Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo.
V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki: a) iz naslova neplačanih nadur obračunati: za april 2014 znesek 332,15 EUR bruto, za maj 2014 znesek 234,33 EUR bruto, za junij 2014 znesek 186,55 EUR bruto, za julij 2014 znesek 275,28 EUR bruto ter za avgust 2014 znesek 261,63 EUR bruto, za vsakega od navedenih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za vsak neto znesek tečejo od 19. dne naslednjega mesec dalje do plačila; b) plačati znesek 125,99 EUR neto iz naslova neutemeljenega znižanja plače; c) obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 394,58 EUR, od njega odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke do višine seštevka tožeči stranki prisojenih neto zneskov iz I. točke izreka sodbe (točka II izreka sodbe). Ostale tožbene zahtevke, in sicer za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2014 še v bruto znesku 65,77 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, za plačilo 510,84 EUR iz naslova stroškov prihodov na delo in z dela, za plačilo zneska 1.267,48 EUR dnevnic, je zavrnilo (točka III izreka). Sklenilo je, da se postopek, ki je tekel po umaknjenem delu tožbe za plačilo še 341,64 EUR stroškov prihoda na delo in z dela, ustavi (točka IV izreka) ter da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).
2. Zoper ugodilni del sodbe ter zoper del sklepa o stroških postopka, po katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točke I, II in V izreka), se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da v tem obsegu sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje glede odločitve o številu opravljenih nadur v posameznem mesecu oprlo na evidenco, ki jo je vodila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), iz katere pa sta razvidna le začetek in konec opravljanja dela na določen dan. Tožnik namreč ni oddajal svojih vozniških kartic (DDD datoteko) toženi stranki, zato tožena stranka ni imela podatkov, na podlagi katerih bi lahko izvedenec izdelal izvedensko mnenje. To izhaja tudi iz dopisa sodnega izvedenca sodišču z dne 3. 11. 2017. Nadalje iz pisnega odgovora družbe A. d. o. o. izhaja, da o tožniku ne obstaja noben zapis. Tožnik je bil s tem dejstvom seznanjen pred vložitvijo tožbe in je sodišču to dejstvo zamolčal, s tem pa zlorabil svoje procesne pravice. Tožnik je predlagal dokaz z izvedencem kljub dejstvu, da je vedel, da tožena stranka ne more imeti nobenih računalniških podatkov, ki bi se nanašali na delovni čas tožnika. Neizvedba dokaza z izvedencem torej ne more iti v škodo tožene stranke, saj tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tožnikovo zlorabo Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), saj zakon ne določa, da je posledica nevodenja evidenc o delovnem času avtomatično priznanje celotnega delovnega časa kot delovnega časa, v katerem naj bi tožnik delal. Opozarja, da tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razloga nedostavljanja evidenc delovnega časa, saj so bili drugi razlogi dovolj utemeljeni in resni za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo pobotnega ugovora, saj meni, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je bil s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1216/2014 z dne 12. 11. 2015 zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2014. Obstajati je morala huda malomarnost tožnika, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožena stranka v pobot uveljavlja le škodo, ki je nastala v povezavi z obdolžitvami v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je navedla zadostno trditveno podlago, prav tako je predložila ustrezne dokaze, s katerimi je utemeljila višino škode. Ker je sodišče zgolj pavšalno zavrnilo pobotni ugovor, brez obrazložitve predloženih dokazov, izpodbijanega dela sodbe sploh ni mogoče preizkusiti.
3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu šoferja od 17. 3. 2014 do 10. 10. 2014, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede plačila nadur. Svoje navedbe o trajanju delovnega časa oziroma opravljenih nadurah je podal glede na podatke svoje lastne evidence, ki jo je vodil, predložil je potne naloge ter na tej podlagi podal izračun prikrajšanja, ker mu tožena stranka teh nadur ni plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili ti isti podatki tudi osnova, na podlagi katere je tožena stranka tožniku obračunavala plačo. Tožena stranka je bila dolžna voditi evidenco delovnega časa za tožnika na podlagi določil Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006, ZEPDSV) in ZDCOPMD, upoštevajoč pri tem tudi izpise iz voznikove kartice, potne naloge, evidenco delovnega časa za tožnika, na podlagi katere bi lahko ugotovila trajanje dela tožnika, ki se v skladu z ZDCOPMD šteje v delovni čas. ZEPDSV v 7. členu določa, da morajo delodajalci med drugim voditi evidenco zaposlenih delavcev, evidenco o stroških dela in o izrabi delovnega časa, skladno z 18. in 19. členom tega zakona pa se evidenci o izrabi delovnega časa in o stroških dela hranita kot listini trajne vrednosti, ki ju je delodajalec dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa. Glede na navedeno je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti, da vodi ustrezne evidence z zahtevanimi podatki, zato je tožnik podal utemeljen dokazni predlog, da naj sodišče toženo stranko pozove, da predloži evidenco delovnega časa, ki jo je v skladu z veljavnimi predpisi dolžna voditi. Tožena stranka evidence izrabe delovnega časa ni predložila, v spis je vložila le kopije zapiskov tožnika o opravljanju dela pri toženi stranki, potne naloge tožnika in obračun plačil tožene stranke z GPS izpisi krajev opravljanja dela tožnika za čas od marca 2014 do oktobra 2014, ne pa tudi podatkov tahografa. Tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo dne 23. 4. 2015, niti v naknadnem roku 30 dni, ki ga ji je odobrilo sodišče prve stopnje v zvezi z navedbami tožnika iz pripravljalne vloge z dne 20. 4. 2015, sploh ni navajala, da tožnik v spornem obdobju ni oddajal DDD kartic tahografa, oziroma da je s svojim ravnanjem povzročil, da ni mogoče ugotoviti delovnega časa v smislu določb ZDCOPMD. Takih navedb tožena stranka ni podala v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2015. Glede na določbo 286. člena ZPP je torej nastopila prekluzija z navajanjem tega dejstva. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da sodni izvedenec za tahografe in tahografske zapise B.B. ni mogel izdelati izvedenskega mnenja, ker ni imel na voljo DDD datotek.
9. Glede na tako podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo. Tudi sicer so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka vso "krivdo" za neobstoj DDD vali na tožnika, saj je dolžnost delodajalca, da poskrbi za evidenco. V sodnem sporu se zato ne more sklicevati na to, da delavec ni oddajal podatkov tahografa, če bi to moral storiti, tožena stranka pa je kot delodajalec to dopuščala celoten čas tožnikove zaposlitve in od tožnika ni zahtevala, da DDD datoteke oddaja. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnik zlorabil svoje procesne pravice, ko je predlagal izvedbo dokaza z sodnim izvedencem za tahografske zapise.
10. Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku brez njegovega predhodnega pisnega soglasja v smislu določbe drugega odstavka 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) odtegovala znesek, ki naj bi predstavljali škodo, ki jo je tožnik domnevno povzročil. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in zakonito tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbene navedbe glede podanega soglasja pa niso utemeljene.
11. V skladu s 184. členom ZDR-1 delavec odškodninsko odgovarja delodajalcu, če povzroči škodo s krivdno obliko hude malomarnosti. Tožena stranka v pobotnem ugovoru, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, niti kasneje v postopku ni navajala, da bi tožnik pri povzročitvi postopal s krivdno obliko hude malomarnosti. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka škodo, ki jo je lahko tožnik povzročil le s takšno krivdno obliko, prepozne in neupoštevne v smislu določbe 337. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razlogovalo, da niso podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta delavca ter iz tega razloga pobotni ugovor zavrnilo.
12. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v delu odločitev o plačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZDR-1 ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Ker je bil tožnik v letu 2014 pri toženi stranki zaposlen polnih šest mesecev, mu pripada 6/12 oziroma ena polovica osnove v višini minimalne plače 789,15 EUR, to je v 394,58 EUR bruto regresa, kolikor mu je sodišče prve stopnje dosodilo.
13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o stroških postopka, niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).
14. Odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške te vloge (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).