Jedro

V postopku denacionalizacije sicer stranka lahko razširja in dopolnjuje zahtevek v smislu premoženja, ki je predmet denacionalizacije, vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan, to je do poteka zakonitega roka iz 64. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.2.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Tržič z dne 19.11.2003, s katero je bila zavrnjena zahteva B.B. z dne 20.4.1996 za vračilo parc. št... k.o. ... in zahteva A.A. z dne 19.4.1996 za vračilo parc. št.... vse k.o. ... (1. točka izreka) ter odločila, da vsaka stranka v postopku nosi svoje stroške sama (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica sporno vlogo z dne 19.4.1996 vložila po tem, ko jo je prvostopni upravni organ z dopisom dne 3.1.1996 pozval na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo, ki jo je vložila dne 21.4.1992. V tej zahtevi je tožnica opredelila premoženje, ki ga zahteva v denacionalizacijskem postopku in zahtevala vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov v naravi v last in posest, za del zemljišč, zlasti del parcele št..., ki je pozidana z novim naseljem montažnih hiš in za morebitna druga pozidana zemljišča, pa odškodnino. Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo z dne 19.11.2003 zavrnil zahtevo tožnice po vrnitvi v tem postopku spornih parcel kot prepozno. V izpodbijani dopolnilni odločbi je ugotovil, da je vlagateljica zahtevala vračilo nepremičnin, ki so bile podržavljene z odločbo OLO z dne 17.9.1948, ter navedla podržavljena zemljišča. Očitno je iz previdnosti prvostopni organ pregledal status vseh zahtevanih parcel, kljub temu, da je bila zahteva z dne 19.4.1996 prepozna in jo je kot tako zavrnil. S takšno odločitvijo se je tožena stranka strinjala in je po presoji sodišča njena odločitev pravilna in zakonita. Pravilna je ugotovitev upravnega organa, da je tožnica v vlogi z dne 19.4.1996 zahtevala še dodatno premoženje, katerega denacionalizacijo prej ni uveljavljala. Torej v tem delu ne gre za dopolnitev pravočasno vložene zahteve, kot zatrjuje tožnica, ampak za novo zahtevo, ki je bila vložena po preteku prekluzivnega roka (64. člen ZDen).

V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da z vlogo dne 19.4.1996 ni zahtevala nobenega dodatnega premoženja, glede katerega denacionalizacije ni uveljavljala že znotraj prekluzivnega roka. Pri vlogi z dne 19.4.1996 ni šlo za novo zahtevo za denacionalizacijo, pač pa zgolj za dopolnitev, specifikacijo sicer pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo. To pomeni, da je pravočasno uveljavljala denacionalizacijo glede vseh zemljišč, ki so ji bila podržavljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 62. člena ZDen, ki predpisujejo podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo in listine, ki ji morajo biti priložene ter na 1. odstavek 64. člena ZDen, v katerem je določen rok za vlaganje zahtev. Postopek za denacionalizacijo se začne in vodi po volji in na zahtevo stranke ter v okviru njenega materialnega zahtevka. Zato je pristojni organ na zahtevek vezan in mora ravnati po njem. V obravnavani zadevi izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, da je zahteva za denacionalizacijo (vložena 21.4.1992) glede premoženja določno opredeljena in se glede na vsebovane podatke o premoženju (1. odstavek 62. člena ZDen) ne nanaša na premoženje, ki ga je tožnica zahtevala z vlogo dne 19.4.1996. To pomeni, da v zadevi ne gre za nepopolno zahtevo za denacionalizacijo, če tožnica ni zahtevala denacionalizacije vsega podržavljenega premoženja. Zato za pritožbena zatrjevanja, da je bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin pravočasna in da je šlo le za dopolnjevanje pravočasno vložene zahteve, v listinah in podatkih upravnih spisov ni podlage. V postopku denacionalizacije sicer stranka lahko razširja in dopolnjuje zahtevek v smislu premoženja, ki je predmet denacionalizacije, vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan, to je do poteka zakonitega roka iz 64. člena ZDen. Ker je morala biti po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen zahteva za denacionalizacijo, da bi bila pravočasna, vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi ZDen (to je za fizične osebe do izteka 7.12.1993), je tožnica z vlogo dne 19.4.1996 navedeni materialni, prekluzivni rok zamudila; po izteku tega roka pa denacionalizacijskih upravičenj po ZDen ni več mogoče uveljavljati.

Upoštevajoč navedeno, pritožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.