Jedro

Odločba tožene stranke je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Kaj mora obrazložitev odločbe obsegati, je določeno v 2. odstavku 209. člena ZUP/86. Izpodbijana odločba pa nima take vsebine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi tožeče stranke ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 16.3.2000 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata Mestne Občine C. v sestavi Oddelka za okolje in prostor ter promet z dne 13.1.2000, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku 8 dni po prejemu odločbe odstraniti reklamne jumbo panoje, ki jih uporablja za oglaševanje in so postavljeni brez ustreznih dovoljenj na javnih površinah v lasti Mestne Občine C. in so te površine na območju Mestne Občine C. (1. točka izreka). Če odstranitev ne bo opravljena v roku iz prejšnje točke, bo odstranitev opravila od Mestne Občine C. pooblaščena organizacija na stroške lastnika panoja (2. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Prvostopni upravni organ je svojo odločitev oprl na 3. in 4. odstavek 8. člena Odloka o komunalnem nadzoru v Mestni Občini C. (Uradni list RS, št. 32/98, 66/99), tožena stranka pa je tako odločitev potrdila kot pravilno.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je po določbah ZUP/86 v postopku pred izdajo odločbe potrebno ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Katere so tiste okoliščine, ki so narekovale sprejeto odločitev, mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, saj obrazložitev odločbe omogoča stranki, na katero se odločba nanaša in tudi sodišču, kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba tožene stranke nima vsebine, ki se zahteva po določbi 209. člena ZUP/86. Zgolj ugotovitev tožene stranke, da pritožbeni ugovori tožeče stranke niso utemeljeni, ne da bi navedla, kateri so ti razlogi, ki niso utemeljeni in ne da bi se opredelila do pritožbenih ugovorov, pa ne zadostuje, saj ne omogoča kontrole zakonitosti odločbe. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer pojasnjuje razloge za odločitev v izpodbijani odločbi, vendar sodišče pripominja, da s tem tožena stranka navedenih pomanjkljivosti v izpodbijani odločbi ni odpravila. Po določbi 2. odstavka 245. člena ZUP/86 je v obrazložitvi odločbe druge stopnje potrebno presoditi vse pritožbene navedbe, saj so ti ugovori pomembni za odločitev v konkretni zadevi, z opustitvijo njihove presoje pa je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka.

Zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Tožena stranka je pred izdajo izpodbijane odločbe nedvomno ugotovila resnično stanje stvari in v ta namen ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, medtem ko dejstev, na katere se je sklicevala tožeča stranka in ki niso bile pomembne za zakonito in pravilno odločbo, tožena stranka v skladu z določbo 7. člena ZUP/86 ni upoštevala. Že prvostopni upravni organ je ugotovil resnično stanje stvari in v ta namen ugotovil vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Meni, da je šlo za odločitev v enostavni stvari. Pri izdaji odločbe se je v skladu z 2. odstavkom 245. člena ZUP/86 sklicevala na razloge iz prvostopne odločbe. Njena odločba, kot to določa 2. odstavek 209. člena ZUP/86, v obrazložitvi vsebuje vse zahtevane elemente, to so ugotovljeno dejansko stanje, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise, podrobno navedene že v prvostopni odločbi in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločbo. ZUP/86 toženi stranki res nalaga, da je dolžna v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. A takšna dolžnost toženo stranko zadeva le glede pravno pomembnih pritožbenih navedb, katere je v izpodbijani odločbi tudi presodila, ter se v zvezi z njimi sklicevala na razloge iz prvostopne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi in 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da v tej zadevi ni šlo za enostavno stvar iz 1. odstavka 209. člena ZUP/86. Tudi ni res, da bi se tožena stranka v svoji odločbi sklicevala na razloge iz prvostopne odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve. Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, ustrezno uporabljajo tudi za odločbe o pritožbah (1. odstavek 245. člena ZUP/86). To pomeni, da tudi za odločbo upravnega organa druge stopnje velja določba 2. odstavka 209. člena ZUP/86, ki med drugim določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Izpodbijana odločba tožene stranke, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nima takšne vsebine. Nima razlogov za presojo dejstva, da tožeča stranka nima veljavnega dovoljenja za postavitev panojev, čeprav je tožeča stranka temu ugovarjala v pritožbi. Ni tudi jasno, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila to dejstvo, odgovor na to vprašanje pa tudi ni razviden iz odločbe upravnega organa prve stopnje. Ni navedena konkretna določba materialnega prava, na kateri temelji upravna odločba, ampak se na splošno sklicuje na podzakonski predpis in enako velja za prvostopno odločbo.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbene ugovore tožeče stranke, ki jih ni mogoče šteti za pravno nepomembne in je bila zato tudi po presoji pritožbenega sodišča kršena določba 2. odstavka 245. člena ZUP/86. Po tej določbi mora tožena stranka v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

Glede na pravilno ugotovljene nepravilnosti odločbe tožene stranke, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zlasti ne drži ugovor, da gre za odločitev v enostavni stvari, saj gre za odločitev komunalnega inšpektorja, zato ne pridejo v poštev določbe 1. odstavka 209. člena ZUP/86, ki se nanašajo na uveljavljano vrsto zadeve (enostavna stvar).

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.