Jedro

V primeru odloga prisilne izterjave ni mogoče analogno uporabljati določb ZUP glede prekinitve postopka in njegovih posledic. Noben materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru, ne določa prekinitve ali pretrganja zastaralnih rokov v času odloga izvršitve upravnih aktov, zato po presoji sodišča tega ne gre sklepati na podlagi določb ZUP, ki urejajo prekinitev postopka v točno določenih primerih izjemne narave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini ... SIT v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi dolga z dne 5.2.2003, s katerim je Carinski urad A. na podlagi izvršljivih odločb Carinskega urada A. z dne 15.12.1994, odločb z dne 15.12.1994 in odločbe z dne 5.9.1994 določil, da se opravi prisilna izterjava in določil način prisilne izterjave dolga z rubežem denarnih sredstev na računih tožeče stranke. V obrazložitvi tožena stranka povzema spisovne podatke, iz katerih izhaja, da so bile z zgoraj navedenimi odločbami o odmeri carinskega dolga obračunane uvozne dajatve zaradi neizpolnitve obveze uvoza, zoper katere se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Odločbe o pritožbah so ji bile vročene dne 23.2.1996 in dne 26.2.1996, dne 21.5.1996 pa je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je na zahtevo tožeče stranke dovolil odlog izvršbe dokončnih odločb do pravnomočno končanega upravnega spora. Ta se je pravnomočno zaključil z vročitvijo sodb Vrhovnega sodišča RS, ki jih je carinski organ prejel dne 19.2.2003 in 20.2.2003 in s katerimi so bile potrjene odločitve prvostopnega organa. Dne 1.4.2003 je bil tožeči stranki posredovan opomin z opozorilom na neporavnane obveznosti, ki bodo v primeru neprostovoljne poravnave izterjane prisilno. Ker po izteku roka dolg ni bil poravnan, je prvostopni organ dne 6.3.2003 izdal prvostopenjski sklep o prisilni izterjavi. V nadaljevanju tožena stranka navaja določbe Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 49/99 - CZ), Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99 - ZDavP) in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 - ZUP), ki urejajo postopek prisilne izterjave in zastaranje pravice do prisilne izterjave. Tožena stranka navaja, da je prišlo do pretrganja zastaralnega roka z vročitvijo odločb o odmeri carinskega dolga leta 1994, z vročitvijo odločb o pritožbah, ter z vročitvijo opomina po pravnomočno končanem upravnem sporu, s katerim je prenehal veljati odlog izvršbe. V obravnavanem primeru je bil začetek izvršbe odločb o odmeri carinskega dolga odložen, v tem času pa carinski organ ni opravljal dejanj v postopku. Čeprav določbe CZ, ZDavP in ZUP ne obravnavajo pravnih posledic odloga, ima po mnenju tožene stranke le-ta enake pravne učinke kot prekinitev postopka, zato v času odloga ne tečejo relativni zastaralni roki, začnejo pa teči po odpravi razlogov za odlog. Ker v času izdaje prvostopenjskega sklepa tudi absolutni zastaralni rok še ni potekel, je po presoji tožene stranke nesporno, da je sklep o prislini izterjavi zakonit, izdan v roku, ki ga zakon predvideva za pravico do izterjave.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ponovno poudarja, da je v pritožbi uveljavljala zastaranje pravice do prisilne izterjave. Ne strinja se z ugotovitvami tožene stranke, da v času odloga izvršbe carinski organ ni opravljal dejanj v postopku, ker za to ni imel podlage in da naj bi imel odlog izvršbe enake pravne učinke kot prekinitev postopka. Pri odločanju o dovolitvi odloga izvršbe ima namreč tožena stranka diskrecijsko pravico, zato mora pri takšni odločitvi upoštevati tudi dolgotrajnost sodnih postopkov in riziko preteka zastaralnih rokov. Pravne posledice prekinitve postopka so zakonsko določene, za odlog pa zakon takšnih posledic ne določa. S takšnim pravnim naziranjem tožene stranke je kršeno tudi načelo zakonitosti. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko in izpodbijano odločbo in postopek ustavi oziroma podrejeno da navedeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov v roku 8 dni pod izvršbo.

V dopolnitvi tožbe z dne 30.5.2005 se tožeča stranka sklicuje na sklep Carinskega urada A. z dne 25.3.2003, s katerim je prvostopenjski organ uvedeno prisilno izterjavo delno ustavil. Iz navedenega sklepa naj bi bilo vidno pravno naziranje prvostopenjskega organa glede zastaranja carinskega dolga, z izpodbijano odločbo pa naj bi tožena stranka posegla v že pravnomočno odločeno stvar. Dodaja, da pri svojem zahtevku vztraja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno vprašanje zastaranja pravice do izterjave carinskega dolga, kar je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o prisilni izterjavi. Po določbi 157. člena Carinskega zakona (enako določbo pa ima tudi določba 56. člena Carinskega zakona/SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90), ki je veljal v času izdaje odmernih odločb oziroma v času nastanka dolga)) pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva, ko je carinski dolg nastal (1. odstavek), pri čemer pa ta zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga (2. odstavek 157. člena CZ).

Sodišče sicer uvodoma poudarja, da šteje kot neupoštevne navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe z dne 30.5.2005 ter njej priloženega sklepa prvostopenjskega organa z dne 25.3.2003. V navedenem sklepu je namreč prvostopenjski organ prisilno izterjavo delno ustavil iz razloga nastopa absolutnega zastaranja po določbi 3. odstavka 157. člena CZ, ki določa, da v vsakem primeru pravica do izterjave zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastal carinski dolg. V času izdaje prvostopenjskega sklepa pa navedeni absolutni zastaralni rok še ni potekel, niti tega tožeča stranka ne zatrjuje, zato takšne navedbe na odločitev v obravnavanem primeru, ki se nanaša na vprašanje teka relativnega zastaralnega roka, ne morejo vplivati.

Kot izhaja iz upravnih spisov in tudi sama tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, je po nastanku carinskega dolga in pred izdajo prvostopenjskega sklepa prišlo do več pretrganj zastaralnega roka, nazadnje pa prav z izdajo (oziroma vročitvijo) odločbe o odlogu prisilne izterjave do pravnomočno končanega upravnega spora z dne 21.5.1996. Po navedeni odločbi namreč ni sledilo nobeno uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carinskega dolga, vse do vročitve opominov na plačilo carinskih obveznosti z dne 23.1.2003 in 29.1.2003 oziroma do sklepa o prisilni izterjavi z dne 5.2.2003 (prvostopenjski sklep).

Nesporno je, da je med obema uradnima dejanjema, s katerima je bila seznanjena tožeča stranka, preteklo več kot pet let, zato je po presoji sodišča utemeljen očitek tožeče stranke, da je zastaralni rok v tem času iztekel ter da je pravica do izterjave carinskega dolga v obravnavanem primeru zastarala še pred izdajo prvostopenjskega sklepa o prisilni izterjavi carinskega dolga. Sodišče namreč pritrjuje stališču tožeče stranke, da v primeru odloga prisilne izterjave ni mogoče analogno uporabljati določb ZUP glede prekinitve postopka in njegovih posledic. Zakon o splošnem upravnem postopku jasno in natančno določa razloge in posledice prekinitve postopka, in v zvezi s tem določa, da v času prekinitve prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja (3. odstavek 153. člena ZUP), na kar se sklicuje tožena stranka. V obravnavanem primeru je bil odlog prisilne izterjave dovoljen po določbah Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77), ki je določal, da organ, pristojen za izvršbo, odloži izvršitev, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda (2. odstavek 17. člena ZUS/SFRJ). Noben materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru, torej ne določa prekinitve ali pretrganja zastaralnih rokov v času odloga izvršitve upravnih aktov, zato po presoji sodišča tega ne gre sklepati na podlagi določb ZUP, ki urejajo prekinitev postopka v točno določenih primerih izjemne narave.

Glede na podatke upravnih spisov je namreč sklepati, da je v času izdaje prvostopenjskega sklepa pravica do izterjave carinskega dolga zastarala in in je ta sklep nezakonit. Od dovolitve odloga prisilne izterjave pa do prejema opomina oziroma prvostopenjskega sklepa o prisilni izterjavi, organ, pristojen za izvršbo ni storil nobenega uradnega dejanja, s katerim bi bila tožeča stranka seznanjena in bi pretrgal tek zastaranja pravice do izterjave. Sklicevanje na dolgotrajnost upravnega spora, od katerega je bilo odvisno nadaljevanje postopka prisilne izterjave, kar naj bi upravičevalo analogno uporabo določb ZUP glede prekinitve postopka, pa je po presoji sodišča neutemeljeno. Sodišče tudi ne more slediti utemeljitvi tožene stranke, da v času odloga upravni organ ni imel nikakršne pravne podlage za ukrepanje. Tožena stranka bi kot ena izmed strank v upravnem sporu lahko izkoristila možnosti za vplivanje na potek postopka pri sodišču oziroma bi morala po uradni dolžnosti paziti na zastaranje pravice do izterjave in v zvezi s tem ustrezno ukrepati. Navsezadnje so lahko upravne odločbe podvržene spremembam, v kolikor pride do spremenjenih okoliščin in bi obstajala nevarnost, da se ob nadaljnji odložitvi izvršitve lahko ogrozi javna korist. Sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je stališče tožene stranke glede teka zastaralnih rokov napačno, zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti kdaj je relativni zastaralni rok v konkretnem primeru iztekel ter na tej podlagi odločiti o zakonitosti prvostopenjskega sklepa. Sodišče je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

O povrnitvi stroškov postopka pa je sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS in je tožeči stranki, ki je v tem upravnem sporu uspela, priznalo stroške na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03 odl. US, 2/04, 36/04 - ZPP). Sodišče je te stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - OT), po kateri gre odvetniku za sestavo tožbe v upravnem sporu ... SIT (tar. št. 30 OT - 500 točk x 110 SIT), za materialne stroške ... SIT (3. odst. 13. člena OT), povečano za 20% DDV (... SIT) ter stroški sodne takse za tožbo (... SIT). Sodišče je tako tožeči stranki priznalo stroške v skupnem znesku ... SIT in jih naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, upoštevajoč določbo 2. odstavka 313. člena ZPP. Ostalih stroškov (opomin za plačilo sodne takse) sodišče ni priznalo, ker za postopek niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).