Jedro

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je prišel pokojni J. S. dne 22.5.1963 sam od sebe, tedaj brez vabila, na Oddelek za finance Občinskega ljudskega odbora K. in se dogovoril, da podari v družbeno lastnino del svojega premoženja (popis premoženja je naveden v zapisniku z dne 22.5.1993), v zameno za podarjeno premoženje pa si je zase in za ženo izgovoril "kmetijsko oskrbnino", ki jo je, tako kot njegova žena, po ugotovitvah sodišč tudi prejemal. Sodišči sta nadalje še ugotovili, da oče predlagateljev pravnega posla dne 22.5.1963 ni sklenil zaradi strahu, da mu bo drugače zemlja odvzeta ampak zato, ker nobeden od otrok z izgovorom, da kmetija ni perspektivna, davki pa previsoki, ni ostal in delal na domači kmetiji, ampak so vsi odšli v tovarne, staršema pa niti pri plačilu davkov niso pomagali. Končno sta sodišči po oceni izvedenih dokazov tudi ugotovili, da je bil oče predlagateljev v času sklenitve pravnega posla poslovno sposoben, kar dokazuje tudi dejstvo, da je po 22. 5. 1963 sklepal tudi druge pravne posle, dne 22.9.1966 pa je s hčerko M. K. sklenil celo izročilno pogodbo, za katero predlagatelja tekom postopka nista nikoli zatrjevala, da naj bi bila zaradi očetove poslovne nesposobnosti neveljavna. Iz vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev je mogoče narediti le zaključek, da oče predlagateljev ni sklenil darilne pogodbe ampak pravni posel, ki je bil (vsaj delno) odplačen. Za sklenitev pravnega posla se je odločil sam, brez grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti in sicer zato, da bi v zameno za del svojega premoženja prejemal "kmetijsko oskrbnino". Tak nagib pri pogodbi, ki je vsaj delno odplačna, ni nedopusten. Pokojnega očeta predlagateljev sodišči druge in prve stopnje zato materialnopravno pravilno nista šteli za upravičenca do denacionalizacije v smislu določbe 5. člena ZDEN.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev nepremičnin parc. št..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ., ki so bile v času odvzema vpisane pri vl. št....k. o..., parc. št..., ki je bila v času odvzena vpisana pri vl. št... k. o... in parc. št... in ..., ki sta bili v času odvzema vpisani pri vl. št. ..k. o...

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu je vložil predlagatelj J. S. pravočasno revizijo v kateri ni izrecno uveljavljal nobenega revizijskega razloga. Zadevo je potrebno brez zavlačevanja zaključiti v korist predlagateljev. Sklicevanje sodišča na to, da je posestnik sam ponudil premoženje, ni v skladu s pravicami, ki obstajajo med posameznikom in državo. Slovenci smo zahtevali nazaj tudi državo, ki smo jo podarili družbi nekdanje Jugoslavije. Tako je potrebno ravnati tudi z zemljo, ki so jo zaradi obstoječega sistema nerazsodni posamezniki podarili komunističnemu sistemu, ki je vsem obljubljal raj. S premoženjem lahko najbolje ravna tisti, ki ga je ustvaril. Že sama podaritev premoženja dokazuje, da oče predlagateljev ni bil prišteven. Ostali kmetje v vasi pritiskom niso podlegli in premoženja niso podarili. Sicer pa je nova država nekaterim premoženje že vrnila. Če ga ne bo tudi predlagateljema, se bosta obrnila na mednarodne institucije.

Revizija je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki na revizijo niso odgovorili, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Za presojo, ali ima po 5. členu zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95 in 49/97 - ZDen) kdo status upravičenca do denacionalizacije, mora predlagatelj izkazati konkretno grožnjo ali silo, ki je bila razlog za sklenitev pravnega posla. Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih predlagatelj z revizijo ne more izpodbiti, revizijsko sodišče pa je nanje vezano (3. odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 37.členom ZNP), predlagatelja tudi po presoji revizijskega sodišča obstoja pogojev iz 5. člena ZDen nista izkazala. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je prišel pokojni J. S. dne 22.5.1963 sam od sebe, tedaj brez vabila, na Oddelek za finance Občinskega ljudskega odbora K. in se dogovoril, da podari v družbeno lastnino del svojega premoženja (popis premoženja je naveden v zapisniku z dne 22.5.1993), v zameno za podarjeno premoženje pa si je zase in za ženo izgovoril "kmetijsko oskrbnino", ki jo je, tako kot njegova žena, po ugotovitvah sodišč tudi prejemal. Sodišči sta nadalje še ugotovili, da oče predlagateljev pravnega posla dne 22.5.1963 ni sklenil zaradi strahu, da mu bo drugače zemlja odvzeta ampak zato, ker nobeden od otrok z izgovorom, da kmetija ni perspektivna, davki pa previsoki, ni ostal in delal na domači kmetiji, ampak so vsi odšli v tovarne, staršema pa niti pri plačilu davkov niso pomagali. Končno sta sodišči po oceni izvedenih dokazov tudi ugotovili, da je bil oče predlagateljev v času sklenitve pravnega posla poslovno sposoben, kar dokazuje tudi dejstvo, da je po 22. 5. 1963 sklepal tudi druge pravne posle, dne 22.9.1966 pa je s hčerko M. K. sklenil celo izročilno pogodbo, za katero predlagatelja tekom postopka nista nikoli zatrjevala, da naj bi bila zaradi očetove poslovne nesposobnosti neveljavna. Iz vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev je mogoče narediti le zaključek, da oče predlagateljev ni sklenil darilne pogodbe ampak pravni posel, ki je bil (vsaj delno) odplačen. Za sklenitev pravnega posla se je odločil sam, brez grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti in sicer zato, da bi v zameno za del svojega premoženja prejemal "kmetijsko oskrbnino". Tak nagib pri pogodbi, ki je vsaj delno odplačna, ni nedopusten. Pokojnega očeta predlagateljev sodišči druge in prve stopnje zato materialnopravno pravilno nista šteli za upravičenca do denacionalizacije v smislu določbe 5. člena ZDEN.

Revizija dokazuje utemeljenost predloga tudi s trditvijo, da je bilo v drugih primerih premoženje že vrnjeno. Ta trditev je sicer točna, prezre pa dejstvo, da sodišče odloča v vsakem konkretnem primeru in ob upoštevanju pravnoodločilnih dejstev, ki so ugotovljena v vsakem posameznem denacionalizacijskem postopku. V primerih, v katerih je sodišče ugotovilo, da obstajajo v zakonu določeni pogoji za denacionalizacijo, je bilo predlogom ugodeno. V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da zakonski pogoji za denacionalizacijo, ki so predpisani v 5. členu ZDen, niso izpolnjeni. Zato sodišči predlogu nista mogli ugoditi. Posplošene revizijske trditve, ki zatrjujejo, da so pogoji iz 5. člena ZDen izpolnjeni, niso utemeljene. Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).