Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da ima tožnik pravico do bruto plače po določbah ZDR-1 in drugih predpisov. Odločanje o tem je v pristojnosti delovnega sodišča (po določbah prvega odstavka, točka b) 5. člena ZDSS-1. V sodni praksi VSRS do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev (niti ni bila v zvezi s temi vprašanji dopuščena revizija), iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice, pa tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik zahteval v višini "obrutenega" neto zneska, pri čemer je bil le neto znesek določen po višini, bruto pa ni bil opredeljen po višini) tak zaključek ne izhaja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da s tem, ko sodišče v delovnem sporu ugotovi višino bruto plače in delodajalcu naloži obračun bruto plače (in izplačilo plače v neto zneskih, če je tak tožbeni zahtevek postavljen), ne posega v pristojnost davčnih organov, ker s tem ne odloči o višini davkov in prispevkov, ki jih je dolžan delodajalec odvesti za delavca v skladu z zakonskimi predpisi, ki urejajo to področje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se znesek stroškov postopka zniža na znesek 1.058,38 EUR (namesto zneska 2.558,99 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni: - obračunati mesečno bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) in plačati vse davke in prispevke za obdobje od maja 2012 do marca 2017 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, - za mesec april 2017 pa obračunati mesečno plačo v znesku 1.100,00 EUR bruto ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v preteklem mesecu do plačila, - za mesec maj 2017 pa obračunati mesečno plačo v znesku 717,39 EUR bruto ter izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v preteklem mesecu do plačila (I. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva: - plačilo neto plače za čas od 8. 5. 2012 do 5. 3. 2015 od 1.720,09 EUR bruto (mesečno), zmanjšano za že prejeta izplačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, - izplačilo neto plače za čas od 6. 3. 2015 do 31. 3. 2017 od 3.477,45 EUR bruto (mesečno), zmanjšano za že prejeta izplačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, - obračun bruto zneska in plačilo davkov in prispevkov za čas od 8. 5. 2012 do 5. 3. 2015 v razliki med zahtevanim mesečnim zneskom 1.720,09 EUR bruto in posamičnim bruto zneskom za posamezni mesec v I. točki izreka te sodbe, - obračun bruto zneska in plačilo davkov in prispevkov za čas od 6. 3. 2015 do 31. 3. 2017 v razliki med zahtevanim mesečnim zneskom 3.477,45 EUR bruto in posamičnim prisojenim bruto zneskom za posamezni mesec v I. točki izreka te sodbe in - obračun bruto zneska in plačilo davkov in prispevkov za mesec april 2017 v višini 10,00 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 2.558,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni, tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma po razveljavitvi sodbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek po spremembi tožbe z dne 18. 2. 2019 zavrniti že zato, ker je nesklepčen, oziroma tožbo delno zavreči, ker se nanaša na plačilo davkov in prispevkov. Tožnik v zvezi s spremembo tožbe ni podal nobene navedbe niti dokazov, v tožbi pa je svojo trditveno podlago gradil izključno na obračunu neto zneskov in izrecno nasprotoval postavitvi tožbenega zahtevka v bruto zneskih. Ker sodišče navedenega ni upoštevalo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sprememba tožbe predstavlja zlorabo in prekoračitev navodil pritožbenega sodišča, ki je dalo navodilo, da se kot bruto plača upošteva plača primerljivega delavca, ki je pri toženi stranki opravljal enako delo, in opozorilo na to, da je treba upoštevati pravnomočnost zavrnilnega dela sodbe. Tožnik za obdobje od 8. 5. 2012 do 31. 3. 2017 s spremenjenim tožbenim zahtevkom ni imel pavice zahtevati izplačila neto plače, zmanjšane za že prejeta neto izplačila, ker je bil tožbeni zahtevek v tem delu že pravnomočno zavrnjen.

Tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) bi bilo v delu, ki se nanaša na obračun osnove (bruto plače) in plačilo davkov in prispevkov zavreči, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 226/2017), ker delovna sodišča niso pristojna odločati niti o bruto osnovah plače niti o davkih in prispevkih. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, ker je toženi stranki naložilo obračun bruto plače v določenih mesečnih zneskih in plačilo davkov in prispevkov. S tem je poseglo v odločanje davčnih organov ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, čeprav je na pristojnosti za odločanje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je med postopkom na prvi stopnji ugovarjala pravilnosti obračuna v izvedenskem mnenju, ker je izvedenka nepravilno upoštevala dodatke za popoldansko delo in nepravilno razporejala dopust v mesecih, v katerem je tožnik že imel presežke ur. To je povzročilo obračun višjih dodatkov za nadurno delo. Sodišče je pravilno (v 21. točki izreka sodbe) zaključilo, da dodatka za popoldansko delo ni mogoče upoštevati, kljub temu pa je ob določanju bruto zneskov naredilo več napak, npr. za mesece oktober 2012, april 2013, oktober 2013, oktober 2014, oktober 2016, ter tožniku priznalo previsoko bruto plačo. Poleg tega je spregledalo, da vrednost dodatka za popoldansko delo vpliva na druge postavke v tabeli. Zaradi nepravilnega obračuna popoldanskega dela je prišlo do nepravilnega obračuna nadomestila za letni dopust. Toženi stranki je naložilo v plačilo neto plače za april in maj 2017, kar je napačno - o tem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo I Pd 878/2017 z dne 22. 2. 2018. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo vse stroške, ki jih je priglasil med prvim postopkom in v drugem sojenju, čeprav je bilo o stroških postopka v prvem sojenju že pravnomočno odločeno s prvo sodbo (ki je bila glede odločitve o stroških s sodbo in sklepom VDSS potrjena). Zato so bili isti stroški tožniku napačno prisojeni dvakrat. Tožena stranka v pritožbi še vedno vztraja pri ugovoru, da je bila tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložena prepozno, po izteku roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Navaja še, da je v zvezi s to odločitvijo - pravnomočnim delom sodbe - vložila ustavno pritožbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Predmet spora je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 8. 5. 2012 do 21. 5. 2017, ko je tožnik pri toženi stranki kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja delo opravljal na podlagi študentskih napotnic, od 4. 3. 2015 dalje pa na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Z opravljanjem dela je tožnik prenehal 6. 4. 2017, ko je toženo stranko pozval k priznanju delovnega razmerja za čas od 8. 5. 2012 dalje. Ker tožena stranka kršitve ni odpravila, je dne 8. 5. 2017 vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in z njim povezane denarne zahtevke - plačilo razlike med plačo, ki bi jo moral prejemati pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in izplačanimi prejemki, plačilo prispevkov in davkov, obračun in plačilo regresa za letni dopust, povrnitev stroškov za prehrano med delom ter za prevoz na delo in z dela.

6. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali. S sodbo I Pd 878/2017 je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku - ugotovilo je, da je med pravdnima strankama od 8. 5. 2012 do 21. 5. 2017 obstajalo delovno razmerje s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za delo samostojnega referenta asistence ter zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) za ugotovitev tožnikove mesečne plače v neto znesku 1.126,70 EUR v obdobju od 8. 5. 2012 do 5. 3. 2015 ter v neto znesku 2.074,51 EUR v obdobju od 6. 3. 2015 do 21. 5. 2017 (I. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna: - tožnika za obdobje od 8. 5. 2012 do 21. 5. 2017 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja s polnim delovnim časom 40 ur tedensko (II. točka izreka); - tožniku za obdobje od 8. 5. 2012 do 5. 3. 2015 obračunati in plačati davke in prispevke glede na že izplačane mesečne prejemke, vendar največ v višini 1.126,70 EUR neto mesečno; zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo mesečnih neto plač po obračunu davkov in prispevkov na neto znesek 1.126,70 EUR, zmanjšanih za izplačane prejemke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka); - tožniku za obdobje od 6. 3. 2015 do 31. 3. 2017 obračunati in plačati davke in prispevke glede na že izplačane mesečne prejemke, vendar največ v višini 2.074,50 EUR neto mesečno, za april 2017 obračunati plačo v bruto znesku 1.110,00 EUR, za maj 2017 pa v bruto znesku 717,39 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obresti, in sicer za aprilsko plačo od 19. 5. 2017 dalje do plačila in za majsko plačo od 19. 6. 2017 dalje do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo mesečnih neto plač po obračunu davkov in prispevkov na neto znesek 2.074,50 EUR, zmanjšanih za izplačane prejemke (IV. točka izreka); - tožniku obračunati bruto zneske regresov za letni dopust za leta 2012, 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 v zneskih, ki izhajajo iz izreka sodbe, ter mu po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (datumov, določenih v izreku) do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov od bruto zneskov regresa in za plačilo dela zakonskih zamudnih obresti (V. točka izreka); - tožniku za obdobje od maja 2012 do vključno aprila 2017 povrniti stroške za prehrano in prevoz po specifikaciji, ki izhaja iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (datumov, določenih v izreku) do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike stroškov do zahtevanega zneska 177,76 EUR mesečno ter stroškov za maj 2017 v višini 116,56 EUR (VI. točka izreka) ter - tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.156,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

7. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilni del sodbe s sodbo in sklepom Pdp 352/2018 z dne 20. 12. 2018 delno razveljavilo v prvem odstavku III. točke in v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je potrebno v ponovnem sojenju tožnika pozvati, da postavi tožbeni zahtevek v bruto mesečnih zneskih, in ugotoviti, kolikšna bruto mesečna plača bi pripadala tožniku, glede na začetno osnovno plačo delavcev na delovnem mestu samostojni referent asistence v višini 1.100,00 EUR bruto, ki se je po nekaj letih povečala na 1.300,00 EUR bruto do 1.700,00 EUR bruto ob opravljanju dodatnih nalog. Pri ugotavljanju višine plače pa je treba upoštevati celotno tožnikovo plačo - osnovno plačo skupaj z dodatki zaradi dela v posebnih pogojih dela zaradi razporeditve delovnega časa. V ostalem je pritožbeno sodišče potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu, ter odločilo z izpodbijano sodbo (kot je navedeno uvodoma v 1. točki obrazložitve te sodbe). Pritožbeni preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni storilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, le glede odločitve o stroških postopka je zaradi zmotne pravne presoje deloma napačno odločilo ter toženi stranki naložilo v plačilo previsoke stroške tožnika.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek že zaradi nesklepčnosti spremenjene tožbe, s katero je tožnik denarni zahtevek za plačilo nadomestila plače za obdobje priznanega obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki opredelil v bruto zneskih. Res je sicer, da je tožnik prvotno izhajal iz neto plače in šele v ponovljenem sojenju opredelil tožbeni zahtevek v bruto zneskih (tako da je s tožbo zahtevane neto zneske preračunal v bruto zneske), brez natančnejše obrazložitve, vendar izhajajoč iz predhodno podanih stališč o plači, ki bi mu pripadala na delovnem mestu samostojni referent asistence. Zato nikakor ne gre za nesklepčnost tožbe oziroma njene spremembe, saj ni mogoče trditi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi oziroma njeni spremembi (ki po vsebini niti ni sprememba v smislu 184. člena ZPP - ne gre niti za spremembo istovetnosti zahtevka niti za povečanje obstoječega zahtevka oziroma za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, saj tožnik ves čas zahteva obračun bruto in plačilo neto zneskov pripadajoče plače, le formulacija izreka je različna). Katero absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka očita izpodbijani sodbi v zvezi s tem vprašanjem, pa pritožba niti ne konkretizira, zato pritožbeni preizkus v tej smeri niti ni mogoč.

10. Pritožba v zvezi s spremembo tožbe tudi povsem neutemeljeno zatrjuje, da naj bi predstavljala zlorabo in "prekoračitev" navodil pritožbenega sodišča ter izpostavlja, da tožnik za obdobje od 8. 5. 2012 do 31. 3. 2017 ni imel pravice zahtevati izplačila neto plače, zmanjšane za že prejete zneske, ker je bil tožbeni zahtevek v tem delu že pravnomočno zavrnjen. Ta zahtevek je zajet v zavrnilnem delu sodbe (1. in 2. alineja II. točke izreka), zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso relevantne, saj tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe (pri tem tudi ni bistveno, da bi sodišče v primeru, da gre za pravnomočno razsojeno stvar, moralo tožbo v tem delu zavreči - 274. člen ZPP).

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev, ker je odločalo o plačilu davkov in prispevkov, čeprav za to ni pristojno glede na sodno prakso VSRS (VIII Ips 226/2017). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo višino tožniku pripadajoče bruto plače in toženi stranki naložilo obračun bruto plače za obdobje, za katero mu je s pravnomočno sodbo priznan obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki.

V zvezi s tem ugovorom, ki ga je tožena stranka izpostavljala že med postopkom na prvi stopnji, je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 in opr. št. VIII Ips 21/2018 res zapisalo, da sodišča niso pristojna odločati o davkih in prispevkih, vendar v teh zadevah ni šlo za vprašanje pripadajoče bruto plače delavca, ampak odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, zaradi česar navedeni odločbi nista uporabljivi pri odločanju o plači, ki delavcu pripada za čas delovnega razmerja. Navedlo je še, da je glede na davčno zakonodajo nesporno, da se od pripadajoče plače plačujejo davki in prispevki ter da sodišče s tem, ko odloči, kakšna bruto plača pripada delavcu, ne odloča o davkih in prispevkih - ti ostajajo stvar davčnih postopkov in Finančne uprave RS, sodišče pa le ugotovi višino plače, ki jo mora delodajalec obračunati in posledično izplačati, izterjava davkov in prispevkov od tega zneska pa je stvar davčnega postopka. Sklicevalo pa se je tudi na to, da je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje izrecno naložilo, da mora v novem postopku ugotoviti bruto plačo tožnika.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da ima tožnik pravico do bruto plače po določbah ZDR-1 in drugih predpisov. Odločanje o tem je v pristojnosti delovnega sodišča (po določbah prvega odstavka, točka b) 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). V sodni praksi VSRS do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev (niti ni bila v zvezi s temi vprašanji dopuščena revizija), iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice, pa tudi iz citirane sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik zahteval v višini "obrutenega" neto zneska, pri čemer je bil le neto znesek določen po višini, bruto pa ni bil opredeljen po višini) tak zaključek ne izhaja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da s tem, ko sodišče v delovnem sporu ugotovi višino bruto plače in delodajalcu naloži obračun bruto plače (in izplačilo plače v neto zneskih, če je tak tožbeni zahtevek postavljen), ne posega v pristojnost davčnih organov, ker s tem ne odloči o višini davkov in prispevkov, ki jih je dolžan delodajalec odvesti za delavca v skladu z zakonskimi predpisi, ki urejajo to področje.

13. Sodišče prve stopnje je pri izračunu bruto plače (oziroma nadomestila plače) tožnika v obdobju od 8. 5. 2012 do 31. 3. 2017 pravilno upoštevalo osnovno plačo v višini 1.100,00 EUR bruto, glede na pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni referent asistence, ki jo je predložila tožena stranka, ter izpovedbe zaposlenih na tem delovnem mestu. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bila njegova bruto plača višja (1.720,00 oziroma 3.477,00 EUR bruto, kot je tožnik zahteval s spremembo tožbe), kar je natančno obrazložilo zlasti v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg osnovne plače pa je tožnik, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upravičen tudi do dodatkov (za nadurno delo, delo ob nedeljah, praznikih, delovno dobo), pri čemer se je oprlo na pravilno pravno podlago in to v obrazložitvi sodbe tudi navedlo. V postopku na prvi stopnji je prvostopenjsko sodišče postavilo izvedenko ekonomske stroke mag. A.A., ki je v skladu z navodili sodišča izračunala pripadajočo bruto plačo, upoštevajoč bruto osnovno plačo 1.100,00 EUR, dodatek za delovno dobo (minulo delo) ter dodatke, ki izhajajo iz posebnih pogojev dela iz razporeditve delovnega časa, upoštevajoč mesečni fond ur v višini 174 ur, evidence delovnega časa tožnika ter dejstvo, da je bil delovni čas tožnika v navedenem obdobju neenakomerno razporejen (pri čemer je nadure izračunala po zaključku posameznih šestmesečnih referenčnih obdobij). Izvedenka pa je tudi upoštevala, da je tožniku pripadal letni dopust 20 dni na leto in obračunala pripadajoče nadomestilo. Sodišče prve stopnje je mnenje sodne izvedenke z dne 9. 6. 2019 ter dopolnitev mnenja z dne 13. 9. 2019 (ki je bilo podano v zvezi s pripombami tožene stranke) pravilno ocenilo kot strokovno, razumljivo in preverljivo ter ga upoštevalo pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka.

14. Pritožba neutemeljeno oporeka izračunom bruto plač za posamezne mesece, češ da gre za napake sodišča prve stopnje pri odštevanju dodatka za popoldansko delo od skupnih bruto zneskov (za posamezne mesece) iz tabele v izvedenskem mnenju. Napake naj bi bile pri izračunih za oktober 2012, april 2013, oktober 2013, oktober 2014, oktober 2016, vendar to ne drži. Pritožbeno sodišče je izračune za navedene mesece preverilo. Ugotovilo je, da so pravilni, saj so izdelani na podlagi podatkov iz izvedenskega mnenja oziroma njegove dopolnitve (ki jo je izdelala izvedenka v zvezi s pripombami tožene stranke v zvezi z nadomestilom plače za čas letnega dopusta). Sodišče prve stopnje je pri izračunu pravilno izhajalo iz izračuna izvedenke v tabeli - prilogi dopolnitve izvedenskega mnenja (l. št. 255), ki vsebuje tudi podatke o nadurah ob koncu referenčnih obdobji (april, oktober v posameznem letu). Iz dopolnitve izvedenskega mnenja (l. št. 252 do 254) izhaja, da je tožnik opravil 290,1 presežnih ur v obdobju od 8. 5. 2012 do 6. 4. 2017, za katere je upravičen do plačila za nadurno delo v skupnem znesku 2.383,46 EUR bruto, za posamezne mesece ob koncu referenčnih obdobij pa je število nadur razvidno iz dopolnitve mnenja. Zato je izračun, ki upošteva bruto zneske iz tabele po odštetju dodatka za popoldansko delo, ki mu je sodišče prištelo še znesek plače za nadure za posamezni mesec ob koncu referenčnega obdobja, pravilen. Zneske iz naslova plače za nadure, ki so po posameznih mesecih prišteti, ter način izračuna je sodišče prve stopnje pojasnilo v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene, ker pritožba pri svojem izračunu ni upoštevala zneskov plače iz naslova nadur, ki jih je potrebno k plači za posamezne sporne mesece prišteti.

15. Neutemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, v katerem nasprotuje izračunu nadomestil za letni dopust v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da nobena od strank ni podala trditev o tem, kdaj naj bi tožnik v spornem obdobju izrabil letni dopust, le glede izrabe dopusta v aprilu in maju 2017 je bilo ugotovljeno (na podlagi izjave tožnika samega), da je v tem času izrabil dopust iz leti 2016 in 2017, kar je bilo glede na pripombe tožene stranke upoštevano v dopolnilnem izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje pa pravilno ni upoštevalo šele po podaji izvedenskega mnenja le pavšalno podanih (in tudi prepoznih) trditev, da naj bi tožnik izrabil dopust na dneve, ko po evidencah tožene stranke ni delal, zaradi česar naj bi se mu na dneve, ko je imel minus ure, pisal dopust. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, ki so obrazložena zlasti v 15., 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilen je zaključek, da ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni določno navedla, na katere dneve naj bi tožnik izrabljal dopust, izvedenki niti ni mogoče nalagati dopolnitve mnenja, ker izvedenka, kot je poudarila tudi sama, ne more sama določati, kdaj naj bi bil tožnik na dopustu. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem vprašanjem neutemeljene. Splošnih pripomb v pritožbi glede nepravilnosti izračuna nadomestila za letni dopust, ki jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretno navajala (v osnovi za izračun naj bi bil nepravilno upoštevan dodatek za popoldansko izmeno, pri čemer - za razliko od konkretnih izračunov za posamezne mesece v aprilu, oktobru za posamezna leta, s katerimi je tožena stranka utemeljevala zatrjevane napake pri izračunih in jih je pritožbeno sodišče zato lahko preverilo - konkretnih navedb o napačnih izračunih nadomestila niti primeroma, npr. za posamezne mesece, pritožba ne vsebuje), ki prestavljajo pritožbene novote, pa že iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker so podane prepozno (337. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je za meseca april in maj 2017 tožniku pravilno prisodilo bruto plačo v znesku 1.100,00 EUR oziroma 717,39 EUR ter toženi stranki naložilo izplačilo ustreznih neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev o tem je ustrezno obrazložilo zlasti v 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s to odločitvijo pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je bilo o tem zahtevku že pravnomočno odločeno s prvo sodbo I Pd 878/2017 z dne 22. 2. 2018, saj to ne drži. Odločitev o (bruto in neto) plači za april in maj 2017 je bila vsebovana v prvem odstavku (in ne v drugem odstavku) IV. točke izreka te sodbe (I Pd 878/2017), ki je bila s sodbo in sklepom VDSS Pdp 352/2018 z dne 20. 12. 2018 v tem delu razveljavljena. Sodišče prve stopnje je tudi v obrazložitvi sodbe izrecno in pravilno zapisalo, da je tožnik upravičen le do obračuna bruto plače za čas od 8. 5. 2012 do 21. 5. 2017 ter izplačila neto plače za meseca april 2017 in maj 2017, saj v tem delu sodba opr. št. I Pd 878/2017 ni pravnomočna (glede na sprejeto odločitev sodišča v pritožbenem postopku, v katerem je bil predmet pritožbenega preizkusa le ugodilni del ob obravnavi pritožbe tožene stranke, saj se tožnik zoper zavrnilni del ni pritožil).

17. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja pri svojih ugovorih, da je bila tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložena prepozno in da bi jo bilo zato potrebno zavreči. O tem ugovoru je bilo namreč že odločeno v prvem postopku v zvezi s pravnomočno odločitvijo o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na delovnem mestu samostojni referent asistence v I. točki izreka sodbe I Pd 878/2017 z dne 22. 2. 2018. To odločitev pa je VDSS s sodbo in sklepom Pdp 352/2018 potrdilo, v obrazložitvi sodbe in sklepa pa zavzelo tudi stališče v zvezi s pravočasnostjo vložene tožbe.

18. Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila odločitev o stroških postopka v sodbi I Pd 878/2017 (VII. točka izreka) s sodbo in sklepom Pdp 352/2018 potrjena, sodišče prve stopnje pa je v novem sojenju ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, kar je napačno. Z navedeno (prvo) sodbo sodišča prve stopnje je bil tožniku že prisojen znesek 1.156,63 EUR iz naslova povrnitve stroškov postopka (pri čemer so bili stroški zastopanja odvetnika izračunani ob upoštevanju tedaj veljavne vrednosti točke 0,459 EUR). Zato je sodišče prve stopnje tožniku z izpodbijano sodbo napačno ponovno priznalo stroške, ki so nastali v prvem sojenju (tokrat izračunane po višji vrednosti točke po OT). Tožnik je torej upravičen le do povračila stroškov, ki so mu nastali v novem sojenju, ker je bilo o stroških postopka v prvem sojenju že pravnomočno odločeno. Sicer pa je sodišče prve stopnje stroške odmerilo pravilno in v skladu z določbo 155. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT).

Pritožbeno sodišče je v tem delu ugodilo pritožbi ter izračunalo stroške postopka, do katerih je tožnik upravičen v novem sojenju, ki znašajo: 150 točk za narok dne 19. 3. 2019 (tar. št. 15/3/b OT), 225 točk za vlogo z dne 3.4.2019 (tar. št. 15/2 OT), 150 točk za narok z dne 14. 11. 2019 (tar. št. 15/3/b OT), materialni stroški - 2 % ter 22 % DDV, kar skupaj znaša - glede na vrednost točke 0,60 EUR - 392,00 EUR. Poleg navedenih stroškov je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za sodno izvedenko v višini 666,40 EUR, tako da stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znašajo skupaj 1.058,38 EUR.

19. Ker so pritožbeni razlogi v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi in stroške postopka znižalo na znesek 1.058,38 EUR (namesto zneska 2.558,99 EUR), v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, čeprav je s pritožbo delno uspela, ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v skladu z določbo 5. točke 41. člena ZDSS-1.