Jedro

Tožeča stranka sklepa, s katerim je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani zavrgla predlog za njeno izločitev ter izločitev razpravljajoče sodnice, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega tudi ne more uspešno uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijani akt je glede na njegovo naravo akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru kazenskega postopka, po izčrpanju pravnih sredstev pa v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Glede na to, da je zoper odločitev sodišča v kazenskem postopku zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic.

Predpogoj za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe je vložena tožba zoper akt, v zvezi s katerim se z začasno odredbo zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom s katerim naj bi bile tožeči stranki kršene ustavne pravice, zavrgla zahtevo tožeče stranke za izločitev okrajne sodnice A.A. in predsednice sodišča B.B. iz odločanja v kazenski zadevi opr. št. II K 42684/2012, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zoper tožečo stranko. Predsednica sodišča, je izdala izpodbijani sklep po tem, ko je ugotovila, da okoliščine, zaradi katerih zagovornik tožeče stranke zahteva izločitev razpravljajoče sodnice in predsednice sodišča, ne predstavljajo utemeljenega razloga za izločitev, oziroma gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka.

2. Tožeča stranka v tožbi očita nezakonito postopanje in kršitev ustavnih pravic v zvezi z izpodbijanim sklepom, v posledici katerega v zadevi sodi sodnica A.A., ki ni naravna oziroma zakonita sodnica po drugem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Po tem, ko pojasni razloge nezakonitosti izpodbijanega sklepa, uveljavlja, da ji v kazenskem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravice do naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave RS ter da ji je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani z izpodbijano odločbo kršila njeno človekovo pravico do zakonitega, oziroma naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje. Predlaga tudi, da se do nove odločitve tožene stranke prekine kazenski postopek zoper tožečo stranko, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II K 47684/2012 ter ji povrne stroške postopka.

3. Skupaj z tožbo je tožeča stranka za primer, da sodišče ne bi na podlagi drugega odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo o prepovedi nadaljevanja kršitve ustavnih pravic in vzpostavitvi zakonitega stanja in brez odlašanja prepovedalo nadaljevanje že navedenega kazenskega postopka, predlagala, da na podlagi določb 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo tako, da do ponovne odločitve o stvari prekine nadaljevanje kazenskega postopka, ki teče zoper tožečo stranko pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II K 47684/2012. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka izdaje izpodbijanega sklepa, pri katerem vztraja iz razlogov, navedenih v obrazložitvi. Dodatno navaja, da tožeča stranka izpodbijanega sklepa ne more izpodbijati v upravnem sporu, saj ji je v kazenskem postopku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, zato tudi ne more imeti pravnega interesa za predmetni upravni spor. Nadalje navaja, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) o izločitvi sodnikov določa: če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, je to bodisi absolutna (2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), bodi vsaj relativna kršitev določb postopka, če je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Tožeča stranka bo tako lahko morebitne kršitve pri odločitvi o (ne)izločitvi uveljavljala v pritožbi zoper kazensko sodbo. Nikakor ne držijo obsežna izvajanja v tožbi, da nima učinkovitega pravnega varstva. Opozarja, da z začasno odredbo ni mogoče naložiti sodišču ravnanja v nekem drugem postopku, saj bi bilo to v nasprotju z načelom neodvisnosti sodstva.

K točki I izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Po določbah prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnic oziroma tožnikov. ZUS-1 v 3. členu določa, da tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, niso upravni akti. Odločbe sodišča torej niso akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organa sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njegovih ustavnih pristojnosti.

7. Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi kršitve njene ustavne pravice do sodnega varstva in naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave RS, ker naj bi v zadevi ne imela drugega sodnega varstva.

8. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Eden izmed pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno je tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9. V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z odločitvijo predsednice sodišča, ki je zavrgla predlog tožeče stranke za njeno izločitev ter izločitev razpravljajoče sodnice. Gre za sklep, ki je bil izdan v kazenskem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka zato odločitve, ki jo je sprejelo Okrajno sodišče, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega tudi ne more uspešno uveljavljati kršitev ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijani akt je glede na njegovo naravo akt sodišča, ki ga ni mogoče šteti za posamični akt ali dejanje po 4. členu ZUS-1. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru kazenskega postopka, po izčrpanju pravnih sredstev pa v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Glede na to, da je zoper odločitev sodišča v kazenskem postopku zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic.

10. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1. K točki II izreka:

11. Sodišče je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrglo.

12. Iz določbe tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena in ostalih določb ZUS-1 izhaja, da je predpogoj za obravnavanje zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe vložena tožba zoper akt, v zvezi s katerim se z začasno odredbo zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

13. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zoper sklep predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 625/2015 z dne 23. 9. 2015 zavrglo, tudi procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene, zato je sodišče zahtevo tožeče stranke ob smiselni uporabi 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K točki III izreka:

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če je tožba zavržena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.