Jedro

ZDR-1 s tem v drugem odstavku 136. člena zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja zahteva pogoj pisnega soglasja delavca. To pa ne pomeni, da se v primeru pisnega soglasja delavca izpolnjevanje drugih pogojev za pobot ne ugotavlja, kar se predvsem nanaša na likvidnost terjatve. Če je nelikvidnost terjatve (neobstoj, sodišče prve stopnje uporablja izraza izkazanost in zapadlost) očitna, do pobota ne more priti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec tožniku iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od marca do junija 2018 izplačati 2.580,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 230,44 EUR od 19. 4. 2018, od 616,61 EUR od 19. 6. 2018 in od 1.733,29 EUR od 18. 7. 2018 do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da je ob obstoju pisnega soglasja za pobot sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavljalo, ali so terjatve toženca obstajale. Toženec se je s tožnikom dogovoril, da bo plačal (povrnil) določene zneske, in sicer tako iz naslova povzročene škode kot t. i. mrzlih kilometrov ter stroškov zaposlitve. V takšen dogovor sodišče ne more posegati. Mrzli kilometri so škoda, ki je tožencu nastala, ker tožnik ni izbral krajše poti, čeprav so bila takšna izrecna navodila. Na to je bil opozorjen. Pravilno je, da plača za škodo, ki jo je povzročil, v nasprotnem primeru se delavcev ne spodbuja k pazljivemu opravljanju dela. Pridobitev enotnega dovoljenja za bivanje in delo je na stroške tožnika, toženec mu je pomagal in stroške založil zanj. Tudi tožniku je bilo povsem jasno, da so to stroški, ki bremenijo njega in ne toženca. Stališče, da tožniku po pobotu ostane najmanj tretjina plače, lahko velja v izvršilnem postopku, ne pa, če se drugače dogovori. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v drugem odstavku 136. člena določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja.

6. Pobot je način prenehanja obveznosti, skladno s katerim nasproti stoječi terjatvi med istima strankama prenehata do zneska manjše terjatve. Pogoji za pobot, kot izhajajo iz 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma na tem členu temelječe sodne prakse, so vzajemnost, istovrstnost, zapadlost in iztožljivost oziroma likvidnost terjatve, pri čemer je po splošni civilnopravni ureditvi za nastop pobota potrebna pobotna izjava. ZDR-1 s tem v zvezi v citiranem drugem odstavku 136. člena zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja dodaja pogoj pisnega soglasja delavca. To pa ne pomeni, kot zmotno vztraja toženka v pritožbi, da se v primeru pisnega soglasja delavca izpolnjevanje drugih pogojev za pobot ne ugotavlja, kar se predvsem nanaša na likvidnost terjatve. Če je nelikvidnost terjatve (neobstoj, sodišče prve stopnje uporablja izraza izkazanost in zapadlost) očitna, do pobota ne more priti.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali toženčeva terjatev sploh obstoji. V zvezi s tem toženec v odgovoru na tožbo ni podal nobenih navedb, izpostavil je le pisno soglasje za pobot. Po opozorilu tožnika, da navedeno ne zadošča, saj v primeru neobstoječe terjatve ne pride do pobota, je na prvem naroku za glavno obravnavo toženec navedel le, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu bo povrnil strošek pridobitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo in da je povzročil škodo oziroma opravljal delo v nasprotju z navodili. S predložitvijo listine – računa Upravne enote A., ki se nanaša na tri delavce (ali zavarovalne police ali računa, izdanega na ime toženca, in elektronske pošte), toženec obstoja terjatve iz naslova vrnitve stroškov ni dokazal, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. V zvezi s škodo konkretnih navedb niti ni podal. 8. Pisnega soglasja za pobot v smislu drugega odstavka 136. člena ZDR-1 ni mogoče razumeti kot priznanja obstoja terjatve, za kar se zavzema toženec, kot bi izhajalo iz njegovih navedb pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi. V dosedanjem postopku razen tega toženec ni izrecno navedel, da bi se s tožnikom dogovorila za povračilo škode niti da bi bil tožnik opozorjen, da mora izbrati najkrajšo pot, kar je kot pritožbena novota neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. V pritožbi toženec neutemeljeno graja še stališče sodišča prve stopnje, da se v zvezi s pobotom plače za junij 2018 upošteva omejitve izvršbe, določene v 102. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), saj 316. člen OZ izrecno določa, katere terjatve ne morejo prenehati s pobotom, med katerimi je terjatev, ki je ni mogoče zarubiti.

10. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev, da toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.