Up-138/01

25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z. in drugih, ki jih zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 25. aprila 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in drugih zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 318/00 z dne 10. 1. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1700/98 z dne 20. 1. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 315/97 z dne 21. 5. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke pred pričami. Sodišče prve stopnje meni, da je oporoka izraz prave in resnične volje oporočitelja. Navaja, da je tožbena navedba o nerazsodnosti zapustnika ob sestavi oporoke neutemeljena, saj so v postopku zaslišani tožniki tudi sami izpovedali, da zapustnik v tem času ni bil nerazsoden. Enako so izpovedale tudi v postopku zaslišane priče. Na to, da je bila oporoka posledica premišljenih dejanj, naj bi kazale tudi izpovedbe prič, da zapustnik s tožniki ni imel tesnejših stikov, temveč je do njih gojil strah. Po oceni sodišča je imel zapustnik kasneje tudi možnost, da bi oporoko preklical ali napravil novo, vendar tega ni storil. Glede zatrjevanja tožnikov, da sta podpisa oporočitelja na obeh izvodih (na izvodu oporoke v sodni hrambi in na izvodu, ki ga je hranil oporočitelj v svojem trezorju) precej različna, sodišče meni, da tožniki niso izkazali dvoma v nepristnost podpisov. Splošno znano naj bi bilo, da se ljudje v različnih situacijah različno podpisujejo. Po oceni sodišča oporoka tudi ni neveljavna samo zato, ker sta bili oporočni priči odvetnik in njegova žena. Iz istih razlogov je bila zvrnjena tudi pritožba. Višje sodišče ob tem pojasnjuje, da je odveč dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem odvetnika, ki je sestavil oporoko, saj njegova izpovedba ne bi mogla biti drugačna od izpovedbe njegove žene, ki je bila hkrati z odvetnikom oporočna priča. Po mnenju sodišča ni odločilno, kdaj je odvetnik izročil oporoko v hrambo sodišču, zato naj bi tudi ne bil odločilen dokaz o tem dejstvu z zaslišanjem v pritožbi predlagane priče. Višje sodišče tudi opozarja, da bi morali tožniki zahtevati izločitev sodnice porotnice najkasneje do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Revizija je bila zavrnjena kot neutemeljena. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi poudarilo, da je večina revizijskih navedb usmerjena na zatrjevanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, česar v revizijskem postopku ni dovoljeno preizkušati. Ustavni pritožniki v pritožbi zatrjujejo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar naj bi imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava in s tem kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Navajajo tudi, da naloge odvetnika Konca presegajo običajne naloge odvetnika pri sestavi oporoke, zato bi bilo nujno zaslišati odvetnika in odrediti analizo oporoke pri Ministrstvu za notranje zadeve.

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožniki s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi niso uspeli, še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

3.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

4.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude