Jedro

V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker tožena stranka za plačilo odškodnine ni postavila določenega zahtevka, o njem sodišče prve stopnje pravilno tudi ni odločalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 185746/2011, z dne 6. 12. 2011, ostane v veljavi v I. in III. odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 344,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa jo ustrezno spremeni, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodba sodišča prve stopnje ostane v veljavi, pritožba tožene stranke pa se zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločite o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka v pritožbi ponavlja okoliščine v zvezi s stanjem poslovnega prostora, ki ga je najela od tožeče stranke in v zvezi z višino najemnine sosednjega poslovnega prostora. V zvezi z opisovanjem dejanskega stanja višje sodišče pojasnjuje navedeno uvodoma, in sicer da je pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato dejstva, ki jih ponavlja in še dodatno pojasnjuje v pritožbi, za odločitev niso bila pomembna.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo šestih mesečnih najemnin za poslovni prostor (številka 1. in številka 2.) na naslovu L. Ugotovilo je, da sta imeli pogodbeni stranki za navedeni poslovni prostor sklenjeno veljavno najemno pogodbo (A9), v kateri je bila dogovorjena višina mesečne najemnine, da je tožena stranka prostor uporabljala in da je zato najemnine dolžna plačati. Vse ugovore tožene stranke proti plačilu pa je zavrnilo. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

8. Tožena stranka je v postopku trdila, da je zaradi številnih napak v poslovnem prostoru, zaradi katerih je utrpela tudi škodo, upravičena do povračila škode oziroma vsaj do zmanjšanja najemnine.

9. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ker tožena stranka za plačilo odškodnine ni postavila določnega zahtevka, o njem sodišče prve stopnje pravilno tudi ni odločalo. S tem pa mu tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Z očitkom sodišču prve stopnje, da ni presojalo ugovora tožene stranke za zmanjšanje najemnine, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je poslovni odnos med strankama pravilno presojalo na podlagi določb Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP). Če je poslovni prostor neustrezen za poslovno dejavnost tožene stranke, tožeča stranka pa ga po stališču tožene stranke noče spremeniti v ustreznega, bi morala najemno pogodbo za najem poslovnega prostora za izvajanje svoje dejavnosti, tožena stranka odpovedati. Pritožbene trditve, da taka možnost za toženo stranko ni bila sprejemljiva, ker v majhnem kraju hitra menjava prostorov ni realno izvedljiva, ker je potrebno pri odpiranju optike z ordinacijo izpolnjevati stroge zdravstvene pogoje, bi bile pomembne pri odločanju o zahtevku za plačilo odškodnine (ki pa ni predmet tega spora). Te trditve kažejo le na to, da se je tožena stranka odločila vztrajati pri sklenjeni najemni pogodbi, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in na tej podlagi pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka po tej pogodbi za čas najema tudi obveznost plačevati dogovorjeno najemnino.

11. Tožena stranka uveljavlja, da je sodišče odločilo brez opravljenega dokaznega postopka in ni sprejelo in izvedlo nobenega njenega dokaznega predloga, niti je ni zaslišalo, čeprav je pristopila na narok za glavno obravnavo. Meni, da bi bilo prav, da bi sodišče odgovorilo vsaj na njene navedbe in podalo ustrezno oceno, ne pa da navaja, da se ni dolžno niti opredeljevati glede njenih navedb. V zvezi s tem gre toženi stranki pojasniti, da se sodišče do vseh trditev stranke ni dolžno opredeljevati. V postopku se mora opredeliti zgolj do tistih trditev stranke, ki so pravno pomembne za odločbo, prav tako pa tudi dokazovanje v pravdnem postopku obsega le dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Katera so tista dejstva, upoštevaje v tej zadevi veljavno materialno pravo, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi jasno navedlo (1). Da trditve tožene stranke v zvezi s poslovnim prostorom na naslovu Ž., ki ni predmet najemne pogodbe, niso pravno pomembne, se strinja tudi višje sodišče. V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke gospod M. K., iz katerega izhaja, zakaj naj bi toženi stranki nastala škoda in kako bi bilo nadaljevanje škode mogoče preprečiti, se pritožbeno sodišče sklicuje na že podano obrazložitev, da predmet te pravde ni bil zahtevek tožene stranke za plačilo odškodnine, zato tudi trditve v to smer za rešitev tega spora niso bile relevantne in jih sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo.

12. Ker je torej tožena stranka poslovni prostor v obdobju, za katerega tožeča stranka vtožuje najemnino, uporabljala, pogodba med njima pa je bila veljavno sklenjena, je skladno s prvim odstavkom 239. člena Obligacijskega zakonika dolžna tožeči stranki plačati tudi najemnino v dogovorjeni višini.

13. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Zahtevo tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške odgovora na pritožbo pa je zavrnilo, ker ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo je namreč tožeča stranka odgovarjala na očitke, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa jih pritožbeno sodišče ni presojalo, ker v sporu majhne vrednosti dejansko stanje ni predmet pritožbenega preizkusa.

(1) V 11. točki obrazložitve sodbe.