Jedro

Občina je z nakupom solastniškega deleža tožnikov na vodovodu ustvarila situacijo, kot jo predvideva 156. člen ZUreP-2, in je potrebno od nakupa dalje šteti njo kot graditeljico vodovoda. Pri tem vir, ki ga je občina uporabila za financiranje komunalne opreme, ne vpliva na obveznost plačila komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska uprava (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, za stavbo z naslovom A., označeno z ID znakom stavba 123, ki se nahaja na parc. št. 702/18, k. o. ..., tožnikoma odmerila komunalni prispevek v skupni višini 949,25 EUR (1. točka izreka) in jima naložila, da morata komunalni prispevek plačati v roku 15 dni po dokončnosti odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), posebni stroški pa v postopku niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da se stavba iz 1. točke izreka prvič opremlja z javnim vodovodnim omrežjem. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da sta tožnika pred izdajo izpodbijanje odločbe prvostopenjskemu organu z dopisom dne 8. 12. 2020 posredovala pripombe na izračun komunalnega prispevka. V dopisu sta navedla, da z odplačnim prenosom lastniškega deleža na vodovodu, ni bil prenesen tudi priključek na vodovod. Občina pri prenosu lastniškega deleža ni izplačala deleža za plačilo soglasja za priključek, ampak samo sorazmerni delež iz uradno ocenjene vrednosti vodovoda. Plačilo soglasja za priključitev na vodovod je bilo opravljeno v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja in ne more biti ponovno predmet plačila zaradi spremembe lastnika in upravljavca. Stanovanjski objekt ni priključen na novo, prav tako se ni spremenila tlorisna površina. Prvostopenjski organ je v zvezi s podanimi pripombami pojasnil, da sta tožnika sklenila pogodbo o odplačnem prenosu solastniškega deleža na vodovodu B., s čimer je občina s proračunskimi sredstvi odkupila njun solastniški delež na vodovodu ter ga prenesla v upravljanje C., d. o. o. Glede na to, da je občina solastniški delež vodovoda odkupila, je treba šteti, da je vodovod zgradila iz sredstev proračuna, tožnika kot prodajalca pa sta postala zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

2. Zoper odločbo prvostopenjskega organa sta tožnika vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo toženkinega župana.

3. Tožnika zoper dokončno odločbo o odmeri komunalnega prispevka vlagata tožbo. Zatrjujeta, da izpodbijana odločba ni obrazložena, razlogi za njeno izdajo so nedosledni ter sami s seboj v nasprotju, odločbe pa se zaradi nejasnosti obrazložitve ne da preizkusiti. Toženka naj bi namreč jasne zakonske in podzakonske določbe vzela iz konteksta. Stavba v lasti tožnikov je na vodovod Paloviče priključena že od leta 1982, tedaj pa sta plačala tudi prispevek za priključitev vode, ki je enakovreden današnjemu komunalnemu prispevku. Toženka ni zagotovila gradnje komunalne opreme, temveč je v last in upravljanje prevzela že obstoječo komunalno opremo. Ni pravne podlage, da se komunalni prispevek odmeri zaradi nakupa že zgrajenega vodovoda, podlaga za odmero sta lahko samo gradnja ali investiranje v dodatno opremljanje. Vodovod B. je bil javni, še preden ga je toženka prevzela v last in upravljanje, saj je šlo za območje poselitve s 50 ali več prebivalci s stalnim prebivališčem in z gostoto poselitve večjo od pet prebivalcev s stalnim prebivališčem na hektar (9. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo). Tožnika za vlaganja v vodovod nista prejela plačila. Toženka si želi z obračunom komunalnega prispevka povrniti del kupnine, ki jo je namenila za prenos lastništva nad zemljišči in objekti vodovoda, to pa je nepravično do pritožnikov, ki pred podpisom pogodbe na to nista bila opozorjena. Tožnika še opozarjata, da komunalni prispevek ni bil odmerjen lastnikom, ki so s toženko sklenili pogodbe o neodplačnem prenosu solastniškega deleža na vodovodu, zato sta bila tožnika v razmerju s slednjimi neenako obravnavana. Tožnika še navajata, da se gradnja komunalne opreme financira iz komunalnega prispevka in drugih virov (finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek), zato je nezakonit zaključek toženke, da je komunalni prispevek odmerjen zaradi plačane kupnine za vodovod. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in da ugotovi, da tožnika nista zavezana plačati komunalnega prispevka, zato se jima ta ne odmeri. Prav tako zahtevata, da jima toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločbo mogoče preizkusiti, saj s pritožbo tožnika uspeta izpostaviti bistvena sporna vprašanja zadeve, ter navedeta vsebinske razloge zaradi katerih naj bi bili odločbi toženke napačni. Blagajniški prejemek z dne 18. 11. 1982 ne dokazuje plačila dajatve, ki bi bila enakovredna komunalnemu prispevku, saj iz njega ni razvidno, da bi šlo za javno dajatev, ki bi jo prejel javni organ za gradnjo komunalne infrastrukture. Toženka meni, da je iz izreka Sklepa Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije št. 06102-204/2018-16 z dne 13. 5. 2019 razvidno, kdo so lastniki vodovoda, iz obrazložitve pa je nadalje razvidno, da upravljanje vodovoda s strani lastnikov ni bilo preneseno na toženko, zato morajo v skladu s 6. členom Pravilnika o pitni vodi lastniki opravljati vse obveznosti upravljavca. Komunalna oprema v smislu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je samo javna komunalna infrastruktura, ta pa je tista, ki je predana v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe. Vodovoda B. pred sklenitvijo pogodbe z njegovimi solastniki zato ni bilo mogoče šteti kot javno komunalno infrastrukturo, in zato tudi ni mogoče šteti, da je bil objekt pritožnikov že priključen na javno vodovodno omrežje, oziroma z njim že opremljen. Toženka je s pogodbo z dne 27. 12. 2019 od tožnikov odkupila solastni delež na vodovodu. S plačilom kupnine sta tožnika prejela povrnjena sredstva za izgradnjo vodovoda, zato teh sredstev ni mogoče ponovno upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. Toženka še navaja, da vir financiranja komunalne opreme ne vpliva na obveznost plačila komunalnega prispevka. Zato okoliščina, da je občina sredstva za kupnino namenila iz drugih virov, ni ovira za odmero komunalnega prispevka.

5. Sodišče je 30. 5. 2023 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 6. Ker so se stranke v upravnem sporu odpovedale glavni obravnavi, je Upravno sodišče na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba za plačilo komunalnega prispevka utemeljena z obrazložitvijo, da se objekt tožnikov na novo priključuje na javno vodovodno omrežje.

9. Uvodoma tožnika ugovarjata neobrazloženost izpodbijane odločbe, vendar ne pojasnita, v katerem delu naj izpodbijani odločbi ne bi bili obrazloženi oziroma kateri razlogi v odločbah naj bi si nasprotovali. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe in drugostopenjske odločbe izhaja navedba pravne podlage in razlogov zakaj toženka šteje tožnika za zavezanca Navedeni očitek je tako pavšalen in mu sodišče po preizkusu izpodbijane odločbe glede na tožbene ugovore ne more slediti.

10. Iz odločbe prvostopenjskega organa je razvidno, da je bil tožnikoma odmerjen komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo. Komunalno opremljeno je tisto stavbno zemljišče, ki ima urejen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanj mogoče izvesti priključke na javno elektroenergetsko omrežje, javno vodovodno omrežje in javno kanalizacijsko omrežje (prvi odstavek 149. člena ZUreP-2). Gradnjo komunalne infrastrukture zagotavlja občina in se med drugim financira iz komunalnega prispevka (156. člen ZUreP-2). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo je prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 217. člena ZUreP-2). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek 217. člena ZUreP-2). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe (peti odstavek 217. člena ZureP-2). Tožnika je organ določil za zavezanca komunalnega prispevka, kot lastnika objekta, ki se na novo priključujeta na obstoječo komunalno opremo (drugi odstavek 220. člena ZUreP-2). Pri tem je štel, da gre za novo priključitev, ker se je status vodovoda na katerega sta tožnika priključena spremenil iz zasebnega v javnega. Sedanji pravni status vodovoda (ob izdaji odločbe) ni sporen, sporno pa je ali je vodovod imel status „javnega“ že pred oblikacijskim (pogodbenim) prenosom na občino (toženko) in ali je zaradi spremembe statusa lahko šteti, da se tožnika „na novo“ priključujeta na komunalno opremo.

11. V okviru upravnega postopka sta tožnika predložila več listin, s katerimi dokazujeta, da je bil njun objekt že pred prenosom solastniškega deleža na toženko priključen na javni vodovod.

12. Iz Pogodbe o odplačnem prenosu solastniškega deleža na Vodovodu B. z dne 27. 12. 2019 izhaja, da je njen predmet v skladu z 2. členom prenos lastništva na objektih in napravah vodovoda v celotnem solastniškem delu s strani tožnikov na toženko, pri čemer slednja s prevzemom lastništva tudi prevzame vse obveznosti in pravice v zvezi z upravljanjem vodovoda. V 14. točki 1. člena pogodbe je zapisan tudi namen pogodbe, in sicer, da se bo na vodovodu začela izvajati obvezna gospodarska javna služba oskrbe s pitno vodo. V 7. točki 1. člena pogodbe je zapisano, da je toženka imetnica vodne pravice, ki ji je bila podeljena z vodnim dovoljenjem ARSO št. 35527-580/2004 z dne 4. 2. 2008, za določen čas do 31. 12. 2020. V 4. točki 1. člena pogodbe je zapisano, da je tržna vrednost vodovodnega omrežja B. na dan 31. 8. 2019 znašala 95.623,44 EUR. V 11. točki 1. člena pogodbe pa je zapisano, da je tudi toženka solastnica vodovoda, na podlagi investicijskih vlaganj v vodovod, ki na dan 4. 9. 2019 znašajo 4.574,57 EUR. Za prenos lastništva na vodovodu s strani tožnikov je bila v 3. členu pogodbe določena kupnina 5.058,27 EUR, kot vir plačila pa je bil v 4. členu pogodbe določen proračun. V 6. členu pogodbe je zapisano tudi, da je bil eden izmed tožnikov do prodaje svojega solastniškega deleža na vodovodu sodelavec pri upravljanju vodovoda in bo toženki zaradi te svoje vloge po prenosu lastništva predal tudi vso razpoložljivo dokumentacijo v zvezi z dosedanjim upravljanjem vodovoda. Iz navedene pogodbe je tako razvidno, da je bil vodovod do sklenitve pogodbe pretežno v zasebni lasti (v lasti toženke je bil samo delno, na podlagi zgoraj navedenih investicijskih vlaganj), ter da so vodovod do tedaj upravljali zasebniki.

13. V Sklepu Zdravstvenega inšpektorata RS opr. št. 06102-204/2018-16 z dne 13. 5. 2019 so kot naslovniki navedeni lastniki vodovoda, med katerimi je tudi eden od tožnikov, ni pa med njimi toženke. V obrazložitvi Sklepa je sicer navedeno, da gre za javni vodovod, v nadaljevanju istega stavka pa, da vodovod nima upravljavca. V nadaljevanju obrazložitve je še zapisano, da morajo lastniki vodovoda izvajati vse obveznosti upravljavca, ker upravljanje vodovoda ni bilo preneseno na toženko. Na podlagi navedenega sodišče ne more slediti navedbam tožnikov, da je bil vodovod javni še preden ga je toženka prevzela v last in upravljanje, ker je šlo za območje poselitve s 50 ali več prebivalci s stalnim prebivališčem in z gostoto poselitve večjo od pet prebivalcev s stalnim prebivališčem na hektar. V zvezi s to navedbo sodišče ugotavlja, da je takšna zahteva sicer določena v prvem odstavku 9. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo, vendar dejstvo poselitve ne izkazuje, da je vodovod javni, tudi ne po Uredbi o oskrbi s pitno vodo. Namreč v skladu s 3. točko 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo je javni vodovod tisti, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe, ta pogoj pa v trenutku izdaje Sklepa Zdravstvenega inšpektorata ni bil izpolnjen.

14. Tožnika sta tožbi (po navedbah toženke sicer z vidika tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 prepozno, vendar jo sodišče upošteva, ker prispeva k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi) priložila vodno dovoljenje z dne 4. 2. 2008, ki ga je Agencija Republike Slovenije za okolje izdala toženki za zagotavljanje oskrbe naselja ... (70 oseb s stalnim prebivališčem) s pitno vodo. Iz njega izhaja, da se vodno dovoljenje izdaja za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se opravlja kot gospodarska javna služba. Vendar navedeni dokument ni izkaz, da je vodovod upravljala oseba, ki opravlja storitve javne službe (nasprotno, da se vodovod ni upravljal, kot javna služba izhaja iz sklepa Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 13. 5. 2019 in 6. člena Pogodbe z dne 27. 12. 2019). Na podlagi zasebnega upravljanja in lastništva objekti in oprema niso imeli statusa objektov in opreme javnega vodovoda.

15. Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je komunalna oprema v smislu ZUreP-2 samo javna komunalna infrastruktura, ta pa je tista, ki je predana v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe. Vodovoda B. na podlagi zgoraj presojenih listin ni mogoče šteti kot javno komunalno infrastrukturo, in zato tudi ni mogoče šteti, da je bil objekt tožnikov priključen na javno vodovodno omrežje, oziroma z njim že opremljen pred prenosom lastništva na toženko.

16. Tožnika navajata, da sta leta 1982 plačala prispevek za priključitev vode, ki je enakovreden današnjemu komunalnemu prispevku, v dokaz pa sta priložila blagajniški prejemek za plačilo prispevka za priključek vode z dne 18. 11. 1982. Po pregledu navedene listine sodišče pritrjuje trditvam toženke, da ne dokazuje plačila dajatve, ki bi bila enakovredna komunalnemu prispevku. Gradbeno dovoljenje z dne 20. 4. 1982 je bilo tožnikoma izdano na podlagi Zakona o graditvi objektov (Uradni List SRS, št. 42/1973), iz katerega ne izhaja, da bi bil primerljiv prispevek pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Niti Zakon o komunalnih dejavnostih (Uradni List SRS, št. 8/1982), niti Zakon o urejanju prostora (Uradni List SRS, št. 18/1984), predhodnika Zakona o prostorskem načrtovanju in ZUreP-2 ne urejata plačila komunalnega prispevka ali ekvivalenta te dajatve. Plačilo prispevka z dne 18. 11. 1982 torej ne izkazuje plačila prispevka priklopa na vodovodno omrežje zaradi gradnje, dovoljene z gradbenim dovoljenjem in torej ni podlaga zaradi katere toženka izpodbijane odločbe ne bi mogla izdati.

17. Kot dokaz sta tožnika predložila tudi Zapisnik sestanka solastnikov in uporabnikov vodovoda v ... z dne 24. 5. 2019. Sodišče uvodoma ugotavlja, da predloženi dokument vsebuje le prvi dve od sicer štirih strani zapisnika. Vsebinsko zapisnik na prvih dveh straneh obravnava dnevni red sestanka, pod točko 1. aktivnosti za prenos vodovoda B. na toženko, ter pod točko 2. lastništvo. Iz dnevnega reda je razvidno, da je bila na sestanku pod točko 5. obravnavana tudi delitev preostalih finančnih sredstev razpuščenega vodovodnega odbora B. med uporabnike, katerega odstopljeni predsednik pa je bil eden izmed tožnikov. Sklic tega sestanka je bil potreben, da se zaradi postopkov zdravstvenega inšpektorata RS pospeši prenos vodovoda na toženko. Sprejet je bil predlog, da se kot solastnike vodovoda opredeli vse, ki trenutno uporabljajo obstoječi vodovod, ali so že plačali prispevek za vodovodni priključek. Vsi ti uporabniki so namreč poleg letnega plačila vodarine plačali namenska sredstva za gradnjo (ali obnovo) v obliki plačila za priključek, kar ima znake komunalnega prispevka za vodooskrbo. Predvidena je sklenitev pogodb o brezplačnem prenosu lastniških deležev na toženko. Sodišče glede zapisnika ugotavlja, da le ta predvsem potrjuje ugotovitve sodišča iz zgoraj navedenih listin, da je bil zadevni vodovod do prenosa na toženko v lasti in upravljanju zasebnikov, ne pa, da sta tožnika po letu 1982 plačala prispevek, ki je ekvivalenten komunalnemu prispevku.

18. Tožnika sta priložila tudi gradbeno dovoljenje opr. št. 351-75/82-3 z dne 20. 4. 1982, iz katerega izhaja, da sta tožnika 14. 2. 1982 pridobila soglasje Vaškega odbora ... za vodovodni priključek, kar ne spreminja ocene sodišča glede lastništva in upravljanja vodovoda, niti ne izkazuje, da je bil plačan prispevek pogoj za gradnjo, kot je sodišče navedlo že zgoraj. V zvezi z gradnjo hiše sta priložila še odločbo Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja Skupščine občine Tržič št. 351-75/82-3 z dne 18. 3. 1982, ki pa obravnava spremembo namembnosti zemljišča, in se na vprašanje plačila komunalnega prispevka ne nanaša. 19. S strani tožnikov priložen dokument z dne 7. 11. 2012 je sicer poimenovan „Odmera komunalnega prispevka za priključitev na vodovodno omrežje“, vendar iz njega ni razvidno, da bi šlo za odmero komunalnega prispevka tožnikoma, niti ne izhaja iz istega časovnega obdobja kot gradnja tožnikov, kar sodišče poudarja, kolikor tožnika z navedeno listino dokazujeta, da se je tudi pred prenosom na občino plačeval komunalni prispevek za priključitev na vodovod.

20. Po 5. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-2 so gospodarska javna infrastruktura objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter objekti ali omrežja za druge namene v javnem interesu, ki so kot taki določeni z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti in omrežja v splošni rabi. V skladu s 3. točko 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo pa je javni vodovod tisti, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen izvajanju javne službe. Glede na navedeno listinsko dokumentacijo, se je začela gospodarska javna služba oskrbe z vodo na vodovodu B. kot občinski gospodarski javni infrastrukturi izvajati šele po prenosu na toženko, zadevni vodovod pa je zato po oceni sodišča šele tedaj postal javni vodovod.

21. Po drugem odstavku 220. člena ZUreP-2 je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na obstoječo komunalno opremo, ali ki povečuje zmogljivost objekta ali spreminja njegovo namembnost. Po oceni sodišča tožnika z navedenimi dokazi nista izkazala, da sta bila priključena na javno vodovodno omrežje, kar bi posledično pomenilo priključenost na enako vrsto komunalne opreme ter se tožnika torej ne bi priključevala na novo in ju v skladu s sodno prakso ne bi bilo šteti za zavezanca na podlagi 220. člena ZUreP-2.1

22. Enotna sodna praksa pa je tudi, da občina komunalnega prispevka na podlagi 217. člena ZUreP-2 ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev, ampak jo je zgolj prevzela v upravljanje.2 Ker je toženka tožnikoma z odkupom njunega deleža povrnila stroške gradnje vodovoda (najverjetneje tudi plačanega prispevka v letu 1982), pa ne gre za položaj, ko bi občina brez vložka lastnih sredstev zgolj prevzela obstoječi vodovod v upravljanje. Pri tem vir, ki ga je občina uporabila za financiranje komunalne opreme, ne vpliva na obveznost plačila komunalnega prispevka. Iz pogodbe izhaja, da je predmet pogodbe vodovod, tožnika pa sta se zavezala na toženkin poziv na nepremičninah, preko katerih gre vodovod, ustanoviti brezplačno služnostno pravico dostopa, gradnje, vzdrževanja, nadzora, obratovanja in obnove vodovoda (5. člen pogodbe).

23. V skladu s 156. členom ZUreP-2 občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ki se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Sodišče ocenjuje, da je občina z nakupom solastniškega deleža tožnikov na vodovodu ustvarila prav takšno situacijo kot jo predvideva 156. člen ZUreP-2, in je potrebno od nakupa dalje šteti njo kot graditeljico vodovoda. V konkretnem primeru je torej bilo z nakupom vzpostavljeno stanje, kot da je vodovod zgradila toženka, s tem je slednja postala tudi upravičena odmeriti komunalni prispevek, tožnika pa sta postala zavezanca za njegovo plačilo. Skladno z navedenim sodišče pritrjuje navedbam toženke, da sta tožnika s plačilom kupnine prejela povrnjena sredstva za izgradnjo vodovoda, in zato teh sredstev ni mogoče ponovno upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka.

24. Tožnika v svojih navedbah opozarjata tudi, da komunalni prispevek ni bil odmerjen tistim lastnikom, ki so s toženko sklenili pogodbe o neodplačnem prenosu svojega deleža na vodovodu, zato naj bi bila tožnika v razmerju s slednjimi neenako obravnavana. Sodišče glede tega ocenjuje, da gre v primeru neodplačnega prenosa vodovoda na toženko za drugačen položaj kot v primeru tožnikov. V primeru neodplačnega prenosa je toženka lahko štela vložek v izgradnjo za enakovreden prispevek plačila komunalnega prispevka. Sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da toženka ni kršila načela enake obravnave strank, saj je solastnike vodovoda, ki so svoj delež na občino prenesli na različen način (neodplačno nasproti odplačnemu), tudi upravičeno obravnavala različno, oboje pa hkrati tudi ustrezno zgoraj navedeni sodni praksi.

25. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se stranke glavni obravnavi, na podlagi 279. člena Zakona o pravdnem postopku, odpovedali.

**K II. točki izreka:**

26. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sodba I U 371/2018-9 z dne 17. 12. 2019, 7. točka obrazložitve 2 Sodba I U 592/2020-12 z dne 1. 2. 2022, 13. točka obrazložitve