Jedro

Tožnici tožbe z vlogo in nadaljnjim popravkom na naroku nista spremenili. Tožnici sta s tožbenim zahtevkom le opredelili za vsako od njiju posebej, kolikšen solastniški delež uveljavljata na nepremičnini, medtem ko njun skupen delež (?) ostaja nespremenjen (torej sta v solastniških deležih opredelili le njuno medsebojno razmerje), nespremenjena pa ostaja tudi obveznost tožencev, da izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino. S tem torej nista spremenili istovetnosti zahtevka niti ga nista povečali. Zato zgolj zaradi tega nista bili upravičeni spreminjati vrednosti spornega predmeta. Te pravice pa tudi ni imelo sodišče prve stopnje.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o tožbenem zahtevku tožnic. Zahtevku je ugodilo in ugotovilo, da sta tožnici vsaka do ? solastnici nepremičnine št. 1479, vl. št. 439 k.o. ..., toženca pa sta dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za takšen vpis njune solastninske pravice.

Pritožbi tožencev zoper sodbo je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da solastniški delež tožnic znaša za vsako 1/6, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo sta pravočasno vložili reviziji obe pravdni stranki iz vseh revizijskih razlogov. Tožnici predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožencev zoper sodbo prve stopnje v celoti zavrne in potrdi sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne višjemu sodišču v novo sojenje. Toženca pa predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročeni nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na vročeno revizijo tožene stranke sta odgovorili tožnici in predlagali, da jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Reviziji nista dovoljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija zoper sodbo dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT oziroma 4.172,93 EUR. Tožba je bila sicer vložena pred uveljavitvijo sedaj veljavnega ZPP, vendar pa ZPP v prehodnih in končnih določbah za dopustnost revizije ne predvideva uporabo določb prej veljavnega ZPP/77 (razen v primeru iz prvega odstavka 498. člena ZPP, torej, ko je bila še pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, za kar pa v obravnavni zadevi ne gre). Zato je napačno izhodišče revizije tožnic, ki upoštevajoč izpodbijani del sodbe druge stopnje vrednost opredeljuje z zneskom tedanjih din in ob upoštevanju prej veljavnega ZPP/77 meni, da presega revizijski prag.

Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Vsebinsko enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZPP/77. Tožeča stranka je v tožbi, vloženi 18.5.1987, kot vrednost spora označila 100.000 tedanjih din. Po denominaciji dinarja (Zakon o spremembi vrednosti dinarja, Uradni list SFRJ, št. 83/89) in zamenjavi jugoslovanskega dinarja v slovenski tolar (Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Uradni list RS/I, št. 17/91) ta vrednost predstavlja 10 SIT. Revizija v takem premoženjskopravnem sporu po prej navedeni določbi drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena.

Tožnici sta sicer v vlogi, vloženi na sodišče 9.4.2003, vrednost spornega predmeta zvišali na 1.500.000 SIT. Vendar pa v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta kasneje tožeča stranka ne more spreminjati, če hkrati ne spremeni tudi tožbe. Tožnici sta v omenjeni vlogi sicer ponovno zapisali tožbeni zahtevek, pri tem pa sta navedli, da sta ga popravili. Na prvem naslednjem naroku je nato sodišče vrednost spornega predmeta ocenilo s sklepom na 17.951.879 SIT.

Vrhovno sodišče je že večkrat podarilo (tako npr. sklep II Ips 541/2007) in temu je pritrdilo tudi ustavno sodišče (npr. Up-2089/06, U-I-106/07, Up-55/03), da določbe ZPP o vrednosti spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, presoja samostojno in pri tem ni vezano na razlago stranke ali sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ni vezano na sklep prvostopenjskega sodišča, če oceni ta sklep za nezakonit, ker je bil izdan prepozno. Tako v obravnavani zadevi vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnici tožbe z vlogo in nadaljnjim popravkom na naroku nista spremenili. Sprememba tožbe je namreč sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tožnici pa sta s tožbenim zahtevkom le opredelili za vsako od njiju posebej, kolikšen solastniški delež uveljavljata na nepremičnini, medtem ko njun skupen delež (?) ostaja nespremenjen (torej sta v solastniških deležih opredelili le njuno medsebojno razmerje), nespremenjena pa ostaja tudi obveznost tožencev, da izstavita ustrezno zemljiškoknjižno listino. S tem torej nista spremenili istovetnosti zahtevka niti ga nista povečali. Zato zgolj zaradi tega nista bili upravičeni spreminjati vrednosti spornega predmeta. Te pravice pa tudi ni imelo sodišče prve stopnje (kar je pravilno pojasnilo že višje sodišče ob odločanju v sporu o pristojnosti). Sodišče sicer lahko korigira očitno previsoko ali prenizko označeno vrednost, vendar je ta njegova možnost časovno omejena na prvi narok pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Tega pa je sodišče prve stopnje opravilo že v letu 1987. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da reviziji nista dovoljeni (drugi odstavek 374. člena ZPP) in ju je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.