Jedro

Določbe 1. odst. 158. člena ZPP v primeru, ko pride do umika tožbe zaradi priznanja zahtevka tožeče stranke v stečajnem postopku, ni mogoče razlagati dobesedno. Tožena stranka s priznanjem terjatve v stečajnem postopku te terjatve tožeči stranki res še ni plačala, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna.

Terjatve stečajnih upnikov (razen terjatve ločitvenih in izločitvenih upnikov) se namreč poplačajo šele po pravnomočnosti sklepa o glavni razdelitvi, ki ga stečajni senat izda po opravljenem naroku za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev. Ta poseben položaj tožene stranke kot stečajnega dolžnika terja analogno razlago določbe 1. odst. 158. člena ZPP, tako da je potrebno šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku izpolnila zahtevek tožeče stranke. Po takšni razlagi te določbe pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 56.460,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki znesek 92.740,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.9.2005 do plačila, v 15, dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi pravi, da je bila leta 2001 prisiljena vložiti tožbo, saj ji tožena stranka niti po opominih ni vrnila posojenih zneskov. Potem, ko je šla tožena stranka leta 2003 v stečaj, je v roku vložila prijavo terjatve s stečajnem postopku in z njo zahtevala priznanje terjatve v višini 3,577.552,97 SIT. Stečajna upraviteljica je njeno terjatev skoraj v celoti priznala, prerekala jo je le za znesek 80,158.33 SIT, za kar je leta 2005 prejela sklep o napotitvi na pravdo za ta znesek.

Ker je ocenila, da za navedeni znesek ni smotrno nadaljevati pravde in ker je za preostali znesek, ki ji je bil priznan s strani stečajne upraviteljice izgubila pravni interes za vodenje tega postopka, je podala umik tožbe, in sicer takoj potem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, torej ko ji je priznala terjatev v stečajnem postopku. Ker je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, meni da toženi stranki glede na določbo 1. odst. 158. člena ZPP ni dolžna plačati stroškov pravdnega postopka. Pravdni stroški so nastali izključno zaradi ravnanja tožene stranke, saj ta ni želela plačati njej dolžnih zneskov in zaradi ravnanja stečajne upraviteljice, katera se ni vse do leta 2005 izjavila glede prijavljene terjatve. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevek tožene stranke na plačilo stroškov postopka kot neutemeljenega zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravi, da je bil tožeči stranki njen zahtevek priznan le deloma in da ga zato tožena stranka ni izpolnila v celoti, s tem pa tudi ni izpolnjen pogoj iz 158. člena ZPP. Prav tako ne drži, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj.

Zahtevek ji je bil priznan na naroku za preizkus terjatev dne

10.12.2004, sklep o napotitvi na pravdo za prerekan del njene terjatve je dobila že 1.2.2005, tožbo pa je umaknila šele 17.6.2005 potem, ko je sama tožena stranka na sodišče prve stopnje posredovala predlog, da naj sodišče postopek ustavi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere dalje do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odst. 158. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), saj ni upoštevalo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njeno terjatev priznala v stečajnem postopku. Po navedeni določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Te določbe v primeru, ko pride do umika tožbe zaradi priznanja zahtevka tožeče stranke v stečajnem postopku, ni mogoče razlagati dobesedno. Tožena stranka s priznanjem terjatve v stečajnem postopku te terjatve tožeči stranki res še ni plačala, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna.

Terjatve stečajnih upnikov (razen terjatve ločitvenih in izločitvenih upnikov) se namreč poplačajo šele po pravnomočnosti sklepa o glavni razdelitvi, ki ga stečajni senat izda po opravljenem naroku za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev (165. in 166. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/1993 s spremembami in dopolnitvami). Ta poseben položaj tožene stranke kot stečajnega dolžnika terja analogno razlago določbe 1. odst. 158. člena ZPP, tako da je potrebno šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku izpolnila zahtevek tožeče stranke. Po takšni razlagi te določbe pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka.

Glede navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo o tem, da tožeča stranka ni tožbe umaknila neposredno po tem, ko je bila njena terjatev v stečajnem postopku priznana, pritožbeno sodišče zaključuje, da določbe 1. odst. 158. člena ZPP o tem, da tožeča stranka ni dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka toženi stranki, le če je tožbo umaknila takoj po izpolnitvi njenega zahtevka, tudi v tem smislu ne gre razlagati preozko. Namen te določbe je preprečiti nastajanje nadaljnjih pravdnih stroškov v primeru, ko tožena stranka izpolni zahtevek tožeče stranke, ta pa tožbe kljub temu ne umakne. V predmetni zadevi je tožeča stranka tožbo umaknila res šele po več mesecih od takrat, ko je bila njena terjatev v stečajnem postopku priznana, vendar pa zaradi tega v času od priznanja terjatve v stečajnem postopku pa do umika tožbe niso nastali toženi stranki nobeni novi pravdni stroški. Iz spisa izhaja, da je bil narok, razpisan za dne 20.6.2005, pravočasno preklican, drugih procesnih dejanj - razen tistih, ki se nanašajo na umik tožbe in ustavitev postopka - pa niti sodišče niti stranke v tem obdobju niso opravljale. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila pravočasno.

Pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo navedb tožeče stranke v pritožbi in tožene stranke v odgovoru na pritožbo o tem, da terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku ni bila priznana prav v celoti, ampak je bila za znesek 80.158,33 SIT prerekana. Iz spisa namreč izhaja, da sta obe stranki (tožeča stranka v vlogi o umiku tožbe z dne 17.6.2005, tožena pa v vlogi z dne 13.6.2005) sodišču prve stopnje sporočili, da je bila terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku priznana v celoti. Šele v pritožbi je tožeča stranka prvič navedla, da je bila njena terjatev za znesek 80.158,33 SIT prerekana, na kar se je nato v odgovoru na pritožbo sklicevala tudi tožena stranka. Te novote pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP ni moglo upoštevati, saj sta za prerekani del terjatve tožeče stranke vedeli že precej prej kot je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep in bi zato lahko te navedbe podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje glede na navedeno zmotno uporabilo materialnopravno določbo 1. odst. 158. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko

358. člena ZPP pritožbi ugodilo in predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka v celoti zavrnilo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče za sestavo pritožbe priznalo zahtevanih 250 točk, kar skupaj z 2% materialnih stroškov, 20 % DDV in zneskom 22.800, 00 SIT za sodno takso za pritožbo znese 56.460,00 SIT, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po izteku paricijskega roka do plačila.