Jedro

Pogodba o ari je akcesoren pravni posel, ki je bil v obravnavanem primeru veljavno sklenjen, ker je neposredni izročitvi are sledil pismeni zapis in podpis kupoprodajne pogodbe. Pogodba o kupoprodaji toženkinega stanovanja je bila podpisana s strani obeh pravdnih strank, v pogodbi pa sta bila določena tako cena kot predmet prodaje. Zato je bila veljavno sklenjena. Pravni pomen, ki ga vsebuje sporočilnost toženkinega ravnanja, ko je vse izvode pismene pogodbe uničila in zatem vrnila tožniku enojno aro, je lahko le tak, kot sta to ocenili sodišči prve in druge stopnje: da je toženka enostransko odstopila od pogodbe in da pogodba ni bila sporazumno razvezana, kar pomeni dalje, da je toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe (1. odstavek 80. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Ker je toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe, ima tožnik na podlagi določb 2. odstavka 80. člena ZOR pravico, da od nje zahteva vrnitev dvojne are.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da mu je dolžna plačati tolarsko protivrednost 2500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, po obrestni meri kot se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled od 22.11.1992 do plačila in 50.000 SIT prav tako z obrestmi ter stroške postopka.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo delno ugodilo pritožbi toženke in zavrnilo zahtevek za plačilo 50.000 SIT z obrestmi, medtem ko je v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženka, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj se zavrne celoten tožbeni zahtevek. Po revizijskih izvajanjih sta sicer sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili dejansko stanje, zmotno pa sta uporabili materialno pravo. Opozarja, da je že sodišče prve stopnje na šesti strani razlogov svoje sodbe ugotovilo, da pravdni stranki nista dosegli sporazuma o tečaju nemške marke za preračunavanje, tožnik pa je tudi pristal na sestavitev nove pogodbe. Te ugotovitve pa sodišče druge stopnje zatem pozabi. Obveznost plačila v domači valuti velja tudi za plačilni promet, ki ga opravljajo pravne osebe s sedežem v Sloveniji, kar je pomembno za tisti del obveznosti, ki bi jo tožnik poravnal z najetim kreditom. Tožnik je tudi soglašal z zapisom nove pogodbe. Predvsem pa toženka ni odstopila od pogodbe ampak le nove pogodbe še ni podpisala zaradi tega, ker se je nenadoma pojavila ugodna možnost zamenjave nepremičnin. Sama je še vedno prepričana, da gre v konkretnem primeru za razvezo pogodbe po 68. členu ZOR. Da gre za sporazumno razvezo pa ugotavlja tudi sodišče na šesti strani, ko navaja, da je tožnik očitno zaupal toženki, da bosta pogodbo še enkrat napisala in podpisala in v kateri bi se upošteval tako tečaj, ki ga je zahtevala toženka kot tudi to, da ne bo nosila stroškov sestave pogodbe. Ker pa nova pogodba ni bila sklenjena, tudi ni utemeljen zahtevek za vrnitev dvojne are.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na dejansko stanje, ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji (ki je tudi po izvajanjih revizije nesporno), je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Zaradi tega so pravno irelevantna revizijska izvajanja, ki vsebinsko posegajo v ugotovljeno dejansko podlago (v zvezi z dogovorom o obrestih, o stroških, o nameravani sklenitvi nove pogodbe, o razlogih uničenja vseh izvodov pismene pogodbe in podobno). Pravno odločilne (in pomembne) so bile naslednje ugotovitve: da je po predhodnih pogajanjih o prodaji spornega stanovanja toženka sprejela od tožnika 2500 DEM are (o čemer je zapisala in podpisala tudi "pogodbo" dne 22.11.1992), da sta stranki neposredno zatem (v nekaj dneh, še novembra meseca) podpisali pismeno kupoprodajno pogodbo, ki je vsebovala vse potrebne sestavine, da je tožnik nato izročil toženki na njeno prošnjo svoj edini izvod pogodbe, ker da ga potrebuje zaradi overovitve pogodbe, da je toženka zatem uničila vse izvode te pogodbe in 9.12.1992 vrnila tožniku aro v enojni višini 2500 DEM.

Ob takem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje po presoji revizijskega sodišča spor med pravdnima strankama pravno pravilno presodili in tudi o njem pravilno odločili. Pogodba o ari je akcesoren pravni posel, ki je bil v obravnavanem primeru veljavno sklenjen, ker je neposredni izročitvi are sledil pismeni zapis in podpis kupoprodajne pogodbe. Pogodba o kupoprodaji toženkinega stanovanja je bila podpisana s strani obeh pravdnih strank, v pogodbi pa sta bila določena tako cena kot predmet prodaje. Zato je bila veljavno sklenjena. Pravni pomen, ki ga vsebuje sporočilnost toženkinega ravnanja, ko je vse izvode pismene pogodbe uničila in zatem vrnila tožniku enojno aro, je lahko le tak, kot sta to ocenili sodišči prve in druge stopnje: da je toženka enostransko odstopila od pogodbe in da pogodba ni bila sporazumno razvezana, kar pomeni dalje, da je toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe (1. odstavek 80. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR). Ker je toženka odgovorna za neizpolnitev pogodbe, ima tožnik na podlagi določb 2. odstavka 80. člena ZOR pravico, da od nje zahteva vrnitev dvojne are. Tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati še 2500 DEM v tolarski protivrednosti, ker je enojno aro že vrnila, je zato utemeljen. Drugačna toženkina revizijska materialnopravna izvajanja niso utemeljena. Toženkino ravnanje, ki je opisano spredaj, utemeljuje le sprejete zaključke, ki jih ne morejo omajati izvajanja o tem, da je nameravala skleniti s tožnikom novo pogodbo pod enakimi kupoprodajnimi pogoji, ali da je šlo med strankama za sporazumno razvezo pogodbe. Slednja njena trditev je v očitnem nasprotju z njenimi realnimi dejanji, sicer pa ni bila z ničimer potrjena.

Ker revizija toženke po presoji revizijskega sodišča ni bila utemeljena, v okviru uradnega preizkusa po določilu 386. člena ZPP pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, je toženkino revizijo zavrnilo (člen 393. ZPP).