Jedro

Izhodišče sodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora izhajati iz ugotovitve prenehanja potreb po delu, ki ga je delavec dejansko opravljal v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in ne morda prenehanja potreb po opravljanju drugih del, ki pa jih delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti ni (več) opravljal, še zlasti če zanj ob upoštevanju omejitev zaradi njegove invalidnosti niso bila ustrezna.

Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi njegove nezmožnosti za opravljanje dolgoletnega dela na maskah in pokrovih, kot želi prikazati pritožba, temveč je iz razlogov na strani tožene stranke njegovo delo sestavljanja sestavnih delov postalo nepotrebno, saj je bilo razdeljeno na druge delavce.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 2. 2021, ki jo je tožena stranka podala tožniku 3. 3. 2021; za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo dne 30. 9. 2021 na podlagi podane odpovedi, ampak še traja tudi od 30. 9. 2021 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka I/1 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za reintegracijo, za plačilo reparacije za čas od 30. 9. 2021 dalje, kot je razvidno iz izreka sodbe (točka I/2 izreka), ter za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 30. 9. 2021 dalje (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (točka I/4 izreka) in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov ter kršitev ustavnih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je prenehanje potrebe po delu neutemeljeno zamejilo na obdobje od 1. 1. 2020 oziroma na delo, ki ga je opravljal od 1. 1. 2020 dalje, saj bi moralo upoštevati tudi predhodno obdobje, torej potrebo po delu v proizvodnji mask in pokrovov, kjer je delal vsa leta in je bilo tudi dejansko in vsebinsko njegovo delo. Sodišču prve stopnje očita, da je z zaključkom, da delo na maskah in pokrovih, ki ga je opravljal pet let, zanj ni bilo ustrezno zaradi dvigovanja bremen do 30 kg, preseglo trditveno podlago in kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Morebitne nezmožnosti za dolgoletno dosedanje delo zaradi znane invalidnosti, določene z odločbo ZPIZ, ni mogoče reševati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je z začasnimi in neustreznimi premeščanji tožnika iz njegovega dolgoletnega dela na maskah in pokrovih umetno in načrtno ustvarila situacijo, v kateri se je lahko sklicevala na poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da potreba po njegovem delu na pokrovih in maskah pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, zato je odpoved nezakonita. Sicer pa je tudi glede dela na sestavljanju sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je podan razlog za odpoved. Ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi direktorja, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved direktorja ni skladna z razlogi, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka. Iz izpovedi A. A. je jasno razvidno, da je bil v času, ko je bil tožnik že na čakanju na delo, na novo in na lastno željo razporejen iz drugega oddelka na delo na sestavnih delih (kar bi moral delati tožnik, če ne bi bil poslan na čakanje), kjer je delal v nezmanjšanem obsegu, vse dokler ni sam podal odpovedi. Poudarja, da je A. A. v celotnem času, ko je bil tožnik napoten na čakanje in mu je bila podana tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko opravljal delo namesto njega in ga je nadomestil na sestavljanju sestavnih delov. Gre za isto delo, ki ga je v času od 1. 1. 2020 do napotitve na čakanje opravljal tožnik, in bi ga lahko opravljal tudi še naprej. Da je tudi v obdobju od 1. 1. 2021 dalje potreba po delu še vedno obstajala, je razvidno tudi iz izpovedi A. A., da je na sestavi delov na novo od zime 2020/2021 dodatno delala še B. B., vsaj dokler ni podal odpovedi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi direktorja in izpovedi C. C. ter D. D. glede domnevnega zmanjšanja obsega dela. A. A. je izpovedal, da je bil obseg njegovega dela, odkar je bil na sestavljanju delov, ves čas enak. Zaradi neupoštevanja vseh dokazov dokazna ocena ni analitično sintetična, s čimer je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je kršilo 8. člen ZPP. Tudi če bi prenehala potreba po delu na sestavljanju sestavnih delov (pa ni), je imela tožena stranka v okviru delovnega mesta proizvodni delavec III za tožnika delo vsaj na razrezu profilov, kamor ga je začasno razporedila že aprila 2019. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi potreba po delu tožnika na profilih prenehala oziroma da bi bilo to delo reorganizirano. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da ni bistveno, ali je bilo delo na razrezu profilov za tožnika ustrezno, ker je zahteval, da se mu zagotovi drugo delo. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo ponujeno delo varnostnika pri E. neustrezno, ker je šlo za pogodbo za določen čas, vendar pa je spregledalo, da je tožena stranka zatrjevala, da je tožniku odpoved podala iz razloga, ker naj bi zavrnil delo, ki mu ga je priskrbela pri drugem delodajalcu, kar pa je nezakonit odpovedni razlog. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Predmet izpodbijane sodbe je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani tožene stranke dne 3. 3. 2021. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito na podlagi določb 1. alineje prvega odstavka 89. člena in prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) in 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

7. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo vsa dejstva, ki jih je štelo kot odločilna za odločitev o zakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Razlogi o vseh odločilnih dejstvih med seboj niso v nasprotju in izpodbijana sodba nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožnik s pritožbenim navajanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj mu je sledilo, to bistveno kršitev v prvi vrsti uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije s pravico do dela na ustreznem delu, ki ni na višini ter pri katerem ni dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 10 kg. Med strankama je v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto proizvodni delavec III prišlo do večkratnih sprememb glede del in nalog, ki jih je tožnik opravljal. Izhodišče sodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora izhajati iz ugotovitve prenehanja potreb po delu, ki ga je delavec dejansko opravljal v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in ne morda prenehanja potreb po opravljanju drugih del, ki pa jih delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti ni (več) opravljal, še zlasti če zanj ob upoštevanju omejitev zaradi njegove invalidnosti niso bila ustrezna. Glede na navedeno se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati tako prenehanje potrebe po delu tožnika v proizvodnji mask in pokrovov za rolete, kjer je sicer delal več let, preden je bil v aprilu 2019 premeščen, kot tudi prenehanje potrebe po delu tožnika na razrezu alu profilov, kamor je bil prerazporejen v aprilu 2019 do ponovne premestitve. Za odločitev oziroma ugotovitev utemeljenosti poslovnega razloga je namreč po pravilni presoji sodišča prve stopnje odločilno, ali je prenehala potreba po tožnikovem delu na sestavljanju sestavnih delov, ki ga je ta opravljal v obdobju od januarja 2020 do tedaj, ko je bil v aprilu 2020 napoten na čakanje. Tožnik tej presoji neutemeljeno nasprotuje, saj nobena zaslišana priča ni potrdila, da bi naloge sestavljanja sestavnih delov delal le začasno. Dejstvo, da je do nastopa razmer, nastalih zaradi epidemije koronavirusa, to delo opravljal le tri mesece, v tem času pa je koristil še letni dopust iz preteklega leta, samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da njegova razporeditev na to delo ni bila stalna in za polni obseg. Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da ga je tožena stranka na to delo premestila zato, da bi ga lahko kasneje odpustila, kot to zmotno navaja pritožba.

9. Tožnik s pritožbenimi navedbami o tem, da ni prenehala potreba po delu niti v proizvodnji mask in pokrovov niti na razrezu profilov, prav tako ne more uspeti iz razloga, ker so ta dela pri toženi stranki, ki jih je predhodno opravljal, glede na njegove omejitve zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije zanj neustrezna. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik toženo stranko sam opozoril na to, da dela, ki jih je opravljal pred sestavljanjem sestavnih delov, zanj niso bila ustrezna in je prosil oziroma zahteval, da mu zagotovi drugo delo skladno z njegovimi omejitvami. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo o neustreznosti dela na maskah in pokrovih preseglo trditveno podlago in kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 14. 6. 2021 namreč izhajajo trditve, da je tožena stranka v začetku leta 2019 sledila tožnikovi prošnji po odreditvi enostavnejšega dela, saj je bilo delo izdelave pokrovov za rolete in različnih vrst mask zahtevnejše in je obsegalo tudi dvigovanje bremen nad 10 kg in delo na višini, kar ni ustrezalo omejitvam tožnika po odločbi ZPIZ. Ker tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da je moral na pokrovih in maskah prenašati pakete, težje od 30 kg, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da to delo za tožnika ni bilo ustrezno. Navedenega tožnik ne more omajati niti z navajanjem, da ni smiselno, da bi to delo začel zavračati po petih letih. Pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka v okviru tega dela tožniku zagotoviti, da bremen ne bi dvigoval, oziroma mu olajšati delo tako, da bi za dvigovanje lahko poklical sodelavca, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi njegove nezmožnosti za opravljanje dolgoletnega dela na maskah in pokrovih, kot želi prikazati pritožba, temveč je iz razlogov na strani tožene stranke njegovo delo sestavljanja sestavnih delov postalo nepotrebno, saj je bilo razdeljeno na druge delavce.

10. Z zatrjevanjem, da tožena stranka ni trdila, da bi prenehala potreba po delu tožnika na razrezu alu profilov oziroma da bi bilo to delo reorganizirano, pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče prve stopnje glede utemeljenosti poslovnega razloga moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek. Četudi pri toženi stranki v okviru delovnega mesta proizvodni delavec III obstoji potreba po delu vsaj na razrezu profilov, na katerem je tožnik delal od aprila do konca leta 2019, ta okoliščina nima vpliva na odločitev o zakonitosti tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, tožnik razreza alu profilov ni štel za ustreznega, saj je 23. 12. 2019 po odvetniku podal zahtevo za odpravo kršitev ter zagotovitev dela, ki ustreza njegovim zdravstvenim omejitvam in je v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi, čemur je tožena stranka ugodila in ga nazadnje premestila na lažje delo sestavljanja sestavnih delov. Pritožba zato neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji, da zaradi navedenega ustreznost dela na razrezu profilov ni bistvenega pomena. Pritožbena navedba, da je šlo pri izpodbijani odpovedi za povračilni ukrep, ker direktor tožene stranke ni toleriral upiranja, je brez podlage v izvedenih dokazih.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali se je obseg dela na sestavljanju sestavnih delov, ki ga je tožnik dejansko opravljal, zaradi reorganizacije, prestrukturiranja poslovanja in tehnološke optimizacije procesov bistveno zmanjšal, kot je to trdila tožena stranka. Na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke je ugotovilo, da so na sestavnih delih uvedli drastične spremembe na način, da so od dobaviteljev zahtevali, da določene dele sestavijo sami oziroma da jih dostavljajo bolj dovršene. Resničnost opisane reorganizacije potrjuje izpoved C. C., da so se spremenili artikli, ki jih ni bilo treba toliko sestavljati, saj so nekaj dobili že sestavljeno, zato se je obseg tega dela zmanjšal. Pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem navaja, da izpoved direktorja ni skladna z razlogi, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka, ker naj ne bi izpovedal, da se je delo prerazporedilo na druga dva zaposlena. Zaključek o prerazporeditvi zmanjšanega obsega dela ima namreč podlago v nadaljnji izpovedi direktorja, iz katere izhaja, da se je v posledici izvedene reorganizacije zmanjšalo število delavcev na tem opravilu. Ker je tudi D. D. potrdila upad obsega dela na sestavljanju sestavnih delov, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je v posledici manjše potrebe po sestavljanju delov upadel obseg tega dela, zaradi česar se je to delo razdelilo med druga dva zaposlena, kot je zatrjevala tožena stranka v odpovedi. Iz trditev tožene stranke in ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da sta bila to D. D. in A. A. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo celovito, skrbno, preverljivo in prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Če izpovedi A. A. v zvezi z dejstvom upada dela ni dalo posebne teže, ampak jo je preverjalo po vsebini in primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi, to ne pomeni, da je v okviru dokazne ocene ni upoštevalo. V zvezi z upadom dela je namreč utemeljeno sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, ki je bila (kot izhaja iz obrazložitve v prejšnji točki) v večji meri podprta z ostalimi izvedenimi dokazi, to je z izpovedma prič D. D. in C. C. Sodišče prve stopnje je tisto, ki si ob zaslišanju prič in strank ustvari neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Pri oblikovanju dokazne ocene je poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Iz utemeljitve dokazne ocene je tako mogoče posredno razbrati tudi, kateri izvedeni dokazi niso bili ključni za ugotavljanje določenih odločilnih dejstev. Dokazni oceni sodišča prve stopnje zato ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bilo v ničemer onemogočeno obravnavanje oziroma dejansko sodelovanje v postopku. S tem v zvezi tožniku niso bile kršene niti pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in tudi ne pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 13. V zvezi z obdobjem A. A. na sestavljanju delov je slednji izpovedal, da je to začel delati v februarju ali marcu 2020, in sicer deljeno, saj je delal še na stroju za profilacijo. Na podlagi njegove izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zaradi težav s hrbtenico želel, da ga prerazporedijo, zato je od poletnih mesecev 2020 dalje delal samo še na sestavljanju delov. Da je delo sestave drobnih delov opravljal od januarja do aprila 2020, je izpovedala tudi D. D. Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da je bil A. A. na novo razporejen na sestavljanje sestavnih delov in je nadomestil tožnika pri opravljanju tega dela, medtem ko je bil na čakanju, takšna ugotovitev niti ne izhaja iz izpodbijane sodbe. Dejstvo, da se po izpovedi tožnika s A. A. nista videla, pa gre pripisati ugotovitvi, da je tožnik v tistem času pretežno koristil dopust preteklega leta.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je zaradi zaposlitve B. B. na sestavljanju sestavnih delov v začetku leta 2021 potreba po delu tožnika še nadalje obstajala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka B. B. z namenom olajšati ji opravljanje dela zaradi zdravstvenih težav (operacija na roki) zgolj začasno prerazporedila iz proizvodnje na lažje delo, kar ni bila neobičajna praksa pri toženi stranki. Pritožbeno sklicevanje na del izpovedi A. A., da je B. B. na sestavi delov delala še v času, ko je v maju 2021 podal odpoved, ne vpliva na drugačen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi D. D. pravilno ugotovilo, da se je B. B. kasneje vrnila v proizvodnjo in da sedaj delo sestavljanja delov opravlja le D. D. 15. Ob izostanku tožnikovih trditev o tem, da tožena stranka ni opravila izbire oziroma tehtanja, komu podati odpoved, za odločitev o utemeljenosti odpovedi ni pomembno, zakaj je tožena stranka izmed več delavcev odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala prav tožniku. Zato v pritožbi neutemeljeno izpostavlja neskladne oziroma neujemajoče se dele izpovedi prič F. F., A. A. in D. D. v zvezi z dvigovanjem bremen v okviru sestavljanja sestavnih delov.

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dejansko obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil organizacijske narave, in torej predmetni odpovedi niso botrovali drugi, nezakoniti razlogi. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost opravljanja drugega ustreznega dela za tožnika tako znotraj nje kot tudi pri družbi G. in drugih delodajalcih. Ugotovilo je, da glede na omejitve zaradi invalidnosti tožniku ni bilo mogoče ponuditi drugega ustreznega dela, čemur tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.

17. Ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaposlitev pri drugem delodajalcu, tj. družbi E., ni bila ustrezna zaradi ponujene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi potrditvah tožene stranke odpoved tožniku podala zato, ker je zavrnil primerno delo, ki mu ga je priskrbela pri drugem delodajalcu. Sicer pa zavrnitev ponujene zaposlitve kot razlog za odpoved niti ne izhaja iz obrazložitve podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).