Jedro

Tožeča stranka s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe upoštevaje njegovo vsebino zasleduje namen, ki ga zagotavlja postopek za zavarovanje dokazov, zato s predlogom za izdajo začasne odredbe ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Predlog prve in druge tožene stranke za povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Ocenilo je, da je nedenarna terjatev tožeče stranke sicer verjetno izkazana, da pa ni mogoče sklepati tudi na obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot tudi ne, da prva in druga tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Nadalje je sodišče prve stopnje še zaključilo, da je vprašljiv tudi sam namen, ki ga tožeča stranka želi doseči s predlagano začasno odredbo, saj bi lahko zatrjevano oteženo dokazovanje svoje terjatve uveljavljala s sprožitvijo postopka za zavarovanje dokazov, ne pa s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje očitno zanemarja dejstvo, da se investicijska vlaganja tožeče stranke in drugi vložki, ki so pogodbeno priznani kot temelj za konverzijo v lastniški delež tožeče stranke v drugi toženi stranki, vselej ugotavlja in računa glede na vrednost druge tožene stranke kot pravne osebe, torej toženi stranki s tem, ko vrednost druge tožene stranke zaradi vlaganj spreminjata (povečujeta), proporcionalno znižujeta delež tožeče stranke, ki bo ocenjen v tem postopku glede na čas in zaključek samih vlaganj tožeče stranke. Drži torej, da je moč samo dejansko stanje glede vlaganj tožeče stranke ugotoviti tudi, če se začasna odredba ne izda, vendar pa, kot je tožeča stranka navedla v predlogu, je namen predloga za izdajo začasne odredbe ravno v tem, da se ohrani določen "status quo" do zaključka predmetnega postopka, ker bo sicer ob uveljavitvi nedenarne terjatve tožeče stranke ta, zaradi višje vrednosti druge tožene stranke kot pravnega subjekta, proporcionalno nižja. Nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve tožeče stranke onemogočena oz. precej otežena po mnenju tožeče stranke torej obstaja in je s potrebno stopnjo verjetnosti tudi izkazana. Tožeča stranka graja tudi odločitev o tem, da ji zaradi neizdaje začasne odredbe ne morejo nastati večje škodljive posledice kot toženima strankama zaradi njene izdaje. Toženi stranki nista več kot deset let investirali v kompleks A.A.. Sami sta sedaj povzročili potrebo po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ne gre za neka nujna vzdrževalna dela, ker grozi toženima strankama nastanek škode ali kaj podobnega, temveč za grob in velik gradbeni poseg v samo substanco premoženja druge tožene stranke in s tem za namerno in voljno ravnanje toženih strank v smeri preprečiti ali otežiti uveljavitev nedenarne terjatve tožeče stranke. Ta se tudi sprašuje, od kod sodišču prve stopnje zaključki, da bi ustavitev del za toženi stranki pomenila velik poslovni rizik, saj o tem ni nobenih navedb, obenem pa sta ta svoj domnevni poslovni rizik povzročili ravno toženi stranki sami, brez kakršnega koli obvestila ali soglasja tožeče stranke, kljub vedenju, da gre za sporna vprašanja in da se posega v predmet, ki je stvar izvedeniške ocene v tem postopku. Če sta se toženi stranki zavestno izpostavili rizikom, je to njuna odločitev in sodišče prve stopnje tega ne bi smelo šteti kot razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Tožeča stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in odredba izda, podrejeno pa zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Prva in druga tožena stranka sta podali odgovor na pritožbo, ki ga pritožbeno sodišče vsebinsko ni obravnavalo, ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Glede na izhodišča, ki jih v svojem predlog za izdajo začasne odredbe podaja tožeča stranka in ki izpostavljajo problematiko v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja oz. izvedbo dokaznega postopka z izvedencem, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe, upoštevaje njegovo vsebino, zasleduje namen, ki ga zagotavlja postopek za zavarovanje dokazov. V svojem predlogu tožeča stranka namreč tudi sama izrecno navaja, da želi z njim doseči, da ne pride do situacije, ki bi preprečevala popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Določilo 264. čl. ZPP določa, da se lahko med ali pred pravdo predlaga, naj se izvede določen dokaz, če je utemeljena bojazen, da se pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožeča stranka pa po mnenju pritožbenega sodišča zatrjuje ravno to, t.j. da zaradi spreminjanja stanja v naravi obstaja nevarnost, da dokazovanja z izvedencem, ki naj bi ugotovil višino investicijskih vlaganj (na katerih temelji zahtevek), kasneje ne bo mogoče izvesti. Tožeča stranka torej izpostavlja bistvene predpostavke, potrebne za zavarovanje dokazov, iz vsebina njenega predloga pa izhajajo elementi, ki jih za predlog za zavarovanje dokazov zahteva 266. čl. ZPP, in sicer navedba dejstev, ki naj se dokažejo (t.j. višina investicijskih vlaganj) ter razlogi, zaradi katerih se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali bo njegova izvedba težja (t.j. spreminjanje stanja v naravi s strani toženih strank). Tožeča stranka v svoji pritožbi sicer zatrjuje, da je predlog za zavarovanje dokazov v obravnavani zadevi lahko popolnoma neprimeren, ker z njim ne more doseči, da se ohrani status nespremenjene substance premoženja druge tožene stranke, v kateri bo tožeča stranka pridobila določen delež. Vendar pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da takšne zaključke tožeča stranka izpostavlja šele v pritožbi, ne pa tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je imelo pri odločanju pred seboj sodišče prve stopnje in v katerem tožeča stranka opozarja samo na okoliščino, da bo zaradi spreminjanja stanja v naravi s strani toženih strank onemogočeno, da bi izvedenec lahko opravil svojo nalogo. Glede na vsebino vloge, kot je bila podana sodišču prve stopnje, je slednje torej pravilno zavzelo stališče, da gre za vprašanje zavarovanja dokazov in ne za utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe.

Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, prva in druga tožena stranka nista upravičeni do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo.