Jedro

V obravnavanem primeru obdolženec ni zapisnika podpisal, zato mu je poslujoči policisti V. odredil strokovni pregled. Kot je na podlagi pravilne dokazne ocene ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa obdolženec strokovnega pregleda ni želel opraviti. Navedeno pomeni, da se ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 107 ZPrCP velja domneva, da se je obdolženec strinjal s prvotnim rezultatom, ki ga je pokazal alkotest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP in mu na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije C. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 112 ZP-1 (pridržanje) je odločilo, da se globa, ki je izrečena s to sodbo izvrši v višini 1.180,00 EUR. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso in stroške postopka.

2. Odločitvi nasprotuje obdolženec s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po členu 154 ZP-1 smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter glede izrečene sankcije ter predlaga, da se napadena sodba odpravi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo obdolženca ter poslujoča policista R. V. in A. L. ter prebralo vse listine (točka 4 izpodbijane sodbe) zaključilo, da je obdolženec kritičnega dne vozil v cestnem prometu na relaciji ... v kraju ... s stopnjo alkoholiziranosti najmanj 0,58 mg/l. Po opravljenem preizkusu z alkotestom, ki mu je bil zakonito odrejen kot vozniku motornega vozila v cestnem prometu se obdolženec s stopnjo alkoholiziranosti ni strinjal, zato mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je odklonil. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 107 ZPrCP je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz domneve strinjanja z rezultatom, ki ga je pokazal alkotest, saj obdolženec strokovnega pregleda ni želel opraviti.

5. Prvi sklop pritožbenih navedb, ki vsebujejo tudi sklicevanje na sodbe ESČP in Ustavnega sodišča RS se nanaša na očitek, da je bil obdolženec kot voznik v cestnem prometu v kritičnem času obravnavan brez predhodnega vidnega opozorila o nadzoru, kar naj bi bil običaj v Evropi, alkotest pa je opravil, čeprav ni povzročil nobene prometne nesreče z materialno ali drugo škodo, prav tako pa ni nobenega ogrožal. 6. Kot izhaja iz obdolžilnega predloga in iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, je bil obdolženec s strani poslujoče policijske patrulje procesuiran in ustavljen iz razloga, ker sta policista zaznala, da je obdolženec kot voznik tovornega motornega vozila zapeljal čez ločilno črto, bolj po sredini vozišča, zato sta ga pričela ustavljati na predpisan način s prižganimi modrimi lučmi in kratkim zvočnim signalom ter ga ustavila na avtobusnem postajališču pri trgovini ..., kjer je bil postopek izveden. Povedano pomeni, da so policisti opravljali svoje naloge nadzora cestnega prometa v skladu z določbami ZPrCP, po katerih imajo vsak trenutek, ne glede na to, ali zaznajo storitev prekrška ali ne možnost in dolžnost kontrolirati tudi psihofizične sposobnosti voznikov v cestnem prometu. V konkretnem primeru, ko pa je obdolženec bil zaznan kot nezanesljiv voznik, ker je vozil preko ločilne črte, pa je takšno njuno poslovanje tudi razumno, skladno z navedbami v obdolžilnem predlogu, kar je pojasnilo tudi prvostopno sodišče in so nesprejemljive pritožbene navedbe o namenski kontroli in nadzorovanju, kar ni v nasprotju z določbami člena 45 Zakona o nalogah in pooblastili policije.

7. Prav tako ne drži, da v konkretnem primeru, ko sta kot priči bila zaslišana oba policista, gre za konflikt interesov, kot tudi, da sta izpovedi obeh zaslišanih policistov neverodostojni. Na identične očitke je odgovorilo obdolžencu že sodišče prve stopnje (točka 10 izpodbijane sodbe) in se pri tem pravilno sklicevalo tudi na obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da zaslišanje policistov v prekrškovnem postopku o tem, kar policista zaznata neposredno na kraju dogodka v nobenem primeru ni nedovoljen dokaz. ZP-1 namreč v določbi prvega odstavka člena 67 ZP-1 izrecno določa, da v kolikor s tem zakonom ni določeno drugače, se v rednem postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o zaslišanju prič, priče pa so v skladu z določbo člena 234 ZKP vse tiste osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o konkretnem dogodku in o storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah. Zato pritožbeni očitek o tem, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje svojo odločitev gradilo na nezakonitih dokazih, to je na izpovedbah obeh zaslišanih policistov, ne drži. Sicer pa je pritožniku še pojasniti, da gre v postopku o prekršku za drugačno delitev procesnih funkcij, kot v kazenskem postopku in kar je posebej opredeljeno v določbah ZP-1, zato v primeru, ko se v postopku o prekršku zasliši policist, ki obravnava posameznega voznika v cestnem prometu, ne gre za nepristranskost, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, pri čemer je tudi napačno prepričanje pritožbe, da po členu 4 Zakona o nalogah in pooblastilih policije policija ni prekrškovni organ in da iz tega razloga ne sme izdajati plačilnih nalogov, kar tudi sicer ni relevantno za konkretni dogodek, v katerem je prekrškovni organ vložil obdolžilni predlog, ne pa izdal plačilni nalog.

8. Nejasne in nerazumljive so pritožbene navedbe, v katerih pritožba izpostavlja, da policija v konkretnem primeru ni postopala v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ustavo RS in EKČP, ker obdolženec ni bil seznanjen s pravicami, kot tudi, da mu je policija sledila brez odločbe sodišča, kar pomeni kršitev pravice iz člena 32 Ustave RS do svobodnega gibanja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil obdolženec ustavljen kot voznik v cestnem prometu iz razloga, ker sta oba poslujoča policista zaznala njegovo nezanesljivo vožnjo. Svoja pooblastila v zvezi z nadzorom cestnega prometa in psihofizične sposobnosti obdolženca kot voznika v cestnem prometu sta opravila v skladu z določbami ZPrCP in obdolžencu odredila preizkus z elektronskim alkotestom, ki ga je tudi opravilno opravil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, iz zapisnika, ki ga je sestavil poslujoči policist v okviru uradnega preizkusa in ki predstavlja javno listino v skladu s členom 80 ZUP ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil ta postopek nezakonit. Postopek se je izvajal v skladu z določbami člena 107 ZPrCP, ki ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, pri tem pa smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in je tudi dokaz o poteku in vsebini dejanja in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Iz navedenega zapisnika, ki ga je dokazno ocenilo že sodišče prve stopnje namreč izrecno izhaja, da je bil obdolženec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti poučen o tem, kako je potrebno opraviti preizkus, iz zapisnika izhaja zabeležba rezultata opravljenega preizkusa, kot tudi, da je bil obdolženec pred začetkom preizkusa poučen o načinu uporabe indikatorja (da najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkohola in najmanj pet minut prej ni kadil in na uporabo mobitela). To pa so tudi vsa pojasnila, ki jih je policist dolžan dati obdolžencu pred opravo tega uradnega dejanja, v kolikor pa je imel pritožnik v mislih pravne pouke, ki so jih dolžni dati policisti osumljencem v kazenskem postopku, pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru preizkusa alkoholiziranosti za uradno dejanje prekrškovnega organa po določbah ZP-1 in ZUP, ne pa za kazenski postopek, zato je tak pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Na večih mestih pritožba posplošeno, izhajajoč iz nekaterih odločb VS RS in ESČP sodišču nekonkretizirano očita kršitev pravice do ustne obravnave, vendar neutemeljeno. Spisovno gradivo namreč izkazuje, da je obdolženec bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje 13. 8. 2020, takrat je tudi izjavil, da se bo zagovarjal sam in brez svojega zagovornika, izrazil pa je zahtevo, da ga sodišče vabi na izvedbo preostalih dokazov, kar je prvo sodišče tudi storilo in obdolženca obveščalo o razpisanih narokih o zaslišanju prič, katerih se obdolženec ni udeležil in kar je izrecno pojasnilo v točki 7) izpodbijane sodbe. Obdolženec se je torej sam odločil, da izvedbi posameznih dokazov v tem postopku ne bo priposestvoval, ker pa se je prekrškovni postopek odvijal kot niz posameznih narokov (ki niso javni), pa s tem tudi prvo sodišče ni storilo nobene postopkovne kršitve tako, kot neutemeljeno očita pritožba.

10. Drugi sklop pritožbenih navedb se nanaša na nezakonito opravljen preizkus alkoholiziranosti z očitkom, da je alkotest le indikator in ni merilno sredstvo, kot tudi, da tekom postopka obdolžencu ni bil predložen dokument o kalibraciji alkotesta, ki mora biti izveden vsakih 6 mesecev. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje na obdolženčevo zahtevo že 21. 9. 2020 zahtevalo od prekrškovnega organa potrdilo o kalibraciji za indikator alkohola znamke Drager, tip 6820, št. ARJL-0724, kar je prekrškovni organ sodišču predložil z dopisom z dne 24. 9. 2009, prvo sodišče pa je to potrdilo vročilo obdolžencu 29. 9. 2009, kar izkazuje tudi povratnica, ki je pripeta k list. št. 66, zato je takšen pritožbeni očitek protispisen.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da indikator ni ustrezno sredstvo za preizkus alkoholiziranosti. Prav ima sicer pritožba, da je alkotest le indikator, vendar pa je v skladu s prvim odstavkom člena 107 ZPrCP njegova uporaba dovoljena. Preizkušanec ima namreč možnost si zagotoviti kontrolo rezultata z etilometrom ali strokovnim pregledom na ta način, da se s prikazanim rezultatom alkotesta ne strinja. Koncentracija alkohola v organizmu se v postopku o prekršku torej lahko dokazuje zgolj na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom samo takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in tak zapisnik podpiše. V nasprotnem primeru pa poslujoči policist mora odrediti preizkus bodisi z etilometrom ali pa odredi strokovni pregled. V obravnavanem primeru obdolženec ni zapisnika podpisal, zato mu je poslujoči policisti V. odredil strokovni pregled. Kot je na podlagi pravilne dokazne ocene ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa obdolženec strokovnega pregleda ni želel opraviti. Navedeno pomeni, da se ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 107 ZPrCP velja domneva, da se je obdolženec strinjal s prvotnim rezultatom, ki ga je pokazal alkotest. O tem, ali se s takim rezultatom strinja ali ne, je v konkretnem primeru lahko odločal le obdolženec, ki je odklonil strokovni pregled. Zato je odveč polemiziranje pritožbe o tem, da v konkretnem primeru ni bil uporabljen etilometer, kajti obdolženec je imel možnost preizkusiti prvoten rezultat alkotesta s strokovnim pregledom, kjer bi se natančno analizirale njegove telesne tekočine in ugotovila stopnja alkoholiziranosti, pa je ta strokovni pregled odklonil, zato je obveljala domneva strinjanja z rezultatom, ki ga je pokazal alkotest, ki je uzakonjena v drugem odstavku člena 107 ZPrCP.

12. Po povedanem torej ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje nepopolno, kajti glede na navedbe v obdolžilnem predlogu je sodišče prve stopnje moralo presojati očitek prekrškovnega organa o tem, da je obdolženec v kritičnem času vozil v cestnem prometu alkoholiziran s stopnjo, ki je večja od 0,52 mg/l, ni pa se pritožbeni očitek nanašal na povzročanje škode in ogrožanja ostalih udeležencev v cestnem prometu, kot to nepotrebno izpostavlja pritožba, zato se do tega sodišče prve stopnje tudi ni opredeljevalo. V nasprotju z določbami ZP-1 pa so tudi pritožbene navedbe, da obdolžencu poslujoči policist ni omogočil pravice do pooblaščenca v postopku v skladu s členom 53 in 54 ZUP. V konkretnem primeru je namreč preverjanje obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti v cestnem prometu potekalo v skladu z določbami člena 107 ZPrCP, kar je uradno dejanje v postopku, ki je predpisan po določbah ZPrCP in ne predvideva pravnega pouka glede pooblaščenca, pri čemer pa je obdolžencu tako, kot je bilo predhodno pojasnjeno, v rednem postopku o prekršku, ki se je izvajal pred sodiščem prve stopnje bilo omogočeno, da poda svoj zagovor z zagovornikom, pa je obdolženec to odklonil. 13. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede obdolženčevega psihofizičnega stanja v času vožnje v cestnem prometu 28. 6. 2020, svojo odločitev je gradilo na pravilni in dosledni dokazni oceni izpovedi obeh zaslišanih policistov in tudi listinskih dokazov ter utemeljeno zavrnilo obdolženčev zagovor, da je ves čas mislil, da gre za izvedbo strokovnega pregleda, ne pa, da je bil odpeljan na pridržanje, saj sta v nasprotju s takim zagovorom oba zaslišana policista v skladu z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti pojasnila, da je bil obdolženec ves čas pravilno obveščen o tem, kako poteka postopek in tudi o posledicah odklona strokovnega pregleda in odreditve pridržanja, ki je bilo v konkretnem primeru odrejeno izključno iz razloga, ker si obdolženec ni zagotovil nadomestnega prevoza. Taki razlogi sodišča prve stopnje pa prepričajo, zato pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

14. Pritožba izpodbija tudi izrečeno sankcijo, ki je po prepričanju obdolženca prestroga in mu prepričuje preživetje, ker nima nobenih prihodkov niti premoženja in naj bi bila sorazmerna s kršitvijo, ker ni povzročil nobene škode in nikogar ogrožal, taka odločitev sodišča pa je po njegovem prepričanju tudi diskriminatorna. Za storitev prekrška po 4. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP je predpisana globa v višini najmanj 1.200,00 EUR in 18 KT. Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo globo na spodnji meji kot glavno sankcijo v minimalno zakonsko določenem znesku in kot olajševalno okoliščino upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost za istovrstni prekršek in dejstvo, da je tega dne vozil v cestnem prometu s tovornim vozilom. Okoliščini, da je brez premoženja in brez zaposlitve pa sta se tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odrazili v izrečeni globi na spodnji meji, zato pritožbeni očitek o prestrogi sankciji ne drži. Posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene globe pa obdolženec ni navajal. Obdolženec pa bo tekom postopka lahko predlagal nadomestitve izrečene globe z delom v splošno korist, kot je bil pravilno poučen v točki V) izreka izpodbijane sodbe, oziroma plačilo le-te v obrokih.

15. Ker je pritožba obdolženca neutemeljena, jo je bilo potrebno v skladu s tretjim odstavkom člena 163 ZP-1 zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člena 159 ZP-1).

16. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 255,00 EUR v roku 15 dneh po vročitvi te sodbe. Ta sodna taksa pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).