Jedro

Pravice potrošnika iz ZVPot je treba interpretirati z metodami, ki se v sodni praksi uporabljajo za zakonske in ustavne pravice in med temi je tudi metoda, po kateri je treba določbe o pravicah razlagati tako, da so le-te učinkovito zavarovane pred organi in sodišči, pri čemer pa niti upravni organ niti sodišče ne smeta iti mimo jasnega jezikovnega pomena pravne določbe.

Določilo 41. člena ZVPot se ne uporablja samo pred upravnimi organi (na podlagi 72.a člena ZVPot), ampak tudi v pravdnem postopku, kar pomeni, da določbo 41. člena ZVPot dopolnjujejo tudi splošna pravila obligacijskega prava (4. odstavek 37. člena ZVPot). Izključitev pravil obligacijskega prava v primeru uporabe 1. odstavka 41. člena ZVPot pred upravnim organom bi morala biti izrecno predpisana, da bi jo bilo mogoče uporabiti.

Tožena stranka bi morala obdobje, ko tečejo obresti, določiti v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, kajti v izreku je treba odločiti o vseh zahtevkih stranke.

Izrek

Tožba se ugodi in se izpodbijana odločba št. 0610-2526/2008-41-11004 z dne 25. 3. 2009 ter odločba Ministrstva za gospodarstvo št. 0211-42/2009-3-MK z dne 12. 6. 2009 odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 72.a člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, UPB2, Ur. l. RS, št. 98/04) in 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Ur. l. RS, št. 24/2006, 126/07) izdal dopolnilno odločbo in odločil, da mora Gospodarska družba A. d.o.o., ..., ..., potrošnici B.B., obračunati in plačati obresti na pogojevano predplačilo po predračunu št. 03/07-616 z dne 3. 9. 2007, po obrestni meri, po kakršni obrestujejo banke hranilne vloge, vezane nad tri mesece. Rok izvršitve odločbe je tri (3) dni po dokončnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je dne 17. 3. 2008 Tržni inšpektorat Ministrstva za gospodarstvo RS prejel prijavo potrošnice B.B. zoper poslovanje gospodarske družbe A. d.o.o. Salon Pohištva, ..., ki deluje v okviru A. d.o.o., ..., v zvezi z reševanjem reklamacije. Dne 5. 3. 2009 je tržni inšpektor izdal delno odločbo, s katero je odločil o zahtevi potrošnice glede vrnitve kupnine za plačano blago. Z delno odločbo ni bilo odločeno glede plačila obresti na predplačilo po določilih 41. člena ZVPot. Potrošnica B.B. je v zahtevi za izdajo odločbe z dne 26. 1. 2009 postavila zahtevo, da inšpekcijski organ izda odločbo, s katero bo prodajalcu A. d.o.o. naložil izpolnitev zakonske obveznosti vrnitve celotnega zneska za izdelavo, montažo in dostavo pohištva in plačilo pripadajočih obresti za predplačilo. Potrošnica je dne 11. 2. 2009 predložila plačilni nalog z dne 7. 9. 2007 ter predračun št. 03/07-616 z dne 3. 9. 2007, ki ga je izdal A. d.o.o. Iz predloženega predračuna za izdelavo, dostavo in montažo pohištva v višini 4.892,29 EUR, ki ga je izdal A. d.o.o. dne 3. 9. 2007 potrošnici B.B., je razvidno, da je prodajalec izdelavo, dostavo in montažo pohištva pogojeval s plačilom avansa, saj je na predračunu navedeno besedilo: „rok dobave: 60 delovnih dni od dneva plačila avansa.“ Organ se sklicuje na določilo 1. odstavka 41. člena ZVPot. Iz predloženega plačilnega naloga je razvidno, da je potrošnica dne 7. 9. 2007 plačala na račun A. d.o.o. znesek v višini 4.892,29 EUR. V predhodnem postopku je potrošnica podala izjavo, da ji je bilo pohištvo dostavljeno dne 19. 12. 2007, čemur zavezanec A. d.o.o. ni nasprotoval. Glede na navedeno je potrebno obresti na avans izračunati za obdobje od 8. 9. 2007 do 19. 12. 2007, kot določa ZVPot. Dne 4. 3. 2009 je tržni inšpektor z vpogledom na spletno stran Banke Slovenije www.bsi.si, kjer so v Biltenu banke objavljene obrestne mere vlog na odpoklic z najavo nad tri mesece, ugotovil višino obrestne mere. Obresti za glavnico 4.892,29 EUR za obdobje od 8. 9. 2007 do 19. 12. 2007 so bile izračunane po metodi, ki jo organ navaja v odločbi. O svojih ugotovitvah glede izračuna obresti je tržni inšpektor sestavil zapisnik, ki ga je dne 4. 3. 2009 poslal strankama v postopku ter postavil petdnevni rok za podajo pripomb k zapisniku. Zavezanec v postavljenem roku ni podal pripomb k zapisniku. V postavljenem roku je zastopnica potrošnice poslala dopis, v katerem je navedla, da se ne strinja z izračunom obresti glede upoštevanja časovnega obdobja teka obresti. V dopisu navaja, da do izpolnitve naročila oziroma realizacije pogodbe zaradi stvarne napake na blagu ni prišlo, zato tečejo obresti za vračilo predujma upniku vse do popolnega plačila dolga in da mora organ obresti ovrednotiti tako, kot bi ga imel potrošnik vezanega kot vlogo na odpoklic z najavo nad tri mesece vse do bančnega izplačila ter da je organ dolžan izračunati dolgovane obresti od plačila predujma vse do izdaje odločbe. Podjetje A. d.o.o. je dobavilo blago dne 19. 12. 2007 in do tega dne je v skladu z zakonom dolžno obračunati in izplačati obresti na predplačilo. Glede na to, da je imelo blago stvarno napako in da potrošnica še vedno nima ne blaga ne kupnine, pa lahko potrošnica zahteva izplačilo obresti za glavnico od dne 19. 12. 2007 naprej pri pristojnem sodišču, saj to ni upravna, ampak civilna zadeva. Pravni temelj za izdajo odločbe je v 72. a členu ZVPot. V pritožbi tožnica pravi, da je Tržni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana, izdal odločbo številka 0610-2526/2008-41-11004 z dne 25. 3. 2009, s katero je potrošnici priznal le obresti od dneva plačila predujma kupnine to je od dne 7. 9. 2007, do dne 19. 12. 2007, ko ji je bilo prvič dostavljeno blago s stvarno napako. Pritožnica se z obračunom obresti in časovnim izračunom obresti ne strinja. Obresti v danem primeru niso tekle samo 3 mesece, kot je zmotno zaključil organ, temveč obresti še vedno tečejo vse do vračila predujma, saj dostava blaga in storitev ni bila opravljena dne 19. 12. 2007. Dostava blaga z napako se ne šteje za dobavo blaga, saj je le-to bilo ustrezno reklamirano in odpeljano, kar pomeni da blago ni bilo dostavljeno in storitev ni bila izvedena. Ker do izpolnitve naročila oziroma realizacije pogodbe zaradi stvarne napake na blagu ni prišlo, tečejo obresti za vračilo predujma potrošniku vse do izpolnitve pogodbene obveznosti, to je v danem primeru do vrnitve kupnine, namesto do izročitve blaga. V danem primeru organ ni smiselno uporabil določbe prvega odstavka 41. člena v povezavi z 72.a členom ZVPot, saj bi organ moral upoštevati datum nadomestne dopolnitve, to je datum vračila kupnine kot izpolnitev prodajalca, namesto izdelave, dobave in montaže blaga, saj do nje po zakonskih določbah ne more več priti. Časovni termin obračuna obresti, ki ga je uporabil organ, se uporabi le v primeru, če bi bila pogodba izpolnjena, kar pomeni le za dobavljeno ustrezno blago in storitev, zoper katerega kupec ni ugovarjal oziroma ga ni zavrnil zaradi stvarne ali pravne napake. V predmetni zadevi do izpolnitve pogodbe ni prišlo, saj je kupec zavrnil blago zaradi stvarne napake, zato je prodajalec še vedno v zamudi s svojo izpolnitvijo, zato mora prodajalec plačati zapadle obresti, vse do izpolnitve svoje obveznosti, to je vračila kupnine potrošniku. Obresti na plačan predujem mora organ ovrednotiti tako kot, da bi ga imel potrošnik vezanega v banki kot vezano vlogo na odpoklic z najavo nad 3 mesece vse do bančnega izplačila. Pogodba ni bila realizirana zaradi protipravnega ravnanja prodajalca A. d.o.o., zato ima potrošnica zakonsko pravico do obresti od predplačila vse do dneva vrnitve kupnine, to je s strani kupca zakonito izbrane nadomestne izpolnitve. Zato bi morala prizadeta stranka plačati obresti za plačano kupnino od zneska prejete kupnine od dne 7. 9. 2007 dalje vse do dneva, ko bo izpolnil obveznost vračila kupnine potrošnici B.B. in sicer po obrestni meri, po kakršni obrestuje banka hranilne vloge vezane nad tri mesece.

Na pritožbo tožnice je ministrstvo odločilo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in da stroške zastopanja v pritožbenem postopku nosi pritožnica sama, stroške odgovora na pritožbo pa nosi gospodarska družba A., d.o.o., ... Drugostopenjski organ se sklicuje na določilo 1. odstavka 41. člena ZVPot. V konkretnem primeru bi moral prodajalec takrat, ko je pritožnici dostavil in namestil pohištvo, to je dne 19. 12. 2007, pritožnici izročiti obračun obresti na predplačilo in jih tudi plačati. Pritožbeni organ se ne strinja s pritožničinim mnenjem, da bi prvostopenjski organ moral upoštevati datum vračila kupnine, saj tu ne gre za nadomestno izpolnitev obveznosti iz pogodbe, temveč za odstop od (prodajne) pogodbe. Četudi drži pritožničina navedba, da obresti tečejo od prejema do vračila predujma, pa po mnenju pritožbenega organa prvostopenjski organ na podlagi 72. a člena ZVPot nima pristojnosti, da bi prodajalcu naložil plačilo teh obresti. Ta določba prvostopenjski organ pooblašča le, da izda odločbo, s katero naloži podjetju izpolnitev zakonske obveznosti, če podjetje v skladu z določbo 41. člena ZVPot potrošniku pri končnem obračunu od predplačila za blago ali storitev ne obračuna in plača obresti. V 41. členu ZVPot je kot čas končnega obračuna obresti določena dobava blaga oziroma izvedba storitve. Pritožnica bo zato morala obresti, ki ji po njenem mnenju še pripadajo, izterjati po sodni poti, prav tako kot odškodnino zaradi uničene kamnite stene, kamor ji je prodajalec namestil del pohištva. Pritožnica je v pritožbi priglasila stroške za sestavo pritožbe v višini 250 točk, materialne stroške v višini 2 %, DDV v višini 20 % in povrnitev upravne takse za pritožbo v višini 14,18 EUR. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške obravnavanega pritožbenega postopka. V drugem odstavku 113. člena ZUP je namreč določeno, da gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, v breme stranke, če se je postopek zanjo končal neugodno. V skladu s tem je tožena stranka sprejela odločitev iz 2. točke izreka te odločbe. Pritožbeni organ ocenjuje, da se obravnavani pritožbeni postopek ni končal ugodno za gospodarsko družbo A. d.o.o., ..., četudi je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Postopek bi se zanjo končal ugodno, če bi bila izpodbijana odločba odpravljena, tako pa ostaja v veljavi njena obveznost plačila obresti potrošnici. V skladu z navedenim je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

V tožbi tožnica pravi, da je pri prvi reklamaciji stvarne napake na stvari dne 19. 12. 2007 na prepričevanje prodajalca, čeprav je zahtevala vrnitev kupnine, pristala, da se stvar popravi in pripelje novo in manjkajoče pohištvo. Pri ponovni dostavi pohištva dne 11. 3. 2008 pripeljano blago tako kot prvič ni imelo dogovorjenih lastnosti in odlik, s čimer je bil prodajalec pravočasno in pravilno seznanjen in ni ugovarjal obstoju stvarne napake. Ker prodajalec dne 11. 3. 2008 ni izpolnil svoje obveznosti oziroma je dostavil blago s stvarno napako, se je pritožnica v skladu z zakonom odločila in zahtevala vračilo plačane kupnine. Prodajalec je bil dolžan najpozneje v osmih dneh od postavljene zahteve za vračilo kupnine ugoditi potrošnikovi zahtevi (1. odstavek 39. člena ZVPot). Toženec bi moral po njenem mnenju odločiti, da je dolžnik A. d.o.o. dolžan upnici B.B. vrniti poleg zneska kupnine to je plačanega predujma, s katerim razpolaga vse od 7. 9. 2007 dalje, tudi vse zapadle obresti od tega datuma vse do vračila kupnine, kajti edino tako se lahko doseže vrnitev v prejšnje stanje, se pravi v stanje, ki bi obstojalo, če ne bi bilo napake. Toženec pri uporabi zakonskih določb ni upošteval prisilnih določb Obligacijskega zakonika, ki v 378. členu določa, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Določilo 380. člena navedenega zakonika določa, da upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to ali mu je zaradi dolžnikove zamude nastala škoda. Nadalje pa 374. člen zakonika določa, da poleg glavnice dolguje dolžnik tudi obresti, če tako določa zakon ali, če se upnik in dolžnik tako dogovorita. Z interpretativno in logično tehniko ter upoštevaje smisel zakona ZVPot in Obligacijskega zakonika kot lex generalis je moč zaključiti, da je toženec pristojen, da odloči tudi o celotnih zakonskih zamudnih obrestih od zapadlosti vračila predujma kupnine do njene vrnitve in ne samo za dobo treh mesecev. Toženca bi moralo v postopku voditi tudi pravilo evropske Direktive 1999/44/ES z dne 25. 5. 1999, da se potrošniku zagotovi učinkovito varstvo in sicer, da mora biti njegova odločitev takšna, da potrošnik pri tem ni oškodovan, se pravi potrošnik mora biti v takem stanju, kot da ne bi prišlo do škodnega dogodka in da prodajalec ne sme neopravičeno obogateti. Direktiva določa, da mora biti potrošnik postavljen v takšen položaj, da ni prikrajšan pri uveljavljanju svojih pravic. Kar pa je z prisoditvijo vračila kupnine brez celotnih pripadajočih obresti za čas uporabe potrošnikovega denarja, prav gotovo je. Prodajalec nima pravice do teh plodov in jih mora vrniti skupaj z glavnico vse od prejema denarnega predujma in vse do vrnitve le tega kupcu. Tožeča stranka prodajalcu teh obresti ne more priznavati kot nadomestilo za čas od dostavljenega pohištva s stvarno napako od dne 19. 12. 2007 dalje. V sodbi Evropskega sodišča C-404/06- Quelle AG, je sodišče podalo razlago člena 3 Direktive 1999/44 ES tako, da prodajalcu onemogoča, ko je prodal blago, ki ni v skladu s pogodbo, da od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo tega blaga do njegove zamenjave z novim blagom. V danem primeru organ ni smiselno uporabil določbe prvega odstavka 41. člena v povezavi z 72.a členom Zakona o varstvu potrošnikov, saj bi organ moral upoštevati datum nadomestne izpolnitve, to je datum vračila kupnine kot izpolnitev prodajalca, namesto izdelave, dobave in montaže blaga, saj do nje po zakonskih določbah ne more več priti. Obresti v danem primeru niso več tekle samo 3 mesece, kot je zmotno zaključil organ, temveč obresti še vedno tečejo vse do vračila predujma, saj dostava blaga in storitev ni bila opravljena dne 19. 12. 2007. Kakor je znano, za razumevanje posamezne določbe pogosto ne zadošča razlaga zgolj sporne določbe, temveč je treba upoštevati tudi kontekst celotne ureditve posameznega instituta (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007, točka 30). Če je za posamezno področje predpisan posebni postopek, ravna organ najprej po posebnem postopku lex specialis, dopolnilno pa uporablja še splošni postopek lex generalis. Namen subsidiarne uporabe predpisa je izogibanje nastankom pravnih praznin, ker velja domneva, da je zakon popoln. Nedopustno je, da tožena stranka razsodi o glavni stvari in delnih zamudnih obrestih, glede preostalih stranskih dajatev, to je preostalih zakonitih zamudnih obrestih pa „zaradi nepristojnosti“ napoti tožečo stranko na civilno pravdo. Tožeča stranka je dolžna s svojo odločitvijo vzpostaviti takšno stanje, da potrošnik ni oškodovan. Glede na funkcijo zakonitih zamudnih obresti, je tožena stranka tožeči stranki prisodila manj, kot ji v skladu z pozitivno zakonodajo pripada. Nedopustno z namenom Direktive 1999/44/ES in ZVPot je, da tožena stranka tožečo stranko kot potrošnico po dolgotrajnem inšpekcijskem postopku odpravi z devalviranim zneskom kupnine in upnico napoti, da pravico do zakonitih zamudnih obresti od dosojene ji kupnine išče v pravdnem postopku. Prvenstveni namen ZVPot je hitro in učinkovito varstvo potrošnikov s strani oblastnega organa, kakor tudi v izogib civilnim pravdnim postopkom, ki bi ga moral potrošnik sprožiti proti prodajalcu, v kolikor ne bi zakonodajalec sprejel navedenega zakona, ki mora slediti smernicam navedene evropske direktive. Ti civilni postopki pa bi bili spori male vrednosti, kar pomeni, da potrošnik praviloma zaradi stroškov in napora ne bi vložil tožbe. Prodajalec kljub dokončni odločbi vse do danes še ni vrnil glavnice kupnine in glavnice delno priznanih obresti, kakor tudi ne zakonitih zamudnih obresti. Tožeča stranka, kot prizadeti potrošnik, sodišče naproša, da v skladu z namenom ZVPot prednostno reši predmeten upravni spor in odloči po javni glavni obravnavi. Predlaga odpravo dopolnilne odločbe in odločbe Ministrstva za gospodarstvo in da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka podaja še dva podredna zahtevka.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v upravnem postopku sprožila sistem javno-pravnega varstva njene zakonske pravice kot potrošnice iz 41. člena ZVPot (v zvezi z 1. odstavkom 1. člena ZVPot in 72.a členom ZVPot). Zakonske pravice spadajo v okvir določila 23. člena Ustave, kar pomeni, da je treba tudi pravice potrošnika iz ZVPot interpretirati z metodami, ki se v sodni praksi uporabljajo za zakonske in ustavne pravice in med temi je tudi metoda, po kateri je treba določbe o pravicah razlagati tako, da so le-te učinkovito zavarovane pred organi in sodišči, pri čemer pa niti upravni organ niti sodišče ne smeta iti mimo jasnega jezikovnega pomena pravne določbe. Določilo 10. odstavka 1. člena ZVPot pravi, da pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih. Ta določba kar sama po sebi ne pomeni – tudi zaradi nujnosti učinkovitega varstva pravic potrošnikov - vzpostavitve delitve pristojnosti med upravnimi organi in pravdnim sodiščem glede na obseg ali vrsto zahtevka; odločilno namreč je, ali to razmejitev pristojnosti jasno vzpostavlja konkretna določba za posamezno vrsto zahtevka po ZVPot ali pa je treba oziroma je možno za razmejitev pristojnosti upravnih organov in pravdnega sodišča manj jasne določbe ZVPot razlagati s pomočjo standardnih metod razlage predpisov. Da je omenjena metoda po zagotavljanju učinkovitosti pravic potrošnikov pravno relevantna pri razlagi določb ZVPot, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1564/2006 z dne 8. 7. 2010, ko je ob zagovarjanju potrebe po zagotavljanju učinkovitosti varstva pravic potrošnikov kot šibkejših strank Vrhovno sodišče navedlo – v primeru, ko ni spora o obstoju napake - da „71. člen ZVPot-UpB1 omogoča potrošniku, da se v primerih, ki jih določa zakon, sam odloči, na kakšen način bo uveljavljal svoje pravice, torej po sodni poti ali po navedeni določbi s pomočjo inšpektorja“ /.../ S to metodo razlage in z metodo razlage od večjega na manjše je Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi odločilo, ker določbe ZVPot veljajo za celotni izdelek oziroma storitev, morajo veljati tudi za del izdelka oziroma storitve oziroma za vrnitev dela plačila. Tudi logična metoda je Vrhovno sodišče vodila k sklepu, „zakaj bi moral potrošnik za manjši znesek uveljavljati svoje zahtevke le po praviloma dražji sodni poti, med tem ko bi za večje zneske imel možnost te zahtevke uveljavljati (tudi) po upravni poti“. Vendar v zadevi X Ips 11564/2006 ni šlo za uporabo določila 1. odstavka 41. člena ZVPot v zvezi z 72.a členom ZVPot, kot gre v obravnavanem sporu, ampak je šlo za uporabo določila 2. alineje 1. odstavka 38. člena v zvezi z 71. členom ZVPot-UPB1. Zato je z uveljavljenimi metodami razlage predpisov, ob upoštevanju omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča, treba najti pravo razlago določilu 1. odstavka 41. člena ZVPot (v zvezi z 72.a členom ZVPot), ki pravi, „če podjetje /.../ pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z /predplačilom.../ in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, je dolžno potrošniku ob dobavi ali izvedbi storitve obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece.“ Sodišče ugotavlja, da je besedilo te zakonske določbe dokaj jasno, saj ureja tek obresti za situacijo, ko podjetje dobavi ali opravi storitev po prejemu predplačila, ne pa situacije, ko podjetje ne dobavi blaga oziroma ne opravi storitve. Vendar se določilo 41. člena ZVPot ne uporablja samo pred upravnimi organi (na podlagi 72.a člena ZVPot), ampak tudi v pravdnem postopku, kar pomeni, da določbo 41. člena ZVPot dopolnjujejo tudi splošna pravila obligacijskega prava (4. odstavek 37. člena ZVPot). Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da se obresti po 41. členu ZVPot plačujejo zaradi tega, „da se prepreči, da bi kupec z izsiljenim vnaprejšnim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca oziroma mu omogoča odmeno za prodajalčevo uporabo njegovega denarja v času, ko čaka na izročitev kupljenega blaga“ (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1570/99 z dne 24. 1. 2001). Iz tega bi bilo mogoče izpeljati interpretativni sklep, če pravila splošnega obligacijskega prava dopolnjujejo določbo 1. odstavka 41. člena ZVPot pred pravdnim sodiščem, potem je možno šteti, da splošna pravila obligacijskega prava dopolnjujejo določilo 1. odstavka 41. člena ZVPot tudi v primeru, ko določbo 1. odstavka 41. člena uporabi upravni organ v upravnem postopku, kajti izključitev pravil obligacijskega prava v primeru uporabe 1. odstavka 41. člena ZVPot pred upravnim organom bi morala biti izrecno predpisana, da bi jo bilo mogoče uporabiti (4. odstavek 37. člena ZVPot). Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (Uradni list EU, L 171, 7. 7. 1999) za obravnavani primer ni pravno relevantna, ker v obravnavanem sporu ne gre za t.i. čezmejni element, poleg tega pa tudi ne glede na to okoliščino, omenjena direktiva nima izrecnih določb o problematiki, ki je predmet tega spora.

Upoštevajoč nastavek zgornje interpretacije pa sodišče ugotavlja, da mora tožbi ugoditi ne zaradi napačne uporabe materialnega prava, ampak že zaradi tega, ker med strankama ni sporno, da dne 19. 12. 2007 blago ni bilo dobavljeno oziroma storitev ni bila opravljena, tožeča stranka je celo navedla, da je na prepričevanje prizadete stranke dne 19. 2. 2007 pristala, da bo prizadeta stranka dobavila blago brez napake naknadno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, kdaj je bilo blago dobavljeno v smislu 1. odstavka 41. člena ZVPot oziroma ali je sploh bilo dobavljeno, zato tudi ni mogla teka obresti določiti do dne 19. 12. 2007. Poleg tega bi tožena stranka morala obdobje, ko tečejo obresti, določiti v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, kajti v izreku je treba odločiti o vseh zahtevkih stranke (1. odstavek 213. člena ZUP). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani prvostopenjski akt odpravilo, odpravilo pa je tudi drugostopenjski akt, ker z njim ni bilo odločeno le o zavrnitvi pritožbe (3. odstavek 64. člena ZUS-1), ampak tudi o stroških strank glede na njun uspeh, in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (2 in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je organ vezan na pravno mnenje sodišča, ki zadeva materialno pravo in vodenje postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenko, ki je odvetnica. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.