Jedro

Pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, nastopi z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega R.P. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da je z namenom, da bi preprečil plačilo upnika med prisilno izvršbo, odtujil dele svojega premoženja in s tem upnika oškodoval, s tem, da je dne 3.6.2003 sklenil s komisionarjem A.s.p. pogodbo o komisijski prodaji svojega vozila Toyota, ki je bil kasneje tudi prodan družbi G.d.o.o., za 367.500,00 SIT, pri čemer je očitno, da je pogodbo sklenil po datumu 24.4.2003, ko je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba z rubežem njegovih premičnin in je na ta način oškodoval upnika V.H. za delno poplačilo terjatve, in sicer za glavnico v znesku 245.165,00 SIT z zamudnimi obrestmi, saj je del svojega premoženja, glede katerega je bilo predlagano izvršilno sredstvo, prodal družbi G.d.o.o., katere ustanoviteljica je bila M.P., ki je bila tedaj žena R.P., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, obdolženčevi potrebni izdatki ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 109/2004 z dne 19.3.2009 obdolženega R.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca V.H. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, odločilo pa tudi, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, potrebne izdatke in nagrado oškodovančeve pooblaščenke ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka ter sodno takso.

2. Zoper to sodbo je zagovornik obdolženega R.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, zatrjuje pa tudi, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi spremeni tako, da „obsojenca oprosti obtožbe oziroma obtožbo zavrne“.

3. Vrhovni državni tožilec, ki mu je bila zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, navaja, da uveljavljane kršitve zakona, razen očitka, da je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral, niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženca zavrne.

4. Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Vložnik v zahtevi navaja, da mora sodišče znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končalo. Pri tem ne zadošča, da državni organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. V konkretnem primeru je bila sodba pritožbenega sodišča na obsojenčev naslov odpravljena šele 8.6.2009, torej po izteku zastaralnega roka, kar je v nasprotju z namenom zastaranja, zaradi česar je bila obsojencu kršena pravica iz 22. člena URS. Če sodišču ne uspe zagotoviti, da sodbo na naslov obsojenca odpravi pred iztekom zastaralnega roka, tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, mora obtožbo zavrniti, saj kazenski pregon zoper obdolženca zaradi zastaranja ni več mogoč.

6. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbah Up-3871/07-26 in U-I-80/09 z dne 1.10.2009 ugotovilo, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo, nesprejemljiva in je zato v tem pogledu ZKP v neskladju z 2. členom URS. Odločilo je tudi, da mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku.

7. Kot je razvidno iz spisa, naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje 3.6.2003, prvostopenjska sodba je bila izdana 19.3.2009, o obdolženčevi pritožbi pa je višje sodišče odločilo na seji 2.6.2009. Iz spisovnih podatkov je tudi razvidno, da je višje sodišče svojo sodbo odpravilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani 8.6.2009, sodišče prve stopnje pa je sodbo višjega sodišča odpravilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter državnemu tožilcu 15.6.2009. 8. Za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek 112. člena KZ). Po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen, v vsakem primeru pa kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.

9. Glede na stališče, ki ga je sprejelo Ustavno sodišče in ki velja dokler zakonodajalec protiustavne ureditve ne bo uredil na ustavno skladen način, je z razlago in favorem obdolžencu treba ugotoviti, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo 3.6.2009, torej preden je Višje sodišče v Ljubljani svojo sodbo odpravilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani in po naravi stvari tudi preden je sodišče prve stopnje sodbo višjega sodišča odpravilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku.

10. Vložnik ima zato prav, ko po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, to je, da je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je kazenski pregon zoper obdolženca zastaran. Vrhovno sodišče je zato zahtevi obdolženčevega zagovornika, ne da bi se spuščalo v presojo ostalih zatrjevanih kršitev zakona, v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega R.P. za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, o stroških pa odločilo, da v obsegu, navedenem v izreku, bremenijo proračun. Oškodovanega V.H. je sodišče že v pravnomočni obsodilni sodbi napotilo na pravdo, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni spreminjalo. Podlaga za napotitev na pravdo je sicer drugačna, pri obsodilni sodbi v drugem odstavku, pri zavrnilni pa v tretjem odstavku 105. člena ZKP, vendar pa je to stvar razlogov, ne pa izreka sodbe.