Jedro

Po določilih 47. člena ZOR je pogodba nična, če je predmet obveznosti nedopusten, torej če je v nasprotju s prisilnimi predpisi (49. člen ZOR). Udeležence pogodbenih razmerij pa pri sklepanju teh razmerij ter pri uveljavljanju in izpolnjevanju obveznosti veže tudi načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Sporazum strank o uvrstitvi tožnice med presežne delavce je bil v tej zadevi v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki urejajo različne primere in pogoje prenehanja delovnega razmerja delavcev. Zato je ta sporazum ničen, zahtevek tožnice, s katerim ta uveljavlja odpravnino, pa je moralo revizijsko sodišče na podlagi 2. in 3. odstavka 140. člena ZOR zavrniti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožnice in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka, odmerjene na 24.000,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da naj ugotovi, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino kot trajni presežni delavki v višini 687.322,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila ter da naj ji tožena stranka povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica 28.8.1995 s pisno izjavo predlagala toženi stranki, da naj ji ta omogoči sporazumno prenehanje delovnega razmerja kot presežni delavki. Tožena stranka je sprejela program presežnih delavcev, nato pa je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnici je bilo že pred tem sporočeno, da ji tožena stranka ne bo priznala pravice do odpravnine. Če bi tožnica temu nasprotovala, je tožena stranka ne bi z njenim soglasjem opredelila kot trajno presežne delavke. Sodišče je na temelju teh dejstev ugotovilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor, za katerega sta stranki vedeli, da ni zakonit. Tožena stranka je bila pripravljena dogovor izvršiti pod pogojem, da se tožnica odpove pravici do odpravnine. Tožnica se odpravnini ni odpovedala, s svojim ravnanjem pa je toženo stranko zavestno zavedla, tako da je ta menila, da dogovor obsega tudi tožničino odpoved pravici do odpravnine.

Na pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil med strankama sklenjen dogovor o tem, da bo tožena stranka opredelila tožnico kot presežno delavko. Pritožbeno sodišče je sklepalo, da bi moral biti dogovor, ki sta ga sklenili stranki, sklenjen brez pogojev in ugotovilo, da je odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnice kot presežne delavke postala dokončna in pravnomočna. Ta odločitev je veljavna, zato ji po zakonu pripada pravica do odpravnine. Odpoved pravici do odpravnine bi bila veljavna le, če bi bila izražena v pisni obliki. Ustna odpoved ni veljavna, v konkretnem primeru pa dogovor o odpovedi pravici do odpravnine ni bil sklenjen niti ustno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbo tožnice zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in naloži tožnici, da toženi stranki povrne njene revizijske stroške. Revidentka navaja, da ni pravne podlage za ugotovitev pritožbenega sodišča, da je med strankama prišlo do dogovora o opredelitvi tožnice za presežno delavko pod pogojem, da se tožnica odpove pravici do odpravnine, vendar pa tak dogovor lahko obstaja le brez pogoja. Revidentka navaja, da je dogovor o odpovedi odpravnini zakonit. Odpoved je bila veljavna, čeprav ni bila podana v pisni obliki. Iz določil 60. do 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78, 57/89 ter RS, št. 88/99) ni razvidno, da bi bila pisnost pogoj veljavnosti odpovedi.

Določila 67. člena ZOR določajo, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva posebna oblika, če zakon ne določa drugače. Poleg tega je pritožbeno sodišče napačno ugotovilo, da tudi ustni dogovor ni bil sklenjen, ter da je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Take ugotovitve pa v sodbi sodišča prve stopnje ni najti, temveč nasprotno, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med strankama dosežen sporazum o uvrstitvi tožnice med presežne delavce pod pogojem, da se odpravnina ne izplača. Ta ugotovitev ustreza dejanskemu stanju. V resnici je med strankama prišlo do dogovora, pri čemer je tožnica izrazila svojo pravo voljo. Prava volja strank je bila pravzaprav izražena molče. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95) ureja pogoje in način prenehanja delovnega razmerja presežnih delavcev v 3. poglavju o "prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu". Gre za zakonska določila, s katerimi je v notranji pravni ureditvi podrobneje urejen eden izmed primerov, ki jih ureja Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - MP), ki je bila v slovenski pravni red prevzeta z Aktom o nostrifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 54/92). V Sloveniji veljavna pravna pravila o presežnih delavcih urejajo pogoje in postopek prenehanja presežnih delavcev v primerih, ko delavci ne soglašajo s prenehanjem delovnega razmerja. V primeru soglaja med strankama pogodbe o zaposlitvi ali v primeru delavčeve enostranske odpovedi pa obstajajo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja druge pravne podlage. Po določilih 34. člena ZDR obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev ugotavlja poslovodni organ oziroma delodajalec. O svojih ugotovitvah je dolžan obvestiti delavska predstavništva ter Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Sprejme se program razreševanja presežkov delavcev (35. člen ZDR), nato pa pristojni organ presežnim delavcem v skladu z veljavnim programom in ob upoštevanju zakonskih omejitev (36. c, 36. d člen ZDR) izda sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Kadar je prenehanje delovnega razmerja mogoče po volji ali ob soglasju delavca, ni mogoče kot pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja uporabiti zakonskih pravil, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja delavca na temelju enostranske odločitve delodajalca.

Utemeljena je revizijska navedba, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav je do zmotne uporabe materialnega prava prišlo iz drugih razlogov, kot jih navaja revizija. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice zoper sodbo, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo odpravnine s pripadki, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter zahtevku tožnice ugodilo. Štelo je, da je bil med strankama sklenjen veljaven sporazum o uvrstitvi tožnice med presežne delavce, ne pa tudi pogoj tožene stranke, da tožnica ne bo uveljavljala odpravnine, zato je zahtevku tožnice ugodilo ter ji priznalo uveljavljano odpravnino. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje s tem, ko sta ugotovili veljavnost sporazuma o uvrstivi tožnice med presežne delavce, zmotno uporabili materialno pravo. Po določilih 47. člena ZOR je pogodba nična, če je predmet obveznosti nedopusten, torej če je v nasprotju s prisilnimi predpisi (49. člen ZOR). Udeležence pogodbenih razmerij pa pri sklepanju ter razmerij ter pri uveljavljanju in izpolnjevanju obveznosti veže tudi načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Sporazum strank o uvrstitvi tožnice med presežne delavce je bil v tej zadevi v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki urejajo različne primere in pogoje prenehanja delovnega razmerja delavcev. Zato je ta sporazum ničen, zahtevek tožnice, s katerim ta uveljavlja odpravnino, pa je moralo revizijsko sodišče na podlagi 2. in 3. odstavka 140. člena ZOR zavrniti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso pravno pomembne ugotovitve sodišč o tem, ali se je tožnica, ki je predlagala, da naj bi ji delovno razmerje prenehalo kot presežni delavki, odpovedala uveljavljanju odpravnine ali ne. Iz teh razlogov je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP/77 spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter iz omenjenih razlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožena stranka v revizijskem postopku uspela, je sodišče v skladu z določili 1. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 166. člena ZPP/77 odločila, da ji mora tožeča stranka povrniti stroške plačila sodne takse.

Določbe ZOR in ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.