Jedro

Revizija ni dovoljena - vrednost spornega predmeta v tožbi ni navedena z denarnim zneskom, ampak s točkami.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je združilo pravdno zadevo tožnice R. V. (v nadaljevanju tožeča stranka) in tožencev F. M., Š. M. in D. P. (v nadaljevanju tožena stranka) zaradi neobstoja služnostne pravice in prepovedi voženj s pravdno zadevo F. M., Š. M. in D. P. proti R. V. zaradi ugotovitve stvarne služnosti. Tožbeni zahtevek tožeče stranke R. V. je zavrnilo, tožbenemu zahtevku tožene stranke F. M., Š. M. in D. P. pa je ugodilo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izrek o zavrnitvi njenega zahtevka in s sklepom zavrglo kot prepozno njeno pritožbo zoper izrek o ugoditvi zahtevku tožene stranke.

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo.

Uveljavlja, da sodbi prve in druge stopnje kršita materialno in procesno pravo ter predlaga, da revizijsko sodišče "ugodi reviziji in odpravi napadeni sodbi". Revizije zoper sklep o zavrženju pritožbe pa tožeča stranka ni vložila.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da znaša vrednost spornega predmeta v pravdi zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice in prepovedi voženj 425.000 SIT in v pravdi zaradi ugotovitve stvarne služnosti 85.000 SIT. Ker sporna vrednost ne presega 1.000.000 SIT, revizija ni dovoljena. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V času, ko sta bili vloženi tožbi v obeh zadevah, je še veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977, ki je v drugem odstavku 186. člena določal: "Če je pristojnost, sestava sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora navesti tožnik v tožbi tudi vrednost spornega predmeta". Enako določa zdaj veljavni ZPP v drugem odstavku 180. člena. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 je v tretjem odstavku 382. člena določal, da ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega zneska, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska - nazadnje je bil to znesek 80.000 SIT. Zdaj veljavni ZPP v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Tako tedaj, ko se je pravda začela, kot tudi v času revizijskega odločanja po novem ZPP (498. člen ZPP), je bilo kot pogoj za dovoljenost revizije določeno, da mora navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi v premoženjskih sporih pri nedenarnih zahtevkih presegati določen znesek. Sodna praksa je to določbo razlagala tako, da mora biti vrednost spornega predmeta v tožbi navedena z denarnim zneskom. Navedba točk ima lahko pomen za odmero taks in odvetniške nagrade, ne more pa nadomestiti zahteve, da je treba vrednost spornega predmeta v tožbi navesti z denarnim zneskom in ne kako drugače. Taka razlaga drugega odstavka 186. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 je bila potrjena tudi s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.1994 (Pravna mnenja II/94 str. 5). Senati Vrhovnega sodišča so pri odločanju vezani na sprejeta pravna mnenja (110. člen Zakona o sodiščih).

V obravnavani zadevi sta tako tožeča kot tožena stranka v tožbah navedli vrednost spornega predmeta v točkah. Tožeča stranka je v svoji tožbi z dne 4.12.1996 navedla vrednost za sodno takso 5.000 točk in vrednost za odvetniško nagrado 25.000 točk, tožena stranka pa v svoji tožbi z dne 10.6.1993 samo 5.000 točk. Nobena od strank torej ni navedla vrednosti spornega predmeta v denarnem znesku. Zato ta pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen in revizija ni dovoljena.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka v odgovoru na revizijo sicer predlaga zavrženje revizije, vendar navaja razloge, ki v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev. Zato stroški za odgovor niso potrebni in jih mora kriti tožena stranka sama.