Jedro

Dnevnice so sicer namenjene bivanju in prehrani za čas odsotnosti z doma, glede na to, da jih toženec ne porabi v celoti, pa jih je sodišče pravilno upoštevalo pri ugotavljanju njegovih preživninskih zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, mladoletna otroka zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, stike med otrokoma in očetom določilo vsak drugi vikend od petka do nedelje, štirinajst dni v času poletnih počitnic in sedem dni v času zimskih počitnic, dovolilo objektivno spremembo tožbe, tožencu naložilo plačevanje preživnine v višini 200,00 EUR za vsakega otroka, tj. skupno 400,00 EUR, od 11. 06. 2009 dalje, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Proti odločitvi o določitvi preživnine je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določeno preživnino zniža, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po toženčevem mnenju obstaja neskladje med listinami, zapisniki in poizvedbah pri banki o toženčevih mesečnih prihodkih ter med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in sicer da naj bi toženec prejemal neto plačo v višini med 630,00 in 675,00 EUR in dnevnice v višini 600,00 do 800,00 EUR mesečno. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja se kaže v tem, da je prvostopenjsko sodišče pri izračunu mesečnih stanovanjskih stroškov in stroškov zavarovanja za stanovanjsko hišo, ki odpadejo na vsakega mladoletnega otroka, upoštevalo oba mladoletna otroka, tožnico, njenega sedanjega partnerja in babico, prezrlo pa je dejstvo, da na istem naslovu deluje tudi tožničino podjetje, na katerega se pravzaprav glasijo računi za vse te stroške. Sodišče je tudi sledilo navedbam tožnice o njeni mesečni plači in da si jo »izplačuje na roke«, ni pa pridobilo podatkov od banke, kakor je to storilo za toženca. Glede slednjega je štelo, da dnevnice predstavljajo mesečne dohodke, vendar jih toženec porabi za bivanje in prehrano v tujini, čemur so v osnovi tudi namenjene. Posledica nevpogleda na tožničin bančni račun, iz katerega bi se videlo, da še ima dodatna sredstva in prištevanje toženčevih dnevnic k plači je pripeljalo sodišče prve stopnje do zmotnega zaključka o prispevni sposobnosti preživninskih zavezancev. Po mnenju toženca je namreč prispevna sposobnost tožnice še mnogo višja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanj je bilo tudi materialno pravo – 129. člen ZZZDR (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih-UPB1 s spremembami in dopolnitvami, Ur.l. RS, št. 69/2004) kot podlaga za določitev preživnine – zmotno uporabljeno.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi nedoločnosti, nerazumljivosti ali protislovnosti izreka, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma če obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Nobeden od teh razlogov v obravnavani odločbi ni podan. Če pritožnik meni, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih relevantnih navedb, bi moral uveljavljati pritožbeni razlog iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katerega pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Tudi za pritožbeni razlog iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP velja enako, zato mora stranka, ki se nanj sklicuje, konkretizirano navesti, v čem je nasprotje med listinami in zapisniki ter tem, kar se navaja v razlogih sodbe o njihovi vsebini. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo toženčevo izpovedbo z zapisnika o glavni obravnavi o višini plače med 630,00 in 657,00 EUR mesečno in dnevnicami med 600,00 do 800,00 EUR. Ostale navedbe glede razloga protispisnosti pa so po prepričanju sodišča preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Za uveljavljanje tega razloga namreč ne zadostuje že gola ponovitev zakonskega besedila.

6. Toženec je s pritožbo izpodbijal dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča glede deleža stroškov preživljanja v delu, ki odpade na posameznega mladoletnega otroka iz naslova stroškov zavarovanja hiše in stanovanjskih stroškov. Toženec namreč navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da poleg petih oseb (dva mladoletna otroka, tožnica in njen novi partner ter babica) na tem naslovu posluje še tožničino podjetje, na katerega se tudi glasijo vsi ti računi. Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da stroški zavarovanja in stanovanjski stroški niso potrebni in priznani mesečni stroški zgolj zaradi dejstva, da se glasijo na firmo. Dejstvo, da se račun glasi na firmo v ničemer ne spreminja tega, da stanovanjski stroški in stroški zavarovanja sodijo med priznane in potrebne stroške družine. Že v postopku na prvi stopnji ni bil sporen poslovni naslov podjetja, zato je neutemeljeno opozorilo o pritožbi na neuporabo oficialne maksime, ki sodišču omogoča pridobivanje podatkov ne glede na navedbe in ponujene dokazne predloge s strani pravdnih strank.

7. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah pravdnih strank. Pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje »ukvarjalo« s toženčevim premoženjskim stanjem in zato tudi pridobilo podatke od banke po uradni dolžnosti, pri tožnici pa tega ni storilo, kar naj bi vplivalo na nepravilno ugotovitev glede pridobitnih sposobnosti pravdnih strank, so neutemeljeni. Iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da takšne poizvedbe sodišče naredilo zaradi ugotavljanja toženčevega premoženjskega stanja (prihrankov), glede katerega je svojo izpovedbo spreminjal (najprej, da jih je porabil, nato dal za novo streho, imena oseb, katerim je denar dal, se ni spomnil, nato naj bi jih porabil za stanovanje, nazadnje pa, da jih ima kar doma), premoženjsko stanje pa je eden od kriterijev iz 129. člena ZZZDR za določanje preživnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožničina mesečna plača občutno višja od toženčeve (tožnica zasluži približno 2.870,00 EUR, toženec pa med 630,00 in 972,00 EUR, poleg tega pa prejema še dnevnice v višini približno 1.000,00 EUR na mesec). Strinjati se je mogoče z načelnim stališčem toženca, da so dnevnice namenjene bivanju in prehrani za čas odsotnosti z doma, vendar ni mogoče mimo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedbe toženca ugotovilo, da dnevnic ne porabi v celoti, zato drugostopenjsko sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je mogoče tudi te prejemke upoštevati v okviru materialnih zmožnosti preživninskega zavezanca. Iz enakega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da ob upoštevanju neto plače in določeni preživninski obveznosti tožencu ne ostane niti za preživetje. Toženčevo premoženjsko stanje je nedvomno ugodnejše, kot zatrjuje, saj ima po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča doma shranjena znatna denarna sredstva. Za trditev, da je denarna sredstva porabil za nakup stanovanja, pa ni predložil nobenega dokaza. V skladu z 212. členom ZPP je na njem trditveno in dokazno breme glede dejstev in dokazov, na katere opira svoje ugovore. Ob upoštevanju navedenega in dejstva, da znašajo potrebni stroški preživljanja vsakega od otrok 458,00 EUR mesečno (glede stroškov preživljanja s katerimi skuša tožnica ohranjati višji življenjski standard otrok, je prvostopenjsko sodišče odločilo, da naj jih krije tožnica sama) in dejstva, da je na tožnici glavnina skrbi in varstva otrok (toženec, ki živi v oddaljenem kraju, ima stike le vsak drugi vikend ter dva tedna med poletnimi in teden med zimskimi počitnicami), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan kriti potrebne preživninske stroške vsakega od otrok v višini po 200,00 EUR mesečno (43,66 %). Tako določena preživnina zagotavlja vrednostno sorazmerje med dejavniki iz 129. člena ZZZDR.

8. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi ni drugih kršitev, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Glede pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).