Jedro

Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona.

Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje.

ZKP se v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predpis v določbi četrtega odstavka člena 145 določa, da je za odločitev o obnovi postopka v zvezi s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena s sodbo tujega sodišča, pristojna samo država, ki je originalno odločbo izdala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) predlog obsojenega A. A. za združitev kazni zavrglo.

2.Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo obsojenčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v Ustavi RS in Evropski konvenciji o človekovih pravicah, in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter, smiselno, zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za združitev kazni, izrečenih obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 22931/2020, z dne 16.3. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Kp 22931/2020, z dne 5. 9. 2022, s katero mu je bila izrečena kazen eno leto in devet mesecev zapora, in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pom-I 7384/2021, z dne 21. 4. 2021, s katero mu je bila izrečena kazen šest let zapora, zavrže kot nedovoljen, pravilna in zakonita.

5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo pravno podlago, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča narekuje zavrženje predloga za združitev predmetnih zapornih kazni. Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I namreč predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona. V zvezi s tema dvema določbama pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru nista uporabljivi (prilagoditev kazenske sankcije po 140. členu in delno priznani izvršitvi po 141. členu ZSKZDČEU-1). Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje. Utemeljeno se je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o vloženem predlogu za združitev predmetnih zapornih kazni sklicevalo tudi na sodno prakso, to je sodbi VS RS opr. št. I Ips 234/2004 z dne 29. 9. 2005, ter I Ips 194/2008, z dne 3. 7. 2008, v katerih je bilo prav tako odločeno, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP sprememba pravnomočne sodbe, ki jo je izreklo tuje sodišče, ni mogoča.

6.Stališče prvostopenjskega sodišča izpodbija zagovornica s sklicevanjem na vsebino odgovora švedskih pravosodnih organov, iz katerega po njenem mnenju izhaja, da nimajo zadržkov pri upoštevanju sodbe švedskega sodišča pri izreku enotne kazni, ter s sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 26093/2017-87, z dne 12. 1. 2023, iz katere je res razvidno, da je sodišče spremenilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Ks 26093/2017, z dne 29. 8.2017, ki se nanaša na prenos izvršitve kazni, katera je bila izrečena drugemu obsojencu s sodbo turškega sodišča, in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pom-I 5077/2022, z dne 1. 3. 2022, ki se nanaša na prenos izvršitve kazni, ki je bila izrečena drugemu obsojencu s sodbo avstrijskega sodišča (priloga B7). Pritožnica podaja kritiko, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ker nima razlogov o vsebini odgovora švedskega pravosodnega organa, katerega je že priložila predlogu za združitev kazni, prav tako pa ne vsebuje opredelitve do prakse mariborskega sodišča v zadevi enake vrste. Po pritožničinem mnenju je prvostopenjsko sodišče ravnalo napačno tudi zato, ker ni upoštevalo dokaznega predloga po ponovnih poizvedbah pri švedskih pravosodnih organih glede predlagane združitve kazni. Zagovornica v pritožbi sklepno ugotavlja, da ni najti razumnega razloga za različno obravnavanje procesnih položajev posameznika v odvisnosti od trenutka nastanka pravnomočnosti posameznih odločb, s katerimi so bile izrečene zaporne kazni.

7.K spredaj navedenemu pritožbeni senat še dodaja, da se ZKP v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predpis v določbi četrtega odstavka člena 145 določa, da je za odločitev o obnovi postopka v zvezi s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena s sodbo tujega sodišča, pristojna samo država, ki je originalno odločbo izdala. ZSKZDČEU-1 in ZKP sta torej usklajena glede vprašanja, kateri del domače zakonodaje se uporablja za zaporno kazen, v zvezi s katero je tekel postopek priznanja in izvršitve pred domačim sodiščem, česar zagovornica z nekonkretiziranim nasprotovanjem obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, v katerem se niti ne opredeli do izpostavljenih odločb VS RS, ne more spodbiti.

8.Pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne more sprejeti. Izhodiščno pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti do odločilnih dejstev, ne pa do vseh navedb obrambe v postopku do izdaje prvostopenjske odločbe; statusa odločilnosti pa po svoji vsebini nimajo listine, ki jih je zagovornica priložila predlogu za združitev kazni, to je listina, ki izkazuje odgovor švedskih pravosodnih organov, ter sodba zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru. Ugotoviti namreč je, da je iz odgovora švedskih pravosodnih organov moč razbrati le, da nimajo zadržkov glede izvršitve zaporne kazni, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo slovenskega sodišča, v ničemer pa se njihov odgovor ne nanaša na ključno vprašanje v obravnavani zadevi, torej ali je zaporno kazen, ki je bila izrečena s sodbo švedskega sodišča, mogoče vključiti v postopek neprave obnove po členu 407 ZKP. Prav tako sodba, katero je v primerljivi zadevi izdalo Okrožno sodišče v Mariboru, sama po sebi ne more vplivati na pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, ko se je utemeljeno oprlo na določbe ZSKZDČEU-1 in na sodno prakso VS RS, posebej upoštevaje, da se mariborsko sodišče v priloženi sodbi ni prav v ničemer opredelilo do ključne problematike obravnavane zadeve, to je od dovoljenosti predloga za združitev kazni, pri katerih je ena od kazni izrečena s sodbo tujega sodišča. Dodatno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je (ne)dovoljenost združevanja zaporne kazni, katero je izreklo tuje sodišče, z drugo zaporno kaznijo, predmet zakonodaje, ne pa individualnega mnenja posamičnih državnih organov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko samo ni opravljalo poizvedb pri švedskih pravosodnih organih. Ob tem se izkazuje kot napačno tudi stališče pritožbe, da bi obsojeni, v kolikor bi bila v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe že znana pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, dosegel zase ugodnejši procesni izid: navedenega stališča zagovornica v pritožbi z ničemer ne podpre, zato drugače, kot z zaključkom, da je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena, sodišče druge stopnje ne more odgovoriti.

9.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

10.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora obsojeni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP; Zakon o sodnih taksah - ZST-1 v zvezi s Tarifno številko 74013).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 407, 407/1, 407/1-1, 407/2, 517c, 517c/5 Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 2, 2/3, 139, 139/3, 140, 141, 145, 145/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.