Jedro

ZDR-1 v drugem in tretjem odstavku 136. člena ureja pobot izplačila plače in določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila plače, delavec pa ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. To pomeni, da delavec lahko poda pisno soglasje za pobot izplačila šele po tem, ko je nastala terjatev delodajalca do delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.927,21 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneskov in datumov, od katerih tečejo obresti, kot so navedeni v I. točki izreka sodbe; obračunati 124,68 EUR bruto iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011, od bruto zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in nato tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka); obračunati 763,06 EUR bruto iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, plačati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, kar je tožnik zahteval več je zavrnilo (III. točka izreka); obračunati 783,66 EUR bruto iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013, od bruto zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, kar zahteva tožnik več je zavrnilo (IV. točka izreka); obračunati od bruto zneska 197,29 EUR iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014 akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, kar je zahteval tožnik več je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.313,76 EUR in plačati sodno takso v višini 250,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker je tožena stranka dokazala, da je tožniku za sporno obdobje del plače, ki ne posega v minimalno plačo, zadržala oziroma odtegovala pri mesečni plači, ob tožnikovem izrecnem soglasju in v dogovoru z njim. Navedeno izhaja iz zapisnika z dne 25. 4. 2013 (priloga B1) in dopisa tožnika "molba", iz katerega jasno izhaja, da se je tožnik sam skliceval na dogovor, da se mu zadrži drugi del plače do zaključka primera v Angliji. Ker sodišče ni upoštevalo ključne dokazne listine, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339/2 člena ZPP in je sodba pomanjkljiva, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Odločitev sodišča je pristranska, ker sodišče namenoma ni upoštevalo in se ni opredelilo do dokazov, ki so v korist tožene stranke. Sodišče je v sodbi zapisalo, da ni upoštevalo navedb in predlaganih dokazov tožene stranke, podanih na naroku 15. 6. 2016, ker sodišče toženi stranki ni določilo roka za odgovor na vlogo tožeče stranke. Takšna obrazložitev je pravno zmotna, neutemeljena in nedopustna. Ne glede na to, ali je sodišče izrecno dodelilo stranki rok za odgovor, ima ta že na podlagi načela kontradiktornosti možnost in pravico opredeliti se do novih navedb in novih dejstev, ki jih nasprotna stranka navaja v postopku. Načelo kontradiktornosti pomeni pravico strank, da v postopku navajajo dejstva in predlagajo dokaze, ter se izjasnijo o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Zlati to velja za kršitev v delovnih sporih, kjer je potrebno upoštevati tudi preiskovalno načelo po 34. členu ZDSS-1. Iz tožnikove prošnje (molbe), ki je ključen in odločilen dokaz v tem postopku, jasno izhaja, da je obstajal dogovor med tožnikom in toženo stranko o zadržanju dela plače (nad 523,00 EUR). Tožnik je le za september in nadaljnje mesece predlagal, da se dogovor ne upošteva več. Iz zapisnika jasno izhaja, da se je tožnik na sestanku dne 25. 4. 2013 zavezal, da bo poravnal nastalo škodo in dovoljuje, da mu delodajalec zadrži del plače po 136. členu ZDR. Da je bilo na sestanku tako dogovorjeno, kot je bilo zapisano, so potrdile priče A.A., B.B. in C.C.. Tožnik je izpovedal, da se je na sestanku strinjal, da se mu izplačuje minimalna plača, ostalo pa zadrži. Tožnik je bil zaradi obravnavanega spornega dogodka (najden je bil bel prah na njegovem vozilu) dejansko v Angliji zaprt kar 6 mesecev, kar kaže, da je bila tožniku dokazana krivda. Če bi bil tožnik res oproščen vsakršne krivde, bi verjetno tudi terjal odškodnino za mesece pripora oziroma zapora in tudi s tem dokazoval nekrivdo. Zato je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka samovoljno in nezakonito zadržala del tožnikove plače, neutemeljena in napačna. Sodišče v tej zvezi ni le nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ampak ni upoštevalo v dokaznem postopku jasno ugotovljenih dejstev - zlasti izpoved tožnika, da je priznal obstoj dogovora o zadržanju drugega dela plače nad minimalno plačo in tožnikovo lastnoročno napisano prošnjo, iz katere prav tako izhaja priznanje obstoja dogovora o zadržanju drugega dela plače nad minimalno. Tudi odločitev sodišča v zvezi z regresom je neprepričljiva, nepravilna in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče ni upoštevalo dokaznih listin, ki jih je predložila tožena stranka in je odločilo v nasprotju z izpovedbami prič, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (15. točke 339/2 člena ZPP). Iz pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je bila pri toženi stranki dogovorjena neto plača. Dogovorjeno je bilo, da neto plača vključuje osnovno plačo z dodatki, stroške po pogodbi (prevoz, dnevnica) in tudi regres. Na podlagi mesečnih poročil o prevoženih kilometrih in delovnih vikendih je nato računovodkinja A.A. izračuna neto znesek dogovorjenega plačila, ki gre vozniku na njegov račun. Tožena stranka je sodišču predložila tudi Pravilnik o notranji kontroli družbe, ki je interni splošni akt delodajalca, s katerim razpolagajo vsi zaposleni in z njim je bil seznanjen tudi tožnik. Sodišče pa v svoji obrazložitvi niti ne omeni pravilnika, ki v 32. členu izrecno določa, da je delodajalec za opravljeno delo voznika dolžan delavcu plačati plačo, glede na vnaprej določene delovne rezultate, normalne delovne pogoje za polni delovni čas, 0,12 EUR za prevožen kilometer, pri čemer je v plačilo vključen tudi letni regres. Tožena stranka je navedeno dokazala s predložitvijo izjave tožnika, da je seznanjen in da se strinja s pravilnikom in da je v plačo vključen tudi letni regres. Kljub temu pa je sodišče zaključilo, da iz nobene od predloženih listin, niti iz pogodbe o zaposlitvi niti kakšnega drugega dogovora, ne izhaja, da bi se stranki med seboj dogovorili za plačilo regresa na drug način, kot je določen v zakonu. Zato bi sodišče moralo upoštevati pravilnik o notranji kontroli, ki je določil način izplačila regresa. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je bila tožena stranka na naroku prisotna, prav tako pooblaščenka, ki je imela možnost ugovarjati pravilnosti zapisnika. Ker je tožena stranka zapisnik brez pripomb podpisala, se je očitno z zapisnikom o naroku tudi strinjala. Tožena stranka je bila z novimi navedbami, podanimi na naroku 15. 6. 2016, prekludirana in jih sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Tožena stranka je imela vse možnosti podati navedbe pravočasno, sicer pa je tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka tožniku v nasprotju s 136. členom ZDR oziroma ZDR-1 zadržala in pobotala del izplačila, pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339/2 člena ZPP, ker se ni opredelilo do ključnega dokaza, iz katerega jasno izhaja, da se je tožnik strinjal, da mu tožena stranka zadrži del plače, do zaključka njegovega primera v Angliji. Bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge stranke oceni, pretehta njihovo relevantnost, glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Dopis tožnika "molba" ni bistven za odločitev v sporni zadevi. Tožnik je priznal, da je zapisnik z dne 25. 4. 2013 podpisal, vendar je hkrati trdil, da mu je tožena stranka neutemeljeno izplačevala manjšo plačo od dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, saj mu ni bila dokazana odškodninska odgovornost za nastalo škodo oziroma tožena stranka sploh ni trdila in dokazovala, da ji je nastala škoda.

7. Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali zapisnik, ki je bil sestavljen dne 25. 4. 2013, predstavlja pisno soglasje tožnika in s tem veljavno pravno podlago, da je tožena stranka tožniku upravičeno zadržala del plače. V zapisniku z dne 25. 4. 2013 je tožena stranka zapisala, da je namen sestanka ugotoviti povezave z dogodkom, za katerega je carinska uprava v D. zbirala podatke o najdenem belem prahu na tovornjaku in da krivda tožniku ni dokazana. Stranki sta se dogovorili, da tožnik poravna vse stroške in da dovoljuje, da mu delodajalec skladno s 136. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) stroške poračuna z njegovo plačo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da terjatev, ki naj bi jo imela tožena stranka do tožnika in ki bi jo, v skladu s 136. členom ZDR-1, poračunala s plačo tožnika, iz zapisnika ni razvidna. Ker ob podpisu zapisnika ni bila znana škoda, ki bi jo naj tožnik povzročil toženi stranki, torej ob podpisu zapisnika še ni obstajala terjatev tožene stranke, le-ta ni bila upravičena zadržati del tožnikove plače za poplačilo morebitne bodoče terjatve. ZDR-1 v drugem in tretjem odstavku 136. člena ureja pobot izplačila plače in določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila plače, delavec pa ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. To pomeni, da delavec lahko poda pisno soglasje za pobot izplačila šele po tem, ko je nastala terjatev delodajalca do delavca.

8. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da so organi pregona v Veliki Britaniji še raziskovali tožnikovo krivdo in da v času podpisa zapisnika ni bila ugotovljena škoda, ki bi naj zaradi ravnanja tožnika nastala toženi stranki, torej da terjatev ni bila izkazana, pravilen in zato, v konkretnem primeru ni bilo mogoče pobotati bodoče terjatve tožene stranke s plačo tožnika na podlagi 136. člena ZDR-1. 9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o prekluziji (286. člen ZPP), s katero smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe omogočene strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, ki jih je tožena stranka podala na naroku dne 15. 6. 2016 in z njimi povezanih dokazov, ki so bili predloženi na istem naroku, ker je ocenilo, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj novih navedb in novih dokazov ni predložila že do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sklicevanje sodišča, da je tožena stranka z navedbami in predloženimi dokazi, s katerimi naj bi odgovorila na vlogo tožnika z dne 20. 5. 2016, prekludirana, ker ji sodišče ni podelilo roka, je sicer napačno, vendar je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo predlagane dokaze kot prepozne, kljub temu pravilna. Tožena stranka z navedbami na naroku dne 15. 6. 2016 in predloženimi dokazi ni zgolj odgovarjala na navedbe tožnika v III. pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2016, temveč je širila trditveno podlago, zato sodišče prve stopnje navedb in dokazov tožene stranke pravilno ni upoštevalo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, kar mu tožena stranka očita v pritožbi.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka (15. točka 339/2 ZPP), ker naj bi obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah prič in listinah, ki jih je predložila tožena stranka in temi izpovedbami oziroma listinami. Sodišče je pravilno povzelo izpoved priče A.A., da je bil v dogovorjenem znesku 0,12 EUR za prevoženi kilometer vštet tudi regres za letni dopust, vendar pa je zaključilo, da pa mora tožena stranka dokazati, da je regres tudi izplačala in v kakšni višini. Četudi je imela tožena stranka v Pravilniku o notranji kontroli določeno, da je za opravljanje dela voznika delodajalec dolžan delavcu plačati, glede na vnaprej določene predvidene delovne rezultate, normalne delovne pogoje za poln delovni čas 0,12 EUR za prevoženi kilometer in je v plačilo vključen tudi regres za letni dopust, to še ne pomeni, da je tožniku pravilno obračunala in izplačala regres za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pri čemer se je oprlo na določbo 131. člena ZDR (ZDR-1), ki določa le najnižji znesek regresa za letni dopust ter na drugi odstavek 7. člena ZDR (oziroma drugi odstavek 9. člena ZDR-1), ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše. To v konkretni zadevi pomeni, da se glede višine regresa za letni dopust lahko uporabijo določbe kolektivne pogodbe oziroma splošnih aktov (pravilnika tožene stranke), vendar le, če je višina regresa za letni dopust višja od višine, določene v 131. členu ZDR (ZDR - 1). Tožena stranka bi se torej lahko sklicevala na ureditev v pravilniku o notranji kontroli le, če bi dokazala, da je tožniku regres izplačala v zakonsko določenem roku (1. julija tekočega leta) in to v znesku, ki je višji kot ga določa zakon. Navedenega pa tožena stranka ni dokazala, čeprav je v pravilniku, na katerega se sklicuje tožena stranka, sama določila, da mora biti regres prikazan na plačilni listi enkrat letno (tretji odstavek 32. člena).

11. V skladu z drugim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišče opredeliti se le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

12. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 154. v zvezi s 165. členom ZPP.