Jedro

Le golo zatrjevanje tožeče stranke, da gre za javno pot, kar naj bi bilo razvidno iz letalskega posnetka, ne more biti ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo na navedenem zemljišču, saj navedbe tožeče stranke nimajo opore niti v občinskem odloku o kategorizaciji občinskih cest, niti v javnih listinah, ki so v spisu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.2003, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka, Oddelka za okolje in prostor z dne 4.7.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorjema A.A. in B.A., oba ...., izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 25 k.o... pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v svoji odločbi. Navaja, da glede na podatke upravnih spisov in tožbene ugovore v obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja svojo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu zaradi javne poti, ki naj bi potekala po parceli št. 25 k.o... Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na javno pot, ki naj bi potekala po parc. št. 25 k.o. ..., so neutemeljeni. Ne drži trditev tožeče stranke, da naj bi bila obstoječa cesta na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini ... kategorizirana kot javna pot. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na svojo sodbo št. U 1589/2001, s katero je bilo odločeno o odločbi župana Občine ... z dne 13.8.2001, s katero je bilo ugotovljeno, da v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini ..., občinske ceste s kategorizacijsko oznako št. JP 902 ni. Iz navedenega odloka tudi ni razvidno, da bi kakšna občinska cesta potekala po navedeni parceli prizadetih strank. Tudi iz Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini ... ni razvidno, da bi bila ustanovljena kakšna nova javna pot z navedeno kategorizacijsko številko oziroma, da bi takšna pot potekala po parc. št. 25 k.o... Javna pot tudi ni vrisana v zemljiški kataster, prav tako pa iz podatkov zemljiške knjige ni razvidno, da bi po navedeni parcelni številki potekala kakšna javna pot. Določanje občinskih javnih poti je v neposredni pristojnosti občine in če tožeča stranka take možnosti, da torej določeno pot določi kot javno pot, ni izkoristila, ni utemeljeno njeno sklicevanje na dejstvo, da po sporni parceli poteka pot, ki je v javni uporabi. Tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc. št. 25 k.o... ni razvidno, da bi na navedeni parc. št. obstajala kakršnakoli služnost v korist kakšnih drugih parcel. Obstaja pa služnost v korist parc. št. 25 kot gospodujočega zemljišča, in sicer na parc. št. 30 kot služečem zemljišču, ki je vpisana v vl. št. 80 k.o... Vprašanje gradbene linije pa tožeča stranka kot občina ne more uveljavljati. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke in se pri tem sklicevalo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa pošlje sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da pot preko severnega dela parc. št. 25 k.o... ni javna pot, ni vrisana v zemljiškem katastru in ni vpisana v zemljiški knjigi v breme parc. št. 25 k.o... kot služečega zemljišča, vendar slednja nesporno obstoji, kar izhaja tudi iz letalskega posnetka, ki ga izpodbijana sodba sploh ne omenja. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dopis lastnikov parcelnih številk, navedenih v pritožbi z dne 2.11.2002, ki so zaradi večletne nemotene uporabe pridobili služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po tej poti v javni rabi. Po tej poti iz smeri šole proti gostilni vsakih 14 dni vozi komunalno vozilo za odvoz smeti, kajti odvoz v nasprotni smeri ni mogoč. Isto velja tudi za druga intervencijska vozila, še posebej za večja gasilska vozila. V tej smeri se tudi pluži, kar se plačuje iz občinskega proračuna. Po tej cesti je tudi najbližja in najbolj varna pot v šolo. Poudarja, da investitorja želita objekt postaviti prav na obstoječo pot, ki je v javni rabi, s tem pa objekt ne bi bil prilagojen obstoječim objektom, ki potekajo levo in desno ob obstoječi poti. Objekt bi bil izven gradbene linije. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je med listinami v predloženem spisu, izhaja, da je parc. št. 25 k.o..., na kateri je predvidena gradnja v lokacijskem dovoljenju navedenega objekta, v zasebni lasti in zato ne more biti ne tem zemljišču javna pot. Ker tožeča stranka v upravnem postopku ni uspela dokazati, da preko parc. št. 25 k.o..., ki je v lasti investitorjev, poteka javna pot, niso izkazani pogoji za zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo spornega objekta na navedeni parceli. Le golo zatrjevanje, da gre za javno pot, kar naj bi bilo razvidno iz letalskega posnetka, ne more biti ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo na navedenem zemljišču, saj navedbe tožeče stranke nimajo opore niti v občinskem odloku o kategorizaciji občinskih cest, niti v javnih listinah, ki so v spisu. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov tožeči stranki na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006, delno razveljavljena, vendar to ni vplivalo na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Odločitev o zavrnitvi stroškov tožeče stranke bi bila glede na zavrnjeno tožbo enaka tudi glede na določbe ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).