Jedro

Toženka utemeljeno izpostavi svoj položaj avtonomnega in neodvisnega organa, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kakovosti dela državnih tožilcev. Kot taka ima toženka tudi ključno vlogo pri podrobnejšem urejanju zakonskih kriterijev za oceno tožilskega dela ter pri oblikovanju standardov dela tožilstev oziroma tožilcev. Opisana vloga toženke se izraža skozi njeno zakonsko pristojnost, da sprejema merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (prvi odstavek 102. člena ZDT-1). Odraža se tudi pri njenem odločanju o ocenah državnotožilske službe in napredovanju tožilcev, kjer ima toženka tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje, ko gre za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev oziroma tehtanje pomena posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija.

Toženka je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložila, da je tožnica v večini pregledanih zadev prekoračila pričakovani oziroma najdaljši dopustni čas reševanja in za koliko ga je prekoračila. Ob primerjavi njenega dela z delom ostalih tožilcev na PO je ugotovila, da tožnica sicer v tem smislu od drugih dveh tožilcev na PO ni negativno odstopala (glede števila nerešenih zadev, v katerem je bil prekoračen rok; kot tožnica obrazlaga in s priloženimi izpisi dokazuje v tožbi, pa tudi ne glede povprečnega časa reševanja zadev). Vendar po presoji toženke dejstvo, da so vsi trije tožilci na PO zadeve reševali neažurno, še ne pomeni, da je to sprejemljivo oziroma da to ni ovira za napredovanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Državnotožilski svet (v nadaljevanju toženka) pod 1. točko izreka sklenil, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v plačnem razredu, pod 2. točko izreka pa, da se izdela ocena tožilske službe za tožnico, okrajno državno tožilko na Okrožnem državnem tožilstvu v A., dodeljeno na Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili oziroma na Posebni oddelek Specializiranega državnega tožilstva, in se ugotovi, da tožnica v obdobju od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2012 ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka ponovno podrobno proučila ugotovitve dokončnega poročila o pregledu dela tožnice z dne 17. 10. 2012, potrditve le-tega z dne 19. 11. 2012, oceno tožilske službe z dne 11. 1. 2013, pojasnila vodje Posebnega oddelka (v nadaljevanju PO) Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) z dne 3. 7. 2013, seznanila se je z na seji danimi pojasnili vodje PO ter proučila 13 tožnici v delo dodeljenih spisov in druge dokumente. Toženka navede statistične podatke o številu in vrsti zadev, ki jih je tožnica prejela v reševanje od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2012, ter rešitvah, ki jih je sprejela. Pojasni, da je bilo za trimesečno obdobje od 1. 3. do 31. 5. 2012 pregledanih 31 tožničinih spisov (v enem sta 2 zadevi), v 10 primerih je šlo za udeležbo na glavnih obravnavah, v 22 zadevah za sprejem državnotožilske odločitve. Glede na ugotovitev pregledovalca, da je tožnica večino zadev reševala predolgo, je toženka podrobneje ugotavljala izpolnjevanje kriterija delovne sposobnosti (29. člen Zakona o sodniški službi, v nadaljevanju ZSS). Ta kriterij vsebuje več indikatorjev. Za državne tožilce (v nadaljevanju skrajšano tožilce) se upošteva zlasti pravočasnost dela na zadevah, reševanje zadev v okviru inštrukcijskih rokov ter po času oziroma vrstnem redu posamezne bremenitve, število vseh tožilskih odločitev in udeležb na narokih ter primerjave vseh državnih tožilcev na oddelku ali na državnem tožilstvu. Pri tehtanju teh indikatorjev ima toženka določeno polje proste presoje. V konkretnem primeru poudarja, da je bil z Državnotožilskim redom (Uradni list RS, št. 109/04 in naslednji, v nadaljevanju stari DTR) kot praviloma najdaljši dopusten, določen 90-dnevni rok reševanja zadev. Novi Državnotožilski red, ki je pričel veljati 1. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 7/12 in naslednji, v nadaljevanju DTR), glede predvidenega časa reševanja napotuje na Merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (v nadaljevanju Merila). Ta so bila sprejeta 28. 11. 2012 in so pričela veljati 10. 12. 2012. V 5. členu Merila vsebinsko napolnjujejo kriterij delovne sposobnosti, pri čemer se upošteva zlasti pravočasnost dela na zadevah, v 13. členu pa določajo, da mora državni tožilec zadeve rešiti brez nepotrebnega odlašanja, najdlje v 120 dneh. Ker DTR določbe o roku reševanja ni imel, Merila pa so začela veljati 10. 12. 2012, se je toženka oprla na določbo 39. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), da mora državni tožilec zadeve rešiti brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je bilo treba smiselno upoštevati 90-dnevni rok iz starega DTR. Ta rok je bil presežen v 13 pregledanih zadevah, znašal je od 100 do kar 212 dni, v povprečju 163 dni. Ugotovljene prekoračitve so glede na zahtevo po odločanju brez nepotrebnega odlašanja ter vrsto sprejetih odločitev (2 obtožni odločitvi, 1 vabilo in 10 odločitev o zavrženju) nedopustne. Toženka nato ugotavlja, koliko Kt, Ktr in Ktn zadev je tožnica prejela v obdobju od 1. 3. do 31. 5. 2012 in koliko oziroma kakšne rešitve je sprejela. Na koncu obdobja oziroma na dan 7. 6. 2012 je tožnica imela nerešenih 32 Kt zadev, starih v povprečju 128 dni, od 2 do kar 245 dni, kar je skrajno neažurno poslovanje.

3. Delo tožnice je toženka primerjala z ostalimi tožilci na PO. Na podlagi podatkov ugotavlja, da je bila v obdobju od 1. 3. do 31. 5. 2012 tožnica glede dodeljenih zadev povprečno angažirana, nadpovprečno pa glede rešenih zadev in udeležb na narokih za glavne obravnave. Druga dva tožilca na PO sta konec maja 2012 imela 30 oziroma 40 Kt zadev, starejših od 90 dni. Vsi tožilci na PO so zadeve reševali neažurno, kar pa ne pomeni, da je takšno ravnanje sprejemljivo oziroma da ni ovira za napredovanje. Razlogom za zaostanke, ki jih je navedla vodja PO (slabi odnosi, neobstoj izpisov nerešenih zadev, pomanjkanje administracije), toženka ni mogla slediti. Vsak tožilec ve, koliko starih spisov ima. Toženka je upoštevala specifike dela na PO: da se tožilci udeležujejo obravnav po celotni Sloveniji ter imajo obsežne zadeve in dolgotrajne predkazenske postopke, kar pa se po drugi strani kaže v manjšem številu zadev, po pripadu in številu rešitev; upoštevano je bilo tudi, da so Ktr zadeve na PO specifične. Delo tožnice je bilo primerjano tudi z delom drugih okrajnih državnih tožilcev. Toženka poudarja, da statistična primerjava med tožilci sicer ne more vedno prikazati realne slike. Delo na PO je z drugimi tožilstvi še posebej težko primerljivo. Vsi tožilci pa so morali zadeve reševati v roku 90 dni. Iz javno dostopnega Skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 2012 izhaja, da je bila v tem letu povprečna obremenitev tožilca z novimi Kt zadevami povprečno 43,65 zadev v trimesečju. Povprečni pripad na PO v pregledanem trimesečju je bil polovico manjši. Kot tak je tožilcem PO omogočal, da kljub drugačnim delovnim zahtevam ob ustrezno poglobljenem delu dosegajo pričakovani časovni standard. Ugotovljenega odstopanja zato toženka ni mogla opravičiti. Opozarja, da tožnica kljub prekoračitvi rokov ni zaprošala za njihovo podaljšanje, kar je disciplinska kršitev po 11. točki drugega odstavka 80. člena ZDT-1. 4. Toženka poudarja, da na mnenje pregledovalca ni vezana, nenazadnje sama razpolaga s popolnejšimi podatki, ki pregledovalcu niso poznani. Subjektivna in zato lahko premalo kritična je tudi ocena vodje državnega tožilstva, kjer tožilec opravlja funkcijo. Naloga toženke pa je, da poskrbi za čim bolj objektivno oceno za vse tožilce. Pri tem posameznim indikatorjem ne daje absolutne teže, ampak ob kompleksnem, celovitem vrednotenju izdela končno sintetično oceno. Kriterijem iz prvega odstavka 29. člena ZSS glede na naravo državnotožilske službe ustrezajo: pravočasnost reševanja zadev delovni sposobnosti iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS, obseg dela kriteriju opravljeno delo iz 4. točke ter kvaliteta dela kriterijema strokovno znanje iz 1. točke in sposobnost razreševanja pravnih vprašanj iz 3. točke prvega odstavka 29. čelna ZSS. V konkretnem primeru je sporna pravočasnost tožilskega dela oziroma delovna sposobnost. Toženka, drugače kot pregledovalec ter vodja PO in vodja SDT, ocenjuje, da tožničinih prekoračitev rokov ni mogoče uvrstiti v okvir standarda povprečne ažurnosti tožilskega odločanja. Pri tem se sklicuje na podatke o neažurnostih, kot so bile ugotovljene v drugih nadzorstvenih pregledih oziroma drugih postopkih sprejemanja ocen. Dodaja, da je pregled spisov v zadnjem trimesečju ocenjevalnega obdobja relevanten pokazatelj, temelji pa na izkustveni podmeni, da se kvaliteta in pravočasnost reševanja zadev z leti izkušenj izboljšuje ter je pričakovano (naj)boljša v času, ki sovpada s predlogom za napredovanje.

5. Toženka sklepno pojasni, da je v praksi izoblikovala merila za odločitev o ocenah po prvem odstavku 32. člena ZSS. Ocena „izpolnjuje pogoje za (redno) napredovanje“ pomeni, da je delo tožilca v ocenjevanem obdobju ocenjeno kot povprečno po vseh kriterijih iz prvega odstavka 29. člena ZSS; gre za solidno, dobro delo, ki po kakovosti (strokovnem znanju in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj) ter delovnih sposobnostih (obremenjenost, število rešitev in pravočasnost izdelave aktov) ne odstopa bistveno od povprečja in je brez večjih napak. Ocena „ne izpolnjuje pogojev za napredovanje“ pa predpostavlja rezultate dela, ki ne dosegajo povprečja po enem ali več kriterijih iz 1. do 4. točke ali treh ali več izmed ostalih kriterijev po prvem odstavku 29. člena ZSS; ugotovljene napake in obseg dela so pod povprečjem standardov pričakovanega obsega dela ter kvalitete tožilca, pri čemer gre za odpravljive nepravilnosti, ki ne pomenijo krnitve izvajanja državnotožilske funkcije. Ugotovljena neažurnost tožnice v večini pregledanih spisov kaže na podpovrečno raven doseganja kriterija pravočasnosti odločanja, ugotovljen številčni delež neažurnosti pa je nadpovprečno visok ter strokovno nedopusten. Po navedenem toženka zaključi, da tožnica opravlja svoje delo dobro po vseh kriterijih iz prvega odstavka 29. člena ZSS, razen po kriteriju delovne sposobnosti, in zato sprejme izpodbijano odločitev.

6. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja ter vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka.

7. V tožbi poudarja, da je pregledovalec svoje poročilo zaključil z ugotovitvijo, da tožnica dosega ustrezno stopnjo uspešnosti, kakovosti in strokovnosti dela za napredovanje. Iz pojasnil vodje PO z dne 3. 7. 2013 izhaja, da delo tožilcev tega oddelka ni primerljivo z delom drugih tožilcev ter da 1. 6. 2012 izpisi nerešenih zadev niso obstajali in zato tožilci s svojimi zaostanki niso bili seznanjeni. Tožilske akte so morali pisati sami, saj PO ni imel lastne strojepiske ne strokovnih sodelavcev. Podatki, ki jih je navedla toženka, kažejo, da tožnica v primerjavi z drugima, bolj izkušenima tožilcema na PO ni bila podpovprečna. Kot kažejo tožbi priloženi izpisi, je na dan 7. 6. 2012 imela tudi najkrajši povprečni čas reševanja zadev (128 dni, ostala dva tožilca pa 139 oziroma 141 dni). Neažurnost vseh tožilcev PO, tudi tistih z daljšo prakso in izkušnjami, je bila posledica posebnosti dela na oddelku in takratnih razmer, ki jih je opisala vodja PO. Tožnica je bila na PO dodeljena nepričakovano, ker je odšla ena od tožilk, do konca leta 2012 je nato vsako leto oddelek zapustil en tožilec, zato so se spisi stalno predodeljevali. Predlogov za podaljševanje 90-dnevnega roka tožilci vodji niso podajali, niti ta tega ni zahtevala in se tako zakonska določba, na katero se sklicuje toženka, ni izvajala; kolikor je tožnici znano, pa se v ocenjevalnem obdobju ni izvajala niti na drugih tožilstvih (če je treba, naj se o tem pridobijo podatki na Vrhovnem državnem tožilstvu).

8. Sicer pa toženka sama ugotavlja, da delo na PO ni primerljivo z delom na drugih tožilstvih. Kot edino primerjalno okoliščino navaja zahtevani 90-dnevni čas reševanja, ki naj bi ga bilo tudi na PO mogoče dosegati glede na pol manjši pripad Kt zadev. Pri tem zanemari pojasnilo vodje PO, da so posebnost dela na tem oddelku Ktr in Ktpp spisi, oziroma sama navede, da so Ktr zadeve na PO specifične, vendar to zanemari. Pri primerjavi z drugimi tožilci in njihovem doseganju 90-dnevnega pričakovanega časa reševanja ne ponudi nobenih konkretnih podatkov glede tožilcev, ki so v omenjenem obdobju to dosegali, ter glede vrste, obsega in pogojev njihovega dela, da bi se tožnica o tem lahko konkretno izrekla. Oceni pregledovalca in vodje SDT toženka opredeli kot subjektivni, sklicuje se, da ima popolnejše podatke in analize, ki pa jih ne navede. V izpodbijanem sklepu delovno sposobnost arbitrarno omejuje na spoštovanje roka „brez nepotrebnega odlašanja“, ne glede na ostale v 5. členu Meril določene upoštevne okoliščine in primerjave. Poleg tega ugotovljeno delovno nesposobnost s pregledanega obdobja od 1. 3. do 31. 5. 2012 razširi na celotno ocenjevano obdobje, na podlagi podmene, da se raven kvalitete z leti izkušenj dviguje, kar pa glede na izpostavljene objektivne pogoje dela na PO in dejstvo, da tožnica v primerjavi z bolj izkušenima tožilcema na PO ni imela slabših rezultatov, ni zadostna podlaga za napravljeno oceno.

9. Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

10. Tožnica vztraja pri tožbenih navedbah. Izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen. Razlogi, ki bi utemeljevali odločitev, niso razvidni niti iz odgovora na tožbo, analogija z zadevo III U 111/2013, na katero se sklicuje toženka, pa ni mogoča. 11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu. Kot je razvidno iz spisov zadeve, ga je toženka izdala v drugič ponovljenem postopku po tem, ko je prvi sklep, ki ga je v zadevi izdala dne 18. 7. 2013, to sodišče odpravilo s sodbo, št. III U 281/2013 z dne 12. 3. 2014, nato izdani sklep toženke z dne 3. 12. 2014 pa je bil odpravljen s sodbo tega sodišča, št. III U 19/2015 z dne 18. 5. 2015. Obakrat je bila odločitev toženke odpravljena zaradi nezadostne obrazložitve. To pomanjkljivost je toženka tokrat po presoji sodišča odpravila in v obširni obrazložitvi izpodbijanega sklepa svojo odločitev primerno utemeljila. Tem razlogom sodišče v bistvenem lahko sledi, zato jih je izčrpno navedlo v povzetku izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene ugovore dodaja:

13. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila predlog za redno napredovanje tožnice ter obenem izdelala oceno tožilske službe za tožnico in ugotovila, da tožnica v obdobju od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2012 ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje. Takšno odločitev je toženka sprejela ob ugotovitvi, da tožnica kriterija delovne sposobnosti ne izpolnjuje v zadostni meri za napredovanje, ker zadev ni reševala brez nepotrebnega odlašanja, ampak v večini pregledanih primerov izrazito nepravočasno.

14. V skladu z osmim odstavkom 37. člena ZDT-1 se, če ta zakon ne določa drugače, glede napredovanja državnih tožilcev ter kriterijev za napredovanje in za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe ZSS. V besedilu tega zakona, kot je relevantno za obravnavano zadevo, so (bili) kriteriji za oceno sodniške/tožilske službe urejeni v prvem odstavku 29. člena, ocene pa so opredeljene v prvem odstavku 32. člena ZSS.

15. V zvezi z razlago oziroma uporabo navedenih zakonskih določb, kadar gre za ocenjevanje in napredovanje državnih tožilcev, toženka utemeljeno izpostavi svoj položaj avtonomnega in neodvisnega organa, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kakovosti dela državnih tožilcev. Kot taka ima toženka tudi ključno vlogo pri podrobnejšem urejanju zakonskih kriterijev za oceno tožilskega dela ter pri oblikovanju standardov dela tožilstev oziroma tožilcev. Opisana vloga toženke se izraža skozi njeno zakonsko pristojnost, da sprejema merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (prvi odstavek 102. člena ZDT-1). Odraža se tudi pri njenem odločanju o ocenah državnotožilske službe in napredovanju tožilcev, kjer ima toženka tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje, ko gre za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev oziroma tehtanje pomena posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija. Sodišče to upošteva tudi pri presoji v upravnih sporih ter pravilnost in zakonitost aktov, kot je izpodbijani, kolikor gre za vprašanja strokovnosti oziroma standardov tožilskega dela, opravi predvsem skozi presojo obrazloženosti sprejete odločitve. Ta mora biti obrazložena tako, da je odločitev mogoče preizkusiti ter zaključiti, da ni arbitrarna, ampak so bili pri odločanju upoštevani predpisani kriteriji skladno z namenom zakona.

16. Toženka je v izpodbijanem sklepu (str. 9) obrazložila standarde, ki jih je izoblikovala glede posameznih ocen tožilske službe. Sodišče nima podlage, da tem razlogom ne bi sledilo. Kot se je izreklo že v sodbi III U 19/2015, takšno stališče pa smiselno izhaja tudi iz sodbe, št. III U 111/2013 z dne 11. 4. 2014, lahko že ugotovljeno neustrezno izpolnjevanje enega izmed kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS utemelji nižjo oceno, konkretno torej oceno v smislu 2. točke prvega odstavka 32. člena ZSS, to je oceno, da tožilec ne izpolnjuje pogojev za (redno) napredovanje (ustreza pa tožilski službi).

17. Pravočasnost postopanja se upošteva pri kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS, to je kriteriju delovne sposobnosti. V zvezi s tem je toženka za državne tožilce, glede na naravo njihovega dela, izoblikovala prakso in nato v Merilih (5. člen) izrecno predpisala, da se pri ugotavljanju (kriterija) delovnih sposobnosti upošteva zlasti pravočasnost dela na zadevah, to je reševanje skladno z določbami 13. člena Meril. Upošteva se reševanje zadev v okviru inštrukcijskih rokov ter po času oziroma vrstnem redu posamezne bremenitve, število vseh tožilskih odločitev in udeležb na narokih, primerjave vseh tožilcev na oddelku ali na državnem tožilstvu oziroma pri zahtevnejših zadevah primerjalno s tožilci, ki rešujejo primerljive zadeve. Pri presoji teh indikatorjev ima toženka, kot rečeno, določen prostor proste presoje glede na ugotovljene okoliščine konkretne zadeve. Roki, ki jih je (bil) tožilec dolžan upoštevati pri reševanju zadev, in s tem povezane pravne podlage, so prikazane na str. 4 izpodbijanega sklepa.

18. Toženka je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložila, da je tožnica v večini pregledanih zadev prekoračila pričakovani oziroma najdaljši dopustni čas reševanja in za koliko ga je prekoračila. Ob primerjavi njenega dela z delom ostalih tožilcev na PO je ugotovila, da tožnica sicer v tem smislu od drugih dveh tožilcev na PO ni negativno odstopala (glede števila nerešenih zadev, v katerem je bil prekoračen rok; kot tožnica obrazlaga in s priloženimi izpisi dokazuje v tožbi, pa tudi ne glede povprečnega časa reševanja zadev). Vendar po presoji toženke dejstvo, da so vsi trije tožilci na PO zadeve reševali neažurno, še ne pomeni, da je to sprejemljivo oziroma da to ni ovira za napredovanje. V tej zvezi toženka utemeljeno zavrne sklicevanje tožnice na to, da s svojimi zaostanki ni bila seznanjena, ker na PO niso obstajali izpisi nerešenih zadev. Ostali ugovori, s katerimi tožnica utemeljuje, da je bilo njeno neažurno delo posledica slab(š)ih razmer za delo na oddelku, pa so (tudi v obravnavani tožbi) premalo konkretizirani niti niso v zadostni meri (v pojasnilih vodje PO, oceni vodje SDT ali kako drugače) izkazani, da bi sodišče imelo podlago za drugačno odločitev od tiste, ki jo je sprejela toženka. Tudi kolikor so takšni objektivni razlogi obstajali, sodišče ne more spregledati, da bi tožnica o prekoračitvi pričakovanega časa za rešitev zadeve lahko oziroma morala pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva (drugi odstavek 39. člena ZDT-1), ker gre sicer, kot izpostavi toženka, za disciplinsko kršitev po 11. točki drugega odstavka 80. člena ZDT-1. Tožnica sama pove, da vodje o prekoračitvah rokov ni obveščala. Tega se ne more razbremeniti s sklicevanjem, da se ta zakonska določba na PO ni izvajala oziroma da naj se tudi na drugih tožilstvih ne bi izvajala, zato v zvezi s tem predlagani dokazi (poizvedbe) na odločitev ne morejo vplivati.

19. Toženka res navaja, da je delo tožnice primerjala tudi z delom drugih (okrajnih) tožilcev v RS. Primerjava, kot jo opravi, je tudi po mnenju sodišča pomanjkljiva, vendar to na odločitev ne vpliva. Kot namreč obenem utemeljuje toženka, je delo tožilcev PO težko primerljivo z delom ostalih (okrajnih) tožilcev v državi. Pri tem toženki s svojimi navedbami pritrjuje tudi tožnica. Čim je tako, pa izpodbijane odločitve na takšni primerjavi sploh ni mogoče utemeljevati. S tem povezane navedbe se tako izkažejo kot nerelevantne za odločitev.

20. Kot izhaja že iz predhodnih sodb, ki jih je sodišče izdalo v zvezi z obravnavanim primerom, toženka ni vezana na pojasnila oziroma mnenje vodje PO niti na oceno vodje SDT in tudi ne na mnenje oziroma zaključek pregledovalca. Dolžna je razumno obrazložiti, zakaj tem mnenjem oziroma ocenam ni sledila. Tej zahtevi je po presoji sodišča s svojimi pojasnili v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno zadostila.

21. Ker tožnica ugovarja, da je toženka na podlagi podatkov zadnjega trimesečnega obdobja zaključke o nepravočasnem reševanju zadev napravila za celotno ocenjevano obdobje, sodišče dodaja, da izkustvena podmena, da se kvaliteta in pravočasnost dela z izkušnjami dviga, ni nerazumna, trditveno in dokazno breme pa tudi ni zgolj na toženki, ampak tudi na tožnici. Če je ta menila, da bi bili podatki o času reševanja zadev za celotno obdobje zanjo ugodnejši od podatkov iz obdobja pregleda, bi to lahko oziroma morala navesti oziroma izkazati.

22. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov (drugi odstavek 51. člena ter prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovljenih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča bistvena za odločitev, tožnica dovolj konkretizirano ni prerekala. Tožbi priloženi dokazi o času reševanja zadev drugih dveh tožilcev na PO ter predlagane poizvedbe pa, kot je bilo obrazloženo, do drugačne odločitve tudi ne morejo pripeljati.

24. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.