Jedro

Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so zamuda roka ali naroka, zaradi nje prekluzija stranke, ki ne more več opraviti določenega procesnega dejanja in so zato zanjo nastale škodljive posledice in opravičeni razlog za zamudo. Zamuda mora izhajati iz sfere stranke, zato stranka ne more kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje uveljavljati napake sodišča v zvezi z vročanjem sodbe, kot je to storila tožeča stranka, ker so strankam za odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (v obravnavanem primeru torej pritožba zoper sodbo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 06. 01. 2010, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, saj tožeča stranka ni zamudila roka za pritožbo zoper sodbo.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Institut vrnitve v prejšnje stanje je korektiv avtomatične delujoče zakonske prekluzije, ko stranka zaradi zamude izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje, če je stranka zamudila rok iz opravičenega vzroka (1. odst. 116. čl. ZPP). Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so torej zamuda roka ali naroka, zaradi nje prekluzija stranke, ki ne more več opraviti določenega procesnega dejanja in so zato zanjo nastale škodljive posledice in opravičeni razlog za zamudo. Iz povedanega nedvoumno izhaja, da mora zamuda izhajati iz sfere stranke, zato stranka ne more kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje uveljavljati napake sodišča v zvezi z vročanjem sodbe, kot je to storila tožeča stranka, ker so strankam za odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (v obravnavanem primeru torej pritožba zoper sodbo), tako pa je stališče tako pravne teorije (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 476) kot sodne prakse (II Ips 488/2004, II Ips 53/2003). Tako niso relevantni niti pritožbeni razlogi zoper sedaj izpodbijani sklep, da sodba pooblaščencu tožeče stranke ni bila pravilno vročena.

Sicer pa je tudi prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložena pritožba glede na vročitev sodbe tožeči stranki sploh ni bila prepozna. Pritožniku torej s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (in istočasno vloženo pritožbo zoper sodbo) ni bilo v smislu 4. odst. 117. čl. ZPP treba sanirati zamude, ker do nje sploh še ni prišlo.

Zmotno je zato pritožbeno stališče, da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po 1. odst. 120. čl. ZPP sodišče prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže. Nedovoljenost lahko povzročijo poleg specialnih predpostavk dovoljenosti iz 118. čl. ZPP tudi splošni razlogi procesnih predpostavk. Med temi pa je vselej tudi izkazan pravni interes za pravno varstvo, ki ga stranka zahteva (prim. 4. odst. 343. čl. ZPP). Pravnega interesa za vrnitev v prejšnje stanje pa tožeči stranki glede na dejstvo, da do vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev pritožbe zoper sodbo sploh še ni bila prekludirana, ni mogoče priznati, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je njena pritožba pravočasna.

Tako se pokaže, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.