Jedro

Kot pravilno poudarja pritožba je bilo o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 odločeno z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 27. 2. 2020, potrjeno z dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 16. 4. 2020. Zoper navedeni odločbi z dne 27. 2. 2020 in z dne 16. 4. 2020 tožnik ni vložil tožbe tako, da sta odločbi postali dokončni in pravnomočni. To pomeni, da je o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 v predsodnem postopku že odločeno s pravnomočno odločbo. Že iz tega razloga vsebinsko sojenje za to obdobje, to je za čas od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 o izpodbojni tožbi ni dopustno, ne glede na to, da je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik od 27. 10. 2019 dalje začasno popolnoma nezmožen opravljati svoje delo kmetovalca zaradi poškodbe pri delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo za obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 spremeni tako, da se tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave in sodbe ter sklepa odločilo, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 13. 11. 2019, odločba toženca št. ... z dne 7. 10. 2019 pa odpravi v delu, v katerem je odločeno, da je tožnik od 27. 10. 2019 dalje zmožen za delo (I. točka izreka). Z II. točko izreka je ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 27. 10. 2019 do 18. 1. 2020 in od 18. 2. 2020 do 6. 7. 2020 zaradi poškodbe pri delu. S III. in IV. točko izreka je tožbo v delu na ugotovitev, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 19. 1. 2020 do 17. 2. 2020 in od 7. 7. 2020 do 23. 3. 2021 ter tožbo v delu na odreditev tožencu, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri nadomestila plače, za čas trajanja začasne nezmožnosti za delo pa je zavrglo. Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 530,56 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka v delu, ko je sodišče ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 18. 2. 2020 do 6. 7. 2020 zaradi poškodbe pri delu, je toženec vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da za obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 velja odločba toženca št. ... z dne 27. 2. 2020, zoper katero se je tožnik pritožil in je postala dokončna z odločbo zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 16. 4. 2020. Ker tožnik zoper navedeni odločbi ni vložil tožbe, gre v tem obdobju, v delu za pravnomočno zadevo in tožbeni zahtevek tožnika v tem delu ni dopusten. Kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje zoper navedeni odločbi tožnik ni vložil tožbe pred sodiščem prve stopnje, zato je v tem delu zadeva postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje v svojem tenorju napadane sodne odločbe ni ničesar odločilo o odločbi imenovanega zdravnika št. ... z dne 16. 4. 2020. Odločba imenovanega zdravnika z dne 27. 2. 2020 ni odpravljena, je pa sodišče prve stopnje poseglo v izrek te odločbe in odločilo, da je tožnik od 18. 2. 2020 do 6. 7. 2020 nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje v obdobje od 19. 1. 2020 do 17. 2. 2020 ni poseglo, v tem obdobju namreč odloča izbrani osebni zdravnik tožnika in tako velja, da je tožnik v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Kljub sodbi sodišča prve stopnje še vedno veljata odločbi imenovanega zdravnika z dne 27. 2. 2020 in zdravstvene komisije z dne 16. 4. 2020, po katerih je pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik v obdobju od 19. 1. 2020 do 6. 3. 2020 začasno nezmožen zaradi poškodbe izven dela. Ker tožnik odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe z dne 16. 4. 2020 ni izpodbijal, velja, da je od 19. 1. 2020 do 6. 3. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Ker tožnik zoper dokončni upravni akt ni vložil tožbe, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, kot je določeno v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), zaradi česar je v tem delu tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 potrebno zavreči. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana relativna bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi česar sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni zakonita.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2019, s katero je bila tožnikova pritožba vložena zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 7. 10. 2019 kot neutemeljena zavrnjena. S slednjo odločbo z dne 7. 10. 2019 je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 1. 10. 2019 do 13. 10. 2019 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu in od 14. 10. 2019 do 26. 10. 2019 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, prav tako zaradi poškodbe pri delu. Od dne 27. 10. 2019 dalje pa je zmožen za delo.

V konkretnem primeru je tožnik predlagal odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2019, ter odpravo odločbe z dne 7. 10. 2019 v delu, v katerem je odločeno, da je od 27. 10. 2019 zmožen za delo ter predlagal, da je od 27. 10. 2019 do zaključka glavne obravnave začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik po mnenju sodnega izvedenca specialista ortopeda od 27. 10. 2019 dalje začasno popolnoma nezmožen opravljati svoje delo kmetovalca. Hkrati je sodišče prve stopnje posebej ugotovilo in to izhaja tudi iz dokumentacije, da je bil tožnik v obdobju od 19. 1. 2020 do 17. 2. 2020 v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, ki mu ga je odobril lečeči zdravnik, nato pa po pravnomočnih odločbah toženca še začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela v obdobju od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020. 7. Kot pravilno poudarja pritožba je bilo o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 odločeno z odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 27. 2. 2020, potrjeno z dokončno odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 16. 4. 2020. Zoper navedeni odločbi z dne 27. 2. 2020 in z dne 16. 4. 2020 tožnik ni vložil tožbe tako, da sta odločbi postali dokončni in pravnomočni. To pomeni, da je o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 v predsodnem postopku že odločeno s pravnomočno odločbo. Že iz tega razloga vsebinsko sojenje za to obdobje, to je za čas od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 o izpodbojni tožbi ni dopustno, ne glede na to, da je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik od 27. 10. 2019 dalje začasno popolnoma nezmožen opravljati svoje delo kmetovalca zaradi poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje v citirani odločbi tudi sicer ni poseglo tako, da še vedno obe veljata. Torej veljata pravnomočni odločbi, da je bil tožnik v obdobju od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela.

8. Glede na to je tožbo v delu, ki se nanaša na obdobje od 18. 2. 2020 do 6. 3. 2020 zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko sojenje potrebno v skladu z določbo 274. člena ZPP v zvezi s 75. členom ZDSS-1 zavreči, na kar pravilno opozarja pritožba. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, ampak je, čeprav je že samo ugotovilo pravilno dejansko stanje, zmotno tudi v tem delu, kljub neizpolnjenim formalnim pogojem, zadevo obravnavalo vsebinsko, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.

9. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta "a contrario" pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in nasplošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje na utemeljeno pritožbo toženca, spremenilo tako, da je tožbo v izpodbijanem delu zavrglo.