Jedro

Ker je tožnica s toženko sklenila (prvo) pogodbo o zaposlitvi dne 28. 2. 2014, torej že po uveljavitvi ZDR-1, je tako upravičena do dodatka za delovno dobo na podlagi določil 129. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 3. 2014 do 31. 12. 2017 obračunati razliko v plači v višini dodatka za delovno dobo v mesečnih bruto zneskih, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati stroške postopka v višini 519,30 EUR na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna na račun sodnih taks sodišča prve stopnje plačati 110,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožuje toženka.

4. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je skladno s 129. členom ZDR-1 dodatek za delovno dobo le pravica, ki pripada delavcu, in nič drugega. Tožnica je s podpisom pogodbe o zaposlitvi pristala na vsebino sklenjene pogodbe, vključno s kolektivno pogodbo, za katero pogodba o zaposlitvi določa, da se med strankama uporablja. Tožnica je bila tako že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi seznanjena z dejstvom, da v pogodbi o zaposlitvi navedena Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v RS ne vsebuje nobenih določb, ki bi se nanašale na dodatek za delovno dobo. Zato toženka dodatka za delovno dobo ni plačevala, saj za to ni bilo nobene pravne podlage. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica že zaposlena, preden se je zaposlila pri toženki, pri čemer je bila med obema zaposlitvama celo brez zaposlitve, ne daje podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku po 222. členu ZDR-1. Tožnica je bila v času uveljavitve ZDR-1 brez zaposlitve in zato tudi brez pravice do dodatka na delovno dobo. Nadalje navaja, da je sodišče odločitev utemeljevalo s sklicevanjem na obstoječo sodno prakso, pri tem pa ni navedlo niti enega judikata. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaključuje, da je sodišče nekritično sledilo zahtevku tožnice, zlasti glede višine zahtevka, to je 0,5 % osnove in celotne delovne dobe, kar pa se ne sklada z izpovedjo priče A.A. 5. Zoper sklep pa se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče v izpodbijanem sklepu navedeno obveznost plačila sodne takse toženki naložiti že s sodbo. Nadalje navaja, da sodba še ni pravnomočna, zato za z izpodbijanim sklepom naloženo obveznost še ni pravne podlage. Izpodbijani sklep je torej najmanj preuranjen.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da sta odločitvi sodišča prve stopnje materialno pravno pravilni.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati vtoževani dodatek za delovno dobo, ki ga toženka tožnici v času delovnega razmerja ni plačevala. Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da za plačilo tega dodatka ni bilo pravne podlage. Pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na 222. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki je veljal v času, ko je tožnica s toženko sklenila prvo pogodbo o zaposlitvi (navedeno določilo je bilo iz zakona črtano ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika – Ur. l. RS, št. 33/2016). Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do vtoževanega dodatka za delovno dobo, kljub temu pravilna.

9. ZDR-1 je v 222. členu določal, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Navedeno določilo je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1 (ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 1152).

10. Ker je tožnica s toženko sklenila (prvo) pogodbo o zaposlitvi dne 28. 2. 2014, torej že po uveljavitvi ZDR-1, je tako upravičena do dodatka za delovno dobo na podlagi določil 129. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Gre za dodatek, ki je stalen in obvezen ter je zakonsko določen del plače. ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina tega dodatka in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo, kot si to zmotno razlaga pritožba. V tem primeru mora delodajalec višino dodatka (odstotek dodatka in obdobje, za katerega se dodatek obračuna) določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu. Pri tem mora upoštevati višino, kot jo določajo primerljive kolektivne pogodbe (ZDR-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 774 in 775; in ZDR-1 z uvodnimi pojasnili, Uradni list, Ljubljana 2020, str.67). Stališče, da je v primeru, če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah, je zavzeto tudi v sodni praksi (sklep VS RS VIII Ips 191/2018).

11. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se za urejanje njunih medsebojnih pravic in obveznosti uporabljajo določila Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994 in nasl.). Ker ta kolektivna pogodba ne vsebuje določil o višini dodatka za delovno dobo in ker toženka višine dodatka za delovno dobo ni določila v nobenem internem aktu niti kako drugače, je skladno z navedenimi stališči teorije in sodne prakse treba izhajati iz ureditve te pravice v drugih kolektivnih pogodbah. Večina v vtoževanem obdobju veljavnih kolektivnih pogodb pa je določala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, kot ga je tožnica vtoževala in kot ji ga je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo.

12. Zgolj dejstvo, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na sodno prakso, pri tem pa konkretno ne navede nobenega judikata, ne predstavlja v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki bi terjala predlagano razveljavitev izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13. Pritožbeni očitek, da se odločitev sodišča prve stopnje ne sklada z izpovedbo priče A.A., pa ni konkretiziran, saj pritožba ne navede, s katerim delom izpovedbe naj odločitev ne bi bila skladna. Poleg tega ta očitek tudi ni razumljiv, saj toženka nikoli ni zatrjevala, da bi tožnici obračunavala in plačevala vtoževani dodatek (obračun in plačilo tega dodatka ne izhaja niti iz izvedenih dokazov), prav tako pa toženka ni zatrjevala, da bi določila višino tega dodatka. Nenazadnje toženka v pritožbi vztraja, da za plačilo dodatka za delovno dobo ni bilo nobene pravne podlage.

14. Ostalih pritožbenih navedb zoper izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te niso bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, je posledično pravilen tudi izpodbijani sklep, s katerim je toženki naloženo plačilo sodne takse. Taksna obveznost v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.). Tožnica je po prejemu izpodbijane sodbe in plačilnega naloga za plačilo sodne takse podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki mu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 6. 2021 v celoti ugodilo. Skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZPP mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke (enako določa tudi drugi odstavek 15. člena ZST-1). Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženki pravilno naložilo plačilo sodne takse, katere plačila je bila tožnica, ki je v postopku uspela, oproščena. Upoštevaje navedeno določilo 3. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo biti toženki plačilo sodne takse naloženo že z izpodbijano sodbo, saj takrat taksna obveznost sploh še ni nastala. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je izpodbijani sklep preuranjen, ker sodba še ni pravnomočna (ta pritožbena navedba je tudi v nasprotju s prejšnjo pritožbeno navedbo, da bi moralo biti toženki plačilo sodne takse naloženo že z izpodbijano sodbo). Skladno z že navedenimi določili ZST-1 in ZPP je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep po vročitvi izpodbijane sodbe in po izvedenem postopku v zvezi s tožničinim predlogom za oprostitev plačila sodnih taks.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker toženka s pritožbama ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

18. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).