenje. J. I. je nekritičen do svojega stanja, odklanjal je tudi zdravljenje, kar vse ob poteku njegove duševne motnje, ki se stopnjuje, predstavlja hujšo nevarnost za njegovo življenje in zdravje, te nevarnosti pa z milejšo obliko zdravljenja ni mogoče odpraviti, kar sta potrdila tako izvedenka kot tudi lečeči zdravnik.

V skladu z 12. in 22. členom ZDZdr ima oseba, ki je zadržana, pravico do gibanja, ki se lahko omeji le ob pogojih iz 13. člena tega zakona. 29. člen določa, kdaj je možno izvršiti poseben varovalni ukrep - telesno oviranje in kakšen je postopek izvršitve tega ukrepa, ki je časovno omejen. Če bolnišnica teh določb ni spoštovala, kar pritožnik v pritožbi navaja, ima pooblaščenka pravico v skladu z osmim odstavkom 29. člena ZDZdr predlagati upravni nadzor.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pravilno uporabilo določbe Zakona o duševnem zdravju in pravilno zaključilo, da je potrebno zadržanje proti volji podaljšati. V sklepu je natančno in obširno obrazložilo vsa pravno pomembna dejstva in ocenilo vse dokaze. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).