Jedro

Vprašanje, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana, je povezana z oceno dejanskega stanja, česar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče ocenjevati.

Ker je novela ZKP (Uradni list RS, št. 43/2004) začela veljati 23. maja 2004, bi morala do 23. julija 2004 za ukrepe, ki so se na dan uveljavitve tega zakona izvajali na podlagi dovoljenja generalnega direktorja policije po 2. odstavku 49. člena Zakona o policiji, biti pridobljena odredba pristojnega organa v skladu z določbami zakona.

Ker ponovitvena nevarnost temelji na prihodnji nevarnosti prodaje mamil, če bi bil obdolženi na prostosti, je neutemeljeno izpodbijanje sklepa o odreditvi pripora, češ da ni bila ogrožena varnost ljudi, ker je bilo mamilo prodano le tajnemu policijskemu delavcu oziroma sodelavcu.

Možnost uporabe milejšega ukrepa je bila zavrnjena že z odločitvijo o odreditvi pripora, zato ni bilo treba posebej obrazložiti, zakaj se sodišče ni odločilo za milejši ukrep.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru je bil zoper obd. M.R. na podlagi 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor, ki teče od 5.7.2004 od 9.10 ure naprej. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. M.R., odvetnik D.S. iz S., je dne 26.7.2004 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 2. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi tako uveljavlja, da je bila kriminalna dejavnost obdolženega izzvana s tem, da je obdolženec mamilo prodal tajnemu policijskemu sodelavcu, kar naj bi po 1. odstavku 155. člena ZKP izključilo kazenski pregon. Utemeljenost suma kaznivih dejanj je sodišče oprlo na ugotovitve, ki so bile pridobljene na podlagi določila 49. člena Zakona o policiji, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, na podlagi 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP pa bi bili ukrepi policije zakoniti le, če bi se v dveh mesecih po uveljavitvi novele pridobila odredba pristojnega organa, kar pa v tej zadevi ni bilo storjeno. Po mnenju zagovornika odreditev pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni bila zakonita, saj je obdolženec mamilo prodal le tajnemu policijskemu delavcu, tako da ni bila ogrožena varnost ljudi, saj mamilo ni prišlo v prosto prodajo. Obdolženec ima sicer urejeno zakonsko življenje, je oče petletnega sina in mesečno zasluži okoli 150.000 SIT, tako da na prostosti ne bi ponovil kaznivega dejanja. Podana je kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker po mnenju obdolženčevega zagovornika izpodbijana sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je precejšnje nasprotje med razlogi v izpodbijanih sklepih o vsebini listin in zapisnikov ter med temi listinami oziroma zapisniki. Prav tako po mnenju zagovornika izpodbijana sklepa nimata razlogov, zakaj obdolženemu ni mogoče očitano ponovitveno nevarnost odpraviti z milejšim ukrepom od odrejenega. Iz tega razloga obdolženčev zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vprašanje, ali je bila kriminalna dejavnost obd. M.R. izzvana, je povezana z oceno dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče ocenjevati. Iz opisa kaznivih dejanj, ki jih je utemeljeno osumljen obdolženi M.R., ter iz opisa dejanj drugih obdolžencev, razviden iz zahteve za preiskavo, ki jo je vložila skupina državnih tožilcev za posebne zadeve pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije dne 6.7.2004, je razvidno, da je obdolženi D.K. organiziral mrežo prekupčevalcev heroina in kokaina in zaradi nadaljnje prodaje neupravičeno hranil heroin in kokain, med prekupčevalce pa je uvrščen tudi obdolženi M.R. Prav v okviru takšne prekupčevalske mreže je M.R. utemeljeno osumljen, da je prodal mamilo tajnemu policijskemu sodelavcu v dveh primerih, pri čemer je v prvem primeru sodeloval še s pokojnim F.G., v drugem primeru pa mu je mamilo po predhodnem dogovoru priskrbel obdolženi D.K. Iz takšnih opisov kaznivih dejanj je torej obdolženi M.R. utemeljeno osumljen, da je storil izvršitvena dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ pri prometu z mamili že pred prodajo mamil tajnemu policijskemu delavcu oziroma sodelavcu in torej nikakor ni šlo za izzvanost kriminalne dejavnosti v smislu 4. odstavka 155. člena ZKP, saj takšna izzvanost h kriminalni dejavnosti ni opisana pri kaznivih dejanjih, ki jih je utemeljeno osumljen, niti ni opredeljena v obrazložitvah izpodbijanih sklepov.

Izpodbijana sklepa se pri utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj s strani obdolženega M.R. opirata na poročilo o tajnem policijskem delovanju in tajnem policijskem sodelovanju z dne 18.11.2003 ter na poročilo o izvajanju tajnega opazovanja z dne 9.1.2004. Potem ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo 49. člen Zakona o policiji, je res z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP (Uradni list RS, št. 43/2004) v prehodnih in končnih določbah v 26. členu določeno, da se za ukrepe, ki se na dan uveljavitve tega zakona izvajajo na podlagi dovoljenja generalnega direktorja policije po 2. odstavku 49. člena Zakona o policiji, mora v roku dveh mesecev po uveljavitvi tega zakona pridobiti odredbo pristojnega organa v skladu z določbami zakona. Novela ZKP je začela veljati 23. maja 2004 in bi torej morala biti navedena odredba pridobljena do 23. julija 2004. Vsa poročila o ukrepih, izdanih na podlagi dovoljenja generalnega direktorja policije z dne 25.3.2003, na katere se sklicujeta preiskovalni sodnik in senat v izpodbijanih sklepih, so bila opravljena pred 23.5.2004, zato naknadna odredba pristojnega organa ni bila potrebna. Ukrepi po določbah 2. odstavka 49. člena Zakona o policiji so bili tedaj v času opravljanja ukrepov na podlagi dovoljenja generalnega direktorja policije legalni, šlo pa je za takšna kazniva dejanja, ki jih tudi novela ZKP predvideva kot podlago za posebne ukrepe policije.

Obdolženčev zagovornik tudi neutemeljeno izpodbija sklepa, češ da ni bila ogrožena varnost ljudi, ker je bilo mamilo prodano le tajnemu policijskemu delavcu oziroma sodelavcu. Ponovitvena nevarnost, ki jo ugotavljata izpodbijana sklepa, namreč temelji na prihodnji nevarnosti prodaje mamil, če bi bil obdolženi M.R. na prostosti.

Ponovitvena nevarnost je torej osredotočena na kazniva dejanja, ki bi jih obdolženec lahko storil v prihodnje in sicer v obliki kaznivih dejanj, ki jih je utemeljeno osumljen, s tem pa bi bilo očitno ogroženo zdravje tistih oseb, ki bi mamilo kupili in uživali.

V izpodbijanih sklepih tudi ni podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je sicer obdolženčev zagovornik niti ne konkretizira. V kolikor bi se takšna kršitev nanašala na izostanek razlogov glede predloga za milejši ukrep, pa je z izpodbijanima sklepoma že z odločitvijo o odreditvi pripora zavrnjena takšna možnost in zato ni bilo potrebno še posebej obrazložiti, zakaj se sodišče ni odločilo za milejši ukrep.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve Zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.